Kako zapolniti vsebinsko impotenco preminule koalicije s potentno razvojno strategijo za 2030?

Jasmina Držanič

Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravijo. Nekako se mi zdi, da je odstop predsednika vlade prišel v času, ko je prvič res postalo relevantno, kako politični pretendenti za oblast dejansko vidijo in razumejo državo, ki jo je treba upravljati. Kajti do sedaj smo že skoraj desetletje v shemi, ko naj bi novi obrazi formirali neko fronto, ki bi držala skupaj pisano, bolj ali manj progresivno ekipo, ki se ubada z narcisizmom majhnih razlik in preračunavanjem. Ta shema se je izpela. Tudi politični analitiki so se izpeli. Najbolj očiten dokaz za to je, da je dva ponedeljka zapored je ekipa analitikov sedela pri Marcelu in drugi ponedeljek so morali vsi popravljati svoje izjave izpred tedna, ko so trdili, da se predčasne volitve nikomur ne izplačajo.

Da se razumemo: preračunavanje je del političnega delovanja in politične igre. Da je predlog potrjen, je potrebna večina in to večino je treba prešteti in doseči. S to tehniko ni nič narobe. Narobe je, ko onkraj te tehnike ni skoraj nič. Volivci  politiko, ki predvsem preračunava, vsebine pa ne ponudi, kaznujejo. Pri nas jo že dolgo kaznujejo tako, da ne gredo na volitve ali na volitvah obkrožijo listo »novega obraza«. In kak mandat se učinek zmanjšane volilne udeležba in odsotnost vsebine (če ni vmes gospodarske krize) niti ne pozna. V naslednjem mandatu so volivci jezni, pa tega še ne znajo čisto artikulirati. Potem pa amorfna jeza vendarle dobi neko artikulacijo. Mislim, da smo zdaj v fazi, ko jeza dobiva artikulacijo in je ta artikulacija kritična, ni pa jezna do te mere, da bi si oblekli rumene jopiče.

In zdaj je tako, da bo politika vendarle morala ponuditi vsebine. Iz dveh razlogov. Prvič, ker so državljani očitno dojeli, da so potrebne spremembe v subsistemih. Morda niso dojeli ravno s temi besedami, ampak ugotovili so, da to, kar imajo na voljo sedaj, ni tisto, kar želijo. Da želijo urejeno zdravstvo, socialo, oskrbo, da ne želijo kopičenja odpadkov v vsaki drugi lokalni skupnosti (ker se zmeraj nekaj zalomi in se akterji ne dogovorijo, kdo bo odpeljal in kdo plačal), da želijo dostop do stanovanj, da želijo prometne povezave tako, da pot v službo in šolo ne bo vsebovala vsakodnevnih čakanj na cesti in da želijo zaposlitve, kjer bodo lahko za solidno plačo prispevali svoje znanje (ne pa, da se bodo bali iti na bolniško, ker niso realizirali svojih mesečnih KPI-jev).

Drugič, ker so, razen predsednikov SMC, SDS in SNS, vsi ostali vodje strank toliko stari, da bodo morali še kar en lep čas hoditi v službe, preden bodo dopolnili pogoje za upokojitev. Ko je nekomu politika trajna karierna izbira, se pa zelo težko preseli v kakšno drugo profesionalno sfero.

Torej, čas je za teme in za razvoj. Zato bi morale politične stranke v letu 2020 povedati, kako vidijo Slovenijo v letu 2030 in ponuditi  odgovore na namige v nadaljevanju. Zaradi ekonomije prostora sem se osredotočila samo na gospodarsko-razvojni del. Ker je tako, da če je gospodarstvo tudi razvojno, potem se to odraža na dodani vrednosti in potem je tudi diskusija o davkih in proračunu lažja. Če pa ni razvojne komponente, se pa izgubljamo v diskusiji o tem, koliko davkov plača Janez v Sloveniji in koliko jih Hans v Avstriji in se potem noče slišati, da jih Hans plača več in da tudi podjetje, kjer je Hans zaposlen, plača več davkov (ampak da ima hkrati to podjetju tudi večjo bruto maržo in posledično ostane podjetju več denarja)…

Vlade, ki pretendirajo na večje deleže volilnih glasov, bodo morale odgovoriti na spodnje izzive:

  • Koliko stanovanj je potrebno zagotoviti za normalno stanovanjsko oskrbo (oddajanje za turistične namene v ta del ni vključen) vsako leto do 2030?
  • Koliko kilometrov novih in obnovljenih železniških prog je potrebnih za povečan potniški in tovorni promet v Sloveniji in koliko od tega mora biti zgrajeno do 2030? Namig: upoštevajte, da je v Sloveniji 800 km avtocest in 334 km dvotirnih prog. Kakšna razbremenitev cest bi morala biti in v kaj se bodo spremenili trenutni ponudniki kamionskega transporta (ker naj bi bilo kamionov v perspektivi manj)?
  • Kje bo Slovenija dobivala energetske vire in kakšne?
  • Kako bi za financiranje vseh zadev iz prejšnjih alinej uporabili naslednje vire: (a) državne obveznice, ki se prodajo ECB (b) zadolžitev skozi obveznice, ki bi jih izdala SID (c) kohezijska sredstva EU in (d) multilateralne kreditne vire?
  • Kako bi potekala reforma zdravstva ob nujni predpostavki ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? Torej, po enoviti blagajni za kritje zdravstvenih storitev (in optimizaciji njenega delovanja) sledi tudi model naročanja zdravil in opreme s ciljem, da ZZZS doseže, da v Sloveniji ne kupujemo opreme in zdravil, po ceni, ki je višja od cene za enake artikle v npr. Nemčiji, Avstriji in Švici. In seveda da brez sprejetja pravila, da zdravnik v javni ustanovi ne more hkrati delati še v zasebni ustanovi in potem iz svoje zasebne ustanove pošiljati v javni zavod svojih pacientov, katerih oskrba bi bila za zasebno sfero predraga, zdravstvene reforme ne bo. Če to pravilo velja v Nemčiji (na katero se vrli Slovenci tako radi referirajo), se bo morala s tem sprijazniti tudi zdravniška zbornica.
  • Kaj konkretno pomeni izraz »krožno gospodarstvo« (ker krožno gospodarstvo predpostavlja tudi reciklažo odpadkov z minimalnim transportom, kar pomeni, da se bo dogajala tudi v domačem kraju) in kako konkretno si predstavljajo »New Green Deal for Europe«? In kaj bodo imeli od tega državljani? Kakšna nova delovna mesta si predstavljajo s terminom »nove tehnologije«? Katere panoge znotraj novih tehnologij bi bile, upoštevaje naravne in socialne posebej primerne za Slovenijo, če za primernost uporabimo vsaj enega od kriterijev kot so: (a) stopnja rasti (b) kreiranje trajnih delovnih mest (c) donos na vložena sredstva?
  • Kako si predstavljajo razvoj regij in ali res kdo misli, da se da brez industrije? Namreč, ko človek potuje po Sloveniji, vidi neverjetno veliko obrtnih con. Vse lepo in prav za obrtne cone, ampak, koliko je pa tovarn? Takih resnih tovarn z vdržnim poslovnim modelom in prodajnim programom ter potencialom, da so vsaj v regiji ključni igralci? Slovenci smo tako obsedeni z »majhnim« in »nišnim«, da je vse manj takih, ki dejansko delujejo v več državah, »majhno« in »nišno« pa hitro pokupijo investitorji od drugod. Ki izhajajo iz držav, kjer je bilo vendarle toliko politične pameti, da niso nikoli čisto vsega prepustili trgu, ki da vse najbolje regulira. In vse lepo in prav z majhnim in nišnim, ampak brez velikih igralcev (industrijskih kompleksov) v vsaki regiji, se tudi majhno in nišno zgolj trudi z obstojem. Čas je za novo industrijsko politiko, ki vključuje tudi tisto, česar verniki vsemogočnega trga ne marajo, to je pa planiranje.

Takole. Ponavljam, da je zaradi ekonomije prostora navedenih samo nekaj tem. Pa to niso samo teme za politične programe, temveč so to tudi teme, s katerimi se morajo ukvarjati naši visoki državni uradniki, ko se v okviru EU pogajajo o koheziji in drugih sredstvih in sodelovanju.  Samo da morajo oni poleg paberka tem povedati tudi kazalnike napredka in kriterije za ugotavljanje vrednosti kazalnikov in se mi zdi, da imajo kar težave s tem. Ne zaradi tega, ker ne bi razumeli koncepta kazalnikov, temveč zaradi tega, ker se je v naši državi malo pozabilo, da upravljanje države pomeni tudi upravljanje razvojnih politik in za upravljanje razvojnih politik, jih je najprej treba imeti. Za to, da jih bomo pa imeli, se mora diskusija o njej dogajati tako na nivoju stroke in civilne družbe kot tudi na nivoju politike.

Ja, politika je resna stvar, ki zahteva široko razumevanje in povezovanje tem in zgolj veščina seštevanja in odštevanja od 1 do 90 za ta posel ne zadošča.

3 responses

  1. Vse lepo in prav. Ampak problem je, ker raven objektivnih problemov politike v glavnem slabo zanima. Zanima jih bolj množično subjektivna plat, oz. množična psihologija. Vse bolj in bolj se mi zdijo podobni komercialnim piscem in producentom trilerjev. Zanimajo jih trenutne družbene nevroze in to kako jih izkoristiti. Migracije so zlati primer tega.

    Politika tudi ni menedžment podjetja kjer en direktor mirno nasledi prejšnjega, ampak je borba definicij. Te borbe pa se v glavnem ne zmaguje s tem, da bolj podrobno in “strokovno” razložiš nek problem, ko bi bilo vsaj tako.

    • Razumem, kam merite. Je pa tako, da če želimo, da tole (pa tudi relevantna razmišljanja o sociali, kulturi in izobraževanju) postanejo sestavni del politike, morajo teme najprej biti prepoznavne. In je vedno tako, da se komunikacija začne bodisi v strokovni javnosti bodisi v kakšnem civilnodružbenem gibanju in od tu naprej skozi korake postane del main-stream razmišljanja za to, da dobi status širše družbene relevatnosti.
      Spomnite se, npr. koliko časa je bilo potrebno, da smo osvojili stvari kot so ločevanje odpadkov (na začetku devetdesetih smo se temu malce nasmihali, petnajst let kasneje smo osvojili tisto s tremi koški za odpadke v gospodinjstvu). Pa recimo, koliko časa je minilo od Neprijetne resnice do zavedanja o klimatskih spremembah. Po drugi strani pa je od ideje o ne-uporabi plastičnih vrečk in slamic do ne-uprabe minil relativno kratek čas.
      In je tako tudi s sprejemanjem drugih tem. Moramo spet producirati teme za to, da se bodo lahko čez nekaj časa vkoreninile v naš mind-set.
      Ne bo šlo pa nič čez noč. Ampak, kaj nam pa ostane drugega, kot da odpiramo teme in delamo na tem, da jih sprejme več ljudi? In da posledično pridejo tudi v politiko in s politiko tule merim na kvalitetne visoke državne uradnike. In razumevanju strankarske politike, da potrebujejo kvalitetne državne uradnike in da se morajo oboji učiti. Ker če ni kvalitetnih državnih uradnikov, potem se bo vedno dogajalo, da bodo v prednosti kakšne skorojevičevske skupine, ki so jih izvolili jezni volivci, mi bomo pa resignirano gledali, kako vse razpada. In nikoli v zgodovini ni bilo tega, da se je iz resignacije kaj produktivnega izcimilo. Če hočemo boljše politike in boljše strankarske ljudi, moramo zahtevati več. Ne pa, da se ulovimo na sleherni spin, ki se nam servira.
      No, jaz nisem na strani resigniranega pogleda, kako vse razpada. Mi je pa jasno, da je treba biti aktiven in se ne prepustiti malodujšju trenutka, ki včasih ne prinese nič inspirativnega. Ker trenutek mine. Vprašanje je, kakšen je naslednji trenutek, ali je tudi neinspirativen ali pa ga vendarle s čim zapolnimo.

  2. Vprašanja zelo na mestu. Imamo tudi zakonske podlage za to (recimo ZSRR-2). V fazi načrtovanja vse lepo in prav, vsi, ki potrjujejo programe so na svojih mestih, pri realizaciji pa ne gre čez strankarsko nastavljeno osebje na ministrstvih – tako pač je. Za znanje jim dol visi …

%d bloggers like this: