Za razliko od večine komentatorjev, ki so še vedno dokaj šokirani nad izidom volitev, sem jaz z njim dokaj zadovoljen. Pa ne zaradi kakšnih osebnih preferenc, pač pa, ker je izid volitev prinesel tako spremembo v pravo smer kot tudi bolj konsolidirano politično strukturo, ki omogoča oblikovanje operativne vladne koalicije.

Na levi sredini je šok seveda največji, ker so volitve iz parlamenta izbrisale štiri izmed šestih strank. Večina komentatorjev tako v medijih kot na socialnih omrežjih pripisuje (premočno) zmago Gibanja svoboda taktičnemu glasovanju volilcev, ki naj bi namesto svoji intimni politični izbiri raje namenile glas pričakovanemu zmagovalcu volitev. Toda ti močni volilni nihaji so se v zadnjih dveh desetletjih ves čas dogajali. Od Drnovška (2000) po izkušnji z Bajukovo vlado, Pahorja (2008) po izkušnji s prvo Janševo vlado, Jankovića (2011) po neučinkovitosti odziva Pahorjeve vlade na krizo, Cerarja (2014) po kaosu in dramatični izkušnji s skorajšnjim državnim bankrotom, do Goloba letos po dveletni izkušnji z Janševo vlado.

Volilci so po izjemni politični polarizaciji pred tem ali po veliki krizi vedno iskali pribežališče v osebi, ki jim je dajala vtis kredibilnosti in kompetentnosti, da bo lahko bolj učinkovito vodila Slovenijo skozi turbulentne čase. Pravi razlogi za tovrstno migriranje volilnih glasov po mojem mnenju niso v taktičnem glasovanju, pač pa v tem, da obstoječa politična ponudba na levi sredini tovrstne kompetentne alternativne izbire ni dajala. Zato so volilci spet iskali nov obraz, obljubo bolj kompetentnega voditelja. Danes je to Robert Golob. Če bi volilci takšno kompetentno izbiro videli v obstoječih političnih voditeljih, bi pač 30% glasov namenili enemu izmed njih in Robert Golob se jim ne bi mogel zgoditi.

Robert Golob se je zgodil kot odziv na nezadovoljstvo nad obstoječo politično ponudbo na levi sredini. Tako kot Janković ali Cerar v desetletju pred njim. Jaz v tem ne vidim nič slabega. Pač pa vidim v tem možnost politične konsolidacije na levi sredini in možnost za večjo politično stabilnost in vladno operativnost.

Tukaj se je v zadnjem desetletju izoblikovala zelo fragmentirana strankarska struktura, ki je z leti postala politična ovira za razvoj. Iz dveh razlogov. Prvič, na podlagi šestih strank podobne velikosti, ob mnoštvu frakcij in drobnih osebnih interesov znotraj njih, pač ni mogoče narediti operativne vlade. In drugič, ta razklanost majhnih strank, katerih interes je zgolj v zadovoljevanju podjetniškega interesa njihovih ustanoviteljev ali voditeljev in ki zato med seboj tekmujejo v narcisizmu majhnih razlik, vodi v politično nestabilnost. Točno ta struktura je glavni krivec za razpad Šarčeve koalicije in posledično ustoličenje Janševega režima.

Zato sem se takoj po neuspehu konstruktivne nezaupnice Janševi vladi zavzel za konsolidacijo na levi sredini. Nisem si pridobil veliko prijateljev, ko sem napisal, da do te ne more priti na podlagi tedanje strankarske strukture, pač pa da mora v ta politični prostor priti nova politična sila, nova sredinska stranka. Stranka, ki v politiko ne bo znova prinesla samo intelektualne širine, zmernosti in povezovalnosti ter vizije razvoja, pač pa stranka, ki bo kot dominantna stranka koaliciji tudi dajala odločilno smer.

Stranka Roberta Goloba ima danes vse formalne predpogoje, da oblikuje zelo stabilno koalicijo in operativno vlado, pri čemer se za podporo ne potrebuje nujno ozirati za glasovi desno ali levo. Ali bo Golob to možnost izkoristil in pričakovanja volilcev upravičil, je sicer druga stvar. Vendar glede na inteligenco, izkazane menedžerske sposobnosti, vertikalno strukturo odločanja ter glede na imena, ki jih slišim kot možne ministrske izbire, menim, da je lahko precej bolj uspešen od denimo Cerarja.

Za razliko od drugih komentatorjev jaz od Goloba ne pričakujem, da mora filigransko upoštevati vse nianse pričakovanj in zahtev fragmentiranih interesnih skupnosti na levi sredini in da mora kakorkoli kompenzirati tiste, ki so izgubili, ker so volilci preusmerili svoj glas k njemu. Pač pa, da bo imel jasno razvojno agendo in da bo znal presekati z neodločnostjo in neoperativnostjo levosredinskih vlad v zadnjem desetletju in pol. Pričakujem, da bo dober menedžer in da bo znal postaviti vrhunske menedžerje tudi v vse vladne resorje.

Na razvojnem področju si želim, da bi Golobova vlada znala zeleni prehod in vsa ogromna sredstva, ki so na voljo v ta namen, izkoristiti tako za oblikovanje energetske avtonomije Slovenije, za pospešen zeleni prehod glede povečane samooskrbe in e-mobilnosti s povečano shemo podpor ter za prestrukturiranje gospodarstva v smeri, ki bo temeljila na proizvodih in storitvah, ki podpirajo zelen in digitalni prehod. Da bo spodbudila oblikovanje delovnih mest prihodnosti, z visoko dodano vrednostjo in odporne na krizo. Če k temu dodamo institucionalne spremembe na področju oblikovanja in učinkovite aplikacije znanja ter spodbujanja tehnološkega razvoja, bolj učinkovito javno zdravstvo ter prijaznejše delovne pogoje, je prihodnji mandat praktično izpolnjen.

Pri tem upam, da bo Golobova vlada bolj prijazna do podjetništva, kot to velja za levosredinske vlade. Da bo bistveno manj administrirala in predvsem bolj omogujoča pri infrastrukturnih, energetskih in podjetniških projektih, od skrajševanja časa javnih presoj, izdaj soglasij do umeščanja v prostor.

Če kdo, potem te stvari trenutno v politiki najbolje razume prav Robert Golob. Upajmo, da jih tudi izpelje.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku