Rusko – ukrajinska vojna: Je cesar nag ali tudi nor?

Marko Golob

Brati Bhadrakumarja pomeni spoznavati visoko šolo diplomacije. Kakšna razlika do nivoja komentatorjev npr. v naših medijih. Kot bi primerjal vrtec z univerzo.

Spodnji stavek:

“The neocons in the Beltway have bitten more than what they could chew. Their last card will be to push for a direct US military intervention in the Ukraine war under the banner of a “coalition of the willing.”

kaže na to, na kar Putin vseskozi opozarja:

NE DA JE CESAR NAG, CESAR JE TUDI NOR!

In če nimate tega v mislih, boste tudi težko razumeli posamezne poteze rusko-kitajskega dvojca. Namreč, kako (ameriškega) norca spraviti v prisilni jopič, da ne bo zažgal celega sveta.

Je bolj nor ali bolj obupan?

Ameriški model se sesuva tako doma kot v mednarodni ureditvi:

Sfižila se je globalizacija, ki je namesto ekonomske prevlade prinesla deindustrializacijo Amerike in dvig kitajskega globalnega tekmeca.

Vojaške intervencije in sprovocirane “barvne revolucije” so namesto globalne vojaške in politične dominacije prinesle “weakened America”, uničenje državnih financ in katastrofalen upad ugleda in “soft powerja”. America ni več “a shining city on the hill” aspiracija in vzgled za cel svet, njene volitve izgledajo bolj kot parodija demokracije in ne nekaj, kar bi bil vzor za ostali svet.

Ekonomski model Amerike, ki je v zadnjih 4 desetletjih pustil 90% svoje populacije brez rasti življenskega z standarda in ga obupno zadolžil (preko dolga se drži populacijo v pokorščini!) ni več “match” proti kitajskemu razvojnemu modelu, ki je dvignil milijardo in pol ljudi iz revščine, jih vrhunsko izobrazil ter tehnološko dvignil gospodarstvo države.

Financializacija vsega je namesto utrditve finančne dominacije dolarja pomenila začetek njegovega zatona. In dolar je glavni temelj zahodne moči. Brez njegove dominantne vloge se zahodna gospodarstva, predvsem ZDA, sesujejo kot hiše iz kart.

Odpiranje domačih univerz (kar je bilo, roko na srce, izjemno ugodno za cel svet) je res na začetku preko “brain draina” možganov v Ameriko dvignilo ameriški tehnološki razvoj, ampak v drugi fazi se večina, na desettisoče vrhunskih umov, zaradi slabših gospodarskih perspektiv na Zahodu in bistveno bolj dinamičnih in perspektivnih lokalnih gospodarstev vrača domov. Skupaj z relativno poceni pridobljenimi znanji in tehnologijami. Zahod pa izgublja svojo konkurenčno prednost.

In tako naprej, lista bi bila dolga. Se bo Zahod (predvsem anglosasi kot vodilna sila) sposoben soočiti z izgubo svoje vodilne vloge, ali pa bo tako kot v 1. in 2. svetovni vojni poskušal še tretjič z vojno ustavljati svoje tekmece (nekoč Nemčijo in Rusijo in kasneje Japonsko, danes Kitajsko in Rusijo)?

Za razliko od od 20.stoletja je Kitajska danes po PPI (purchasing power indexu) vsaj za četrtino, če ne celo tretjino večja ekonomija od Amerike, tretji svet ni več kolonija, ki bi podpirala kolonialne sile, ruske in kitajske vojaške sile pa več kot parirajo Zahodu.

V teh pogojih igrati na vojaško karto, kot to dela Zahod v Ukrajini, je samomor.

%d bloggers like this: