Če verjamemo vodilnim zahodnim medijem, je Putinova zmaga v Ukrajini nova politična realnost, s katero bo treba živeti. Putin si bo vzel obe vzhodni regiji Doneck in Lugansk, ki mejita na Rusijo in ju po kopnem povezal s polotokom Krim. In morda si vzame še prorusko moldavsko regijo Transnistrio. Kot sem pisal v začetku marca: da se bo to zgodilo, je bilo jasno takoj po tem, ko je zavezništvo NATO zavrnilo zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo jasno sporočeno, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo. Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Takrat, 8 dni po začetku ruske invazije na Ukrajino, je bilo jasno, da so se s tem opcije za Ukrajino dramatično spremenile. Takrat bi se moralo ukrajinsko vodstvo resno izpogajati z Rusijo, ki je takrat zahtevala samo troje: (1) da Ukrajina ostane nevtralna, (2) da Lugansk in Doneck dobita avtonomijo znotraj Ukrajine in (3) da se Krimu prizna status neodvisnosti. Ukrajina bi dobila mir in zeleno luč za članstvo v EU. Mesec in pol kasneje je Putin dobil več, kot je zahteval na začetku.

Dejstvo je, da bo zatečeno stanje v Ukrajini čez nekaj tednov postalo nova politična realnost. Zahodne države bodo to prepoznale kot de facto novo realnost, čeprav tega de iure seveda ne bodo priznale še nekaj časa. To že kažejo odzivi zahodnih voditeljev.

While the U.S. and its allies dispatched more military hardware to Ukraine, U.K. Prime Minister Boris Johnson said it’s a “realistic possibility” Moscow will win the war. German Chancellor Olaf Scholz said he aimed to avoid an open conflict with Russia that could lead to nuclear confrontation.

Dejstvo pa je tudi, da z gospodarskimi in političnimi sankcijami Rusije ni mogoče spraviti na kolena. Zahodna Evropa je preveč odvisna od ruskega plina (pa ne gospodinjstva, pač pa industrija) in iz te odvisnosti se fizično ne more izviti prej kot v 5 letih. Pa tudi, če bi se zahodnoevropske države izvile iz odvisnosti od ruskega plina, bi s tem pristale v odvisnosti od dražjega in težje dostopnega plina iz ZDA in arabskih držav. To pa pomeni, da bodo zahdnoevropske države prejkoslej razvodenele tudi sankcije proti Rusiji. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, pač pa da je to nova bodoča politična realnost.

Edini poraženec v tej zgodbi je Ukrajina, ki je naivno verjela, da ZDA mislijo resno z njenim članstvom v NATO in da države članice EU mislijo resno z evropsko perpektivo Ukrajine. Tako resno, da bi zavezništvo NATO tvegalo vojaški spopad z Rusijo na ukrajinskem nebu in tleh in tako resno, da bi na evropskem vrhu pred mesecem dni Ukrajini dali zeleno luč za hitro vključitev v EU. Ukrajina je tako daleč od članstva v NATU kot leta 2008 (v deklaraciji iz Bukarešte) in tako daleč od članstva v EU, kot leta 2014 (ko je podpisala Celovit sporazum o prosti trgovini z EU). No, tudi Ukrajina bo očitno morala pristati na to novo politično realnost in prej kot to naredi, prej bo mir v Ukrajini.

Mir v Ukrajini pa, zelo sebično, pomeni umiritev političnih in makroekonomskih negotovosti ter izglede, da se v razvitih državah vseeno še lahko izognemo stagflaciji. Na žalost ta svet ni pravičen in pošten, toda podobno neodgovorno in naivno si je domišljati, da je.