Paradoksi globalizacije: Globalizacija in klimatske spremembe

Po podatkih NASA se je svet do danes glede na predindustrijsko dobo (leto 1850) segrel za skoraj 1 stopinjo Celzija. Govorimo o globalnem segrevanju. Vendar pa o vzrokih tega segrevanja, se pravi, koliko so h globalnemu segrevanju prispevale človeško povzročene emisije in koliko narava (solarni cikli), v znanosti ne boste našli konsenza. Četudi znanstveniki uporabljajo povsem identične fizikalne modele, se med seboj ne strinjajo glede predpostavk. In ker se ne strinjajo glede vzrokov porasta temperature, seveda tudi ni strinjanja, če sploh kaj narediti glede globalnega segrevanja in ali ne bi raje počakali na malo ledeno dobo, ki naj bi bila pred vrati.

Zdi se, da gre za prvovrstno ideološko vprašanje, ki ob znanosti polarizira tudi politiko. Vendar, če pogledate v zakulisje, boste za ideologijo in prerekanji med znanstveniki odkrili predvsem – denar. Veliko denarja. Nesporno je namreč dvoje. Prvič, za zelo zelo glasno skupino prek 100 think-tankov, ki osporava vzročnost korelacije med človeško povzročenimi izpusti in segrevanjem, najdemo ogromna sponzorska sredstva velikih naftnih družb (predvsem Exxon) in Koch industries, ki je dejavna v vrsti umazanih industrij (naftna, kemična in industrija mineralov itd.). Tukaj je spisek znanih donacij oziroma plačanih študij ameriških družb, kot jih je zbral Greenpeace. Skupen znesek za obdobje 1989-2017 znaša 150 mio dolarjev, kar pa je najbrž le vrh ledene gore.

In drugič, v zadnjem desetletju je le 3% od vseh znanstvenih člankov o klimatskih spremembah podvomilo o tem, da so spodbujene od človeka. Ko so kolegi te raziskave poskusili replicirati, so brez izjeme ugotovili, da so bili rezultati potvorjeni. Bodisi ne štimajo predpostavke, bodisi uporabljajo napačno metodologijo, bodisi prikazujejo zgolj tiste rezultate, ki jim gredo v prid. Hkrati se je pokazalo, da je bila večina teh kritičnih znanstvenih člankov spoznorirana s strani industrije. V neki drugi analizi so našli primer »znanstvenika«, ki je v 11 objavljenih raziskavah »pozabil omeniti«, da je zanje prejel plačilo od industrije. Gre za razvpitega Dr. Willieja Soona, o katerem je Greenpeace zbral cel dosje.

In seveda, kjer so interesi industrije, ni samo denar za stroko, pač pa tudi lobistični denar za politike. Zato imamo danes tradicionalno levo – desno polarizacijo v stališčih glede klimatskih sprememb.

V tem komentarju seveda ne bomo presekali prerekanj v stroki. Pač pa bom pokazal nekaj zanimivih korelacij, ki prerekanja v stroki in predvsem načrte, kako se učinkovito boriti proti globalnemu segrevanju, postavijo v povsem drug kontekst.

Podatki NASA kažejo, da se je med letoma 1850 in 1970 globalna temperatura dvignila za 0.2 stopinji, nato pa je začela strmo naraščati. V istem času, po letu 1970, se je sončna iradiacija občutno zmanjšala, kar postavi na laž trditev, da so sončni cikli krivi za pospešeno globalno segrevanje v zadnjih desetletjih.

Slika 1: Fluktuacije globalne temperature in solarne iradiacije

Print

Vir: NASA, Global climate change

So se pa po letu 1970 do danes globalni izpusti CO2 več kot podvojili. To obdobje sovpada z razmahom globalizacije, torej povečane selitve industrije iz razvitih v manj razvite države ter posledično povečanje mednarodne trgovine in globalnega transporta. V obdobju 1980-2000 se je globalna trgovina potrojila – iz 2 na 6.5 bilijonov dolarjev, nato pa se je med letoma 2000 in 2018 še dodatno potrojila – na 19.5 bilijonov dolarjev.

Zasluga za to povečanje trgovine gre predvsem na račun organizacije proizvodnje v okviru globalnih verig vrednosti, kjer se komponente iz različnih držav stekajo v eno tovarno, nazaj pa se selijo končni izdelki. To seveda podvoji ali celo potroji obseg mednarodne trgovine, s tem pa tudi transporta.

Iz vidika globalnih izpustov CO2 je še posebej zanimiva situacija po letu 2001. Takrat je Kitajska vstopila v WTO, kar je spodbudilo zahodne korporacije, da so tja preselile svojo proizvodnjo in sestavljanje izdelkov v okviru svojih verig vrednosti. Obseg svetovne trgovine se je od takrat povečal za trikrat, globalni izpusti CO2 pa za 40% (iz 25 na 36 giga ton). Podatki kažejo, da je med letoma 2000 in 2017 Kitajska povečala izpuste CO2 za trikrat – 3.35 na 9.84 giga ton. Kitajska je potrebno električno energijo za poganjanje svoje »globalne tovarne« po letu pridobila predvsem s tem, da je zagnala termoelektrarne na premog.

Slika 2: Globalni izpusti CO2

Global CO2 emissions

Vir: Our world in data

In če v sliki narišete dinamiko svetovne trgovine, dinamiko globalnih (in kitajskih) izpustov CO2 ter dinamiko globalne temperature, boste dobili lepe korelacije med njimi. To seveda ne dokazuje vzročnosti glede globalnega segrevanja, kaže pa, da povečana človeška aktivnost (industrijska proizvodnja in transport) močno sovpada z globalnim segrevanjem v zadnjih desetletjih.

S temi korelacijami med globaliziranjem svetovne proizvodnje in posledičnim eksponentnim povečanjem trgovinskih in transportnih tokov ter povečanjem globalnih izpustov toplogrednih plinov pa pridemo do zanimive situacije, ki nekoliko relativizira podnebne akcijske programe v razvitih državah.

Podatki kažejo, da je Azija odgovorna za več kot polovico (53%) izpustov toplogrednih plinov. Kitajska ima s 27% deležem večje izpuste CO2 od ZDA (15%) in EU-28 (10%) skupaj. ZDA po letu 2007, EU pa že dlje časa, trendno zmanjšujeta emisije CO2, Kitajska jih še naprej močno povečuje – tako zaradi povečane proizvodnje kot potrošnje prebivalstva.

Slika 3: Globalni izpusti CO2

Image

Vir: Our world in data

Predvsem EU se je v zadnjem desetletju močno osredotočila na podnebne cilje. Do leta 2030 želi zmanjšanjšati emisije CO2 za 40% glede na leto 1990 in povečati delež energije iz obnovljivih virov na 32%. Nova Evropska komisija pa si je zadala cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050, za kar naj bi zagotovila za tisoč milijard evrov dodatnih sredstev.

Vendar pa so ti napori za zmanjševanje emisij CO2 v EU iz vidika prispevka h globalnemu zmanjšanju emisij in globalne temperature dokaj jalovo početje, saj celotna EU emitira le dobro tretjino izpustov Kitajske in manj kot desetino globalnih izpustov. Proizvodnja na Kitajskem je zaradi nizkih okoljskih standardov nekajkrat, celo 9-krat bolj umazana kot denimo v Evropi. In pri tem niti ne upoštevamo izpustov pomorskega transporta. Globalni pomorski kontejnerski prevoz, s katerim med državami prevažamo komponente in nato nazaj končne izdelke, povzroči namreč več emisij toplogrednih plinov kot vsi avtomobili na svetu skupaj.

Če želimo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, bo treba bodisi prisiliti Kitajsko, da začne zmanjševati emisije, ali pa premisliti o obliki sedanje globalizacije. Ključno vprašanje, na katerega si bomo morali odgovoriti, je ali bomo še naprej proizvajali toliko izdelkov v Aziji (in predvsem na Kitajskem) in jih prevažali v zahodne države, ali pa bomo večji del proizvodnje na okolju prijaznejši način organizirali v zahodnih državah?

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Spomnil sem se intervijuja z zunanjim ministrom Libije (ko je bil šef še Gadafi), ko so je na obiski v Nemčji vprašal, kako imajo v trgovini tako lep krompir. Odgovor evropskega kolega je bil, da krompor zraste v Nemčiji, nato ga z tovornjakom odpeljejo na jug Italije, kjer ga operejo in “lepega” pripeljejo nazaj. Odgovor zunanjega ministra je bil, da je le-to mogoče samo zaradi nizke cene energije (beri nafte). Dokler bo umazana energija poceni bomo svinjali svet, če ne mi pa kitajci. Prej ali slej pa bo nafte konec in bodo alternativne rešitve še kako zanimive.

%d bloggers like this: