Italija se je izognila bankrotu v času evrske krize zaradi Maria Draghija, ki je najprej pomiril finančne trge z “whatever it takes”, nato pa s politiko kvantitativnega sproščanja odkupoval državne obveznice. S tem je omogočil Italiji refinanciranje po znižanih obrestnih merah. Kot pravilno ugotavlja Paul Krugman (glejte spodaj), je tokrat situcija nekoliko drugačna. Italija tokrat ne more “potegniti Draghija”, nihče se ne bo zanjo zavzel tako srčno kot on, v sedanji vlogi pa je padel v tipično italijansko politično past – politično nestabilnost. Tokrat je Draghi (nehote) del problema in ne del rešitve, prispeva k povečani politični nestabilnosti in s tem k okrepljenim špekulacijam na finančnih trgih (ki ne ljubijo ničesar bolj kot vrtati po kariesu nestabilnih držav in služiti na premijah za politično tveganje).
Če se vojna v Ukrajini in s tem energetska kriza ter povišana inflacija ne konča v doglednem času, se bo smrtonosni objem finančnih špekulantov močno okrepil. Je pa seveda nenapisano dejstvo, da Italija ne sme bankrotirati. Pod nobenimi pogoji. Če bankrotira Italija, tretja najmočnejša članica evro območja, pride do razpada evrske monetarne unije. Če obstajajo “strici” in “lože”, bodo naredili vse, da se temu scenariju izognemo.
As president of the European Central Bank, Mario Draghi saved the euro. In my estimation, this makes him history’s greatest central banker, outranking even the former Fed chairs Paul Volcker, who brought inflation under control, and Ben Bernanke, who helped avert a second Great Depression.
In a way, then, it wasn’t surprising that last year Draghi was brought in to lead Italy’s new coalition government — often labeled “technocratic,” but actually more a government of national unity created to deal with the aftermath of the Covid-19 pandemic. In a properly functioning democracy, nobody should be indispensable, but Draghi arguably was, as the only person with the prestige to hold things together.
But even he couldn’t pull it off. Facing what amounted to sabotage by his coalition partners, Draghi simply resigned, creating fears that the coming election will put antidemocratic right-wing populists in power.
I have no idea what will happen. Italy, like any nation, is unique in many ways, but not in some of the ways many people imagine. No, it isn’t fiscally irresponsible. No, it’s not incapable of running its internal affairs. And the threat of a takeover by the authoritarian right is hardly special to Italy; if you aren’t terrified by that prospect here in America, you haven’t been paying attention.
True, Italy does have a problem with economic stagnation. Even before the pandemic struck, Italy was noteworthy in having experienced two decades without growth in real gross domestic product per capita:
That stagnation is important, and also a major economic puzzle. But it doesn’t seem central to current events.
In other ways, Italy seems surprisingly functional given its reputation. Notably, it did a far better job than the United States in getting its population vaccinated:
And while Americans on average have higher incomes than Italians, we’re also far more likely to die younger:
What about Italy’s reputation for fiscal irresponsibility? There was a time when that notoriety was justified, and past imprudence left Italy with relatively high debt (although not relative to some other European nations, Japan, or Britain for much of the 20th century.) But in recent years, Italy has been quite disciplined in its spending. Consider the primary fiscal balance — tax receipts minus government outlays other than interest payments:
Until the pandemic struck, Italy actually ran consistent primary surpluses, a bit bigger than the rest of Europe as a share of G.D.P., and in sharp contrast to U.S. deficits.
In 2010-2012 Italy, along with other southern European nations, experienced a debt crisis, with “lo spread” — the difference between Italian and German interest rates — exploding. But as a handful of analysts, above all Belgium’s Paul De Grauwe, pointed out, this crisis seemed driven less by fundamental insolvency than by self-fulfilling panic. In effect, investors engaged in a run on the debts of southern European nations, creating a cash shortage that these countries, which didn’t have their own currencies and hence couldn’t print more money, were unable to resolve.
That’s where Draghi came in. In July 2012, as E.C.B. chair, he said three words — “whatever it takes” — that were taken as a promise that the bank would supply cash as needed to countries in crisis. And the mere promise was enough. Spreads plunged, and the crisis went away:
Now, however, the spread is back. Not at 2012 levels so far: as of this morning 10-year Italian bonds were yielding “only” 2.3 percentage points more than German. But this time Italy’s crisis may well prove more intractable than the euro crisis of the early 2010s.
Why? It’s true that the E.C.B. is, in effect, trying once again to pull a Draghi: It has introduced a new bond purchase scheme that is supposed to prevent the kind of market fragmentation that almost killed the euro a decade ago. But while Christine Lagarde, the current E.C.B. president, is smart and impressive, it’s unclear whether one can pull a Draghi without Draghi himself.
More important, what’s happening now seems more specifically Italian and less a matter of self-fulfilling panic than the last crisis. Spreads on Spanish and Portuguese debt, which generally tracked Italy last time, are up to some extent, but much less than Italy’s. That may be because the driving factor now isn’t so much simple financial risk as political anxiety.
Vir: Paul Krugman, NY Times
DAMIJAN blog 
Tale je nesmrtna:
“In other ways, Italy seems surprisingly functional given its reputation. Notably, it did a far better job than the United States in getting its population vaccinated”
Kljub ostrim in dolgotrajnim protestom prebivalstva je bil italijanski režim – prisiljeno cepljenje- eden najbolj brutalnih na svetu. Da je bila ta stopnja nižja v ZDA pomeni, da je še nekaj demokracije v ZDA – predvsem v pretežno republikanskih državah..
Je pa še en element italijanske krize, ki ga Krugman ne omenja – demografski. Italija ima eno od najslabših demografskih prognoz v Evropi. S tem pa tudi ekonomski ne morejo biti prav obetajoči na dolgi rok. Ne glede na to kaj bo naredila ekonomska politika.
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko,
Tu si ga pa kiksnil.
Poglej številke presežne smrtnosti v zadnjih dveh letih, Italija jih je omejila šele s cepljenostjo, Amerika ne, zato precej slabši rezultat.
Korelacija med smrtnostjo in demokracijo pa je sploh zgrešena. Tu velja korelacija s pametjo. In te je v nekaterih deželah precej manj.
Drugače pa gre Italija po poti Japonske starajoče družbe, v kateri ne glede na “uradne” številke prihranki omogočajo Italijanom dokaj udobno in očitno tudi zdravo življenje.
Zdaj pa izbiraj: ali imaš raje pozitivne “uradne” številke (rast BDP, zadolženost, itd.) ali daljše in bolj ležerno/udobno življenje?
Všeč mi jeVšeč mi je
Drago, ne bo šlo…
Italija je imela s Covid-om problem samo v delu Padske nižini, področju, ki je evropski fenomen po pulmonarnih boleznih tako ali tako. S približno 3 krat večjo smrtnostjo v primerjavi z evropskim povprečjem, zaradi kroničnega bronhitisa. Že v bližnji Furlaniji-julijski krajini, da o jugu Italije niti ne govorimo, ni bilo nikakršne panike.
S tem, da je vprašanje ali ni bil vzrok za večjo smrtnost niz napačnih potez uradnih in medicinskih oblasti (ki jih v bližnji – tudi Padski-Furlaniji-julijski krajini na primer ni bilo).
Medtem pa, predvsem v državah z največjo mero precepljenosti, po epidemiji, raste število presežnih smrti in pa predvsem novih primerov Covid. Vse to je posledica kriminalno neodgovornega uvajanje nepreizkušenega radikalno novega cepiva (mRNA) sredi epidemije!
Posledice so strahotne. Gre za eno največjih medicinskih katastrof v sodobni zgodovini z več kot 60 tisoč(uradno! – baze Eudravigille v Evropi, VAERS v ZDA , NHS v VB) mrtvih zaradi cepljenja in milijone žrtev s hudimi posledicami. S tem da je dokazano underreporting factor najmanj 10. Ob tem znanstvenih člankov, ki kažejo na trajno slabljenje imunskega sistema pri delu cepljenih, niti še nismo upoštevali. Ti bodo v bodoče predčasno umirali zaradi raka, srčno-žilnih bolezni in avtoimunskih bolezni.
In vse to zaradi bolezni, ki ima IFR pod 0,2%. Japonska je v začetku avgusta 2021 začela masovno uporabljati ivermectin (tako kot treba, v zgodnjih fazah bolezni). V 5 tednih je pojavnost Covid v več kot 120 milijonski naciji padla na NIČ (podobno kot prej v Peru-ju, delih Indije, Afriki…)!
Kaj pa Zahod? Naj zaradi poceni učiinkovitega zdravila, ki so mu potekle licenčne pravice in ki ga lahko proizvaja praktično vsak, riskiramo več kot 200 milijardni posel z mRNA cepivi. Smo se za to borili?
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko,
Tu si ga pa malo kiksnil.
Poglej številke presežne smrtnosti v zadnjih dveh letih, Italija jih je omejila šele s cepljenostjo, Amerika ne, zato precej slabši rezultat glede življenjske dobe.
Korelacija med smrtnostjo in demokracijo pa je sploh zgrešena. Tu velja korelacija s pametjo slehernika in države. In te je v nekaterih deželah precej manj.
Drugače pa gre Italija po poti Japonske starajoče družbe, v kateri ne glede na “uradne” številke prihranki omogočajo Italijanom dokaj udobno in očitno tudi dolgoživo/zdravo življenje.
Zdaj pa izbiraj: ali imaš raje pozitivne “uradne” številke (rast BDP, zadolženost, itd.) ali daljše in bolj ležerno/udobno življenje?
Všeč mi jeVšeč mi je
Končuje se peti mesec nesmiselne vojne v Ukrajini, vendar konca še vedno ni na vidiku. Nasprotno, retorika obeh strani v spopadu in posredno udeleženih podpihovalcev, se še zaostruje. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je situacija zelo nevarna in zelo hitro lahko dobi spopad širše razsežnosti. Konfrontacija med dvema vojaškima velesilama ni bila še nikdar tako neposredna kot je sedaj. Vložki in cilji na obeh straneh so zelo visoki in zaenkrat ne vzbujajo upanja na skorajšnje končanje vojne.
Svet se močno spreminja in končuje se prevlada zahoda. Končuje se vsiljevanje zahodnega načina življenja »z ognjem in mečem« in to v 21. stoletju. V resnici pa je šlo samo za vzdrževanje dominacije in izkoriščanje preostalega sveta za potrebe razkošnega življenja razvitega zahoda. Multipolarnost postaja realnost, vztrajanje na preteklosti pa kolosalna katastrofa za cel svet. Zahod v svoji vzvišenosti in poudarjanju svoje« izjemnosti«, ki mu dovoljuje vlogo svetovnega policaja, še vedno brezkompromisno vztraja na unipolarnosti. V primeru nestrinjanja s tako politiko ter poskusa osamosvojitve od diktata zahoda, si zahod dovoli celo vrsto »demokratičnih« vzvodov za prepričevanje neposlušnih, od sankcij, zaplemb premoženja, financiranje nasilnih prevratov in nameščanje zahodu naklonjenih vlad, do neposrednih intervencij.
Svet se je medtem spremenil. Medtem ko zahod zahteva popolno podrejenost, preostanek sveta prisega na sodelovanje. Zahodu je bližja binarnost v odnosih, če nisi z nami, si sovražnik in tvegaš enega od »demokratičnih« vzvodov za prepričevanje. Poti nazaj v unipolarni svet ni več in politiki tega še niso dojeli. »Oživljanje mrtvega konja«, kar je rdeča nit sedanje politike zahoda, ni produktivno. Očitno so obkroženi s svetovalci, ki jim posredujejo samo informacije, ki jih hočejo slišati in podrejeni globoki državi, ki se z vsemi silami upira spremembam. Pri tem pa pozabljajo, da ima preostanek sveta mnogo več surovin, energentov in boljšo demografsko sliko. Namesto, da bi se dogovorili za sodelovanje in trgovanje in upoštevanje vzajemnih interesov in koristi, prisega zahod na kolonialno preteklost, kjer si je vse te dobrine prisvajal z brutalno silo.
Politični in gospodarski sistem zahoda je zašel v vrsto nasprotij. Po eni strani prisega na prosti trg, po drugi strani na protekcionizem, kadar mu je ta v korist. Privatna lastnina je sveta in nedotakljiva, za višje cilje se lahko kadarkoli zapleni. Zagovarja popolno privatizacijo, v sedanji krizi se že najavljajo nacionalizacije strateških vej gospodarstva. Prisega na vladavino prava, vendar toliko kršitev mednarodnega prava ni bilo še nikdar v zgodovini. Na vrhu vrednot so človekove pravice, ki so od začetka novega stoletja ogrožene in tudi kršene kot še nikoli do sedaj. Vse to niso vrednote, ki bi jim preostali svet sledil. To je svetilnik, ki vodi na čeri. Dvoličnosti zahoda se je svet naveličal.
Žal v tej situaciji četrta veja oblasti ne opravlja svoje funkcije. V javnih medijih kritična distanca do dogajanja v Ukrajini očitno ni dovoljena. Pogrešamo kritične analize, ki bi osvetlile tudi ozadje dogajanja in razširile obzorje. Počasi se drugačni pogledi in nova realnost v svetu le prebija v zavest sicer še vedno precej ozkega kroga prebivalstva. Zanimive so tudi analize sedanje situacije iz vrst kritičnih posameznikov v ZDA, kot na primer analize prof. Mearsheimerja, ki smo jih imeli na tem blogu že priliko poslušati. Zanimiv je tudi intervju z bivšim svetovalcem obrambnega ministra ZDA Douglasom McGregorjem v času vlade D. Trumpa.
Žal je skrajno neumna evropska politika ogrozila našo prihodnost. Pripravljajo nas na visoko inflacijo, padec standarda, vse večjo revščino in na odrekanje marsičemu v korist »višjih ciljev«, nerazumljivih in nesprejemljivih za veliko večino državljanov. V »enotnosti« EU članic se že kažejo razpoke, vse več je protestov po EU, ki jih naši mediji ne prikazujejo. Nekaj vlad je že padlo, če bomo nadaljevali po tej poti, bo plaz protestov odnesel še marsikatero vlado in ogrozil obstoj Unije.
Globalno segrevanje je dejstvo in namesto, da bi vse vire uporabili za blaženje posledic in prilagajanje našega življenja novim zaostrenim razmeram, se pospešeno vlaga v oboroževanje. Trenutna suša v Sloveniji in največji požar v zgodovini, kaže na to kaj nas čaka v prihodnosti. Slovenija namesto oklepnikov in transportnega letala potrebuje vse kaj drugega. Svet čakajo v prihodnosti izzivi, ki bodo zahtevali sodelovanje vseh držav na Zemlji. Državljani že nekaj časa stavimo na nove obraze tako v domači kot širši politiki, vse bolj pa je situacija podobna tragikomediji Čakajoč na Godota. Vedno znova smo razočarani in prihodnost je vedno bolj negotova.
Všeč mi jeVšeč mi je
ECB ne bo pustil PIGSov propasti, ker se bo kljub višanju temeljne obrestne mere odkupovalo njihove obveznice, po novem se temu instrumentu reče TPI: https://www.ecb.europa.eu/press/pr/date/2022/html/ecb.pr220721~973e6e7273.en.html
Kar seveda samo odloži problem, saj je trenutna monetarna unija brez fiskalne unije obsojena na propad.
Všeč mi jeVšeč mi je
@marko
Iz strani worldmeters info coronavirus (kar redno spremljam) je sedaj na Japonskem mega izbruh novih primerov, tako da teorija o ivermektinu ne drži (ne rečem, da ni boljša kurativa kot tista nova za 600 USD).
V Indiji številke rastejo nekje od junija (čeprav počasi).
Danska, Švedska (kot visoko precepljeni državi) nimata kakšnega izbruha.
Na MMC rtv slo je bil enkrat intervju z eno perujsko zdravnico. Tisti intervju postavi v pravi kontekst 1. mesto Peruja po številu mrtvih na milijon.
Samo upam, da bo sedaj boj proti epidemiji vodila stroka in ne politika in da je stroka ugotovila, da je varianta omikron premešala karte na novo. Namreč bolj kot so zahtevali PCT, več je bilo obolelih (hočem povedati da je sama kontrola PCT na vhodu idiotizem). Če kdo do danes ni dobil covida ga bo dobil jutri, ko bo nova mutacija (mogoče pa ta nima družabnega življenja?).
Covid-19 bo očitno večen in se bomo morali naučiti živeti z njim. In najboljša preventiva bo cepljenje, sistem bo enak kot za gripo – stroka bo ugibala kateri sev bo prevladal in vsako leto bodo nove verzije cepiva. In danes obstaja tudi klasično cepivo proti covidu, ne samo mrna ali vektorsko.
Všeč mi jeVšeč mi je