V to, da ne bi marali Scarlett Johansson, močno dvomim, kljub barvi las in imidžu, ki temu pritiče. Če ne zaradi drugega, jo je zaradi njene neizgubljene deviškosti v Lost in translation (Izgubljeno s prevodom) težko ne imeti rad. Če pa ne marate Woodyja Allena ali Penelope Cruz, potem je Vicky Cristina Barcelona (Ljubezen v Barceloni), film z letošnjega Liffa, odlična priložnost, da se spravite z obema. Za vedno. Tako Woody kot Penelope sta morala v Barcelono, v Španijo, da se najdeta in v Almodovarjem jeziku povesta tisto, kar jima v Ameriki nikakor ne uspeva.

Ne bom se spuščal v detajle, ker vas ne želim prikrajšati za užitek gledanja niti ne želim z izgovorjenim zbanalizirati stvari. Zato puščam ob strani ljubezenske trikotnike in štirikotnike. Kar očara, je lahkotnost naracije o tako kompleksnih temah. Notranja dinamika ljubezni, kreativnost kot njeno gorivo in tveganje destruktivnosti kot njenega proizvoda, trajna melanholičnost ob spoznanju nemožnosti trajanja in še bolj večna želja po spet, po vsaj še enkrat. Tudi, če ubije. Na Viču prodajajo to željo.