Zakaj ima Iran bistveno boljše karte od ZDA

9 aprila, 2026 By in gospodarstvo 1 komentar

 

Coercive bargaining does not stop when the weapons stop firing. It continues with threats and counter-threats, as each side tries to pressure the other side into concessions.

Iran has a great deal of leverage here. It has proven that the US cannot forcibly retake Hormuz, suppress Iranian fire across the gulf, protect its own assets, or coerce Iran into capitulation. It can close Hormuz outright to put pressure on the US, or selectively to punish specific actors (eg, UAE). It still retains weapons in reserve; above all, the Houthis.

The US can threaten to attack Iran again. But both sides now know that the US does not have a military solution here, so this is not a good outside option. So what can the US do to pressure Iran? Very hard to detect any powerful sources of leverage for the US.

We are faced, then, with the same “upside-down” asymmetry between the two great powers. The US may be vastly stronger in general, but it is Iran that has the clear upper hand in the negotiations.

En odgovor

  1. V članku odseva neka papirna logika  tretje osebe, ki se jo vojna dotilka le po nekaj parametrih, ki so jih sama izbere.

    Kje pa so mrtvi in ranjeni ljudje, uničeno njihovo premoženje in bivališča, uničena infrastruktura ki se je ne da skriti ali prestaviti? Kje je škoda na teritoriju Irana?

    Za katere stvari pa je »american people« oškodovan? Njim se ne pozna nič od tega. Le dražavni dolg bo zrasel, katerega odplačevanje se bo na silo ali z manjšimi pritiski spet prestavilo v »neko« bodočnost. Ena sama bomba še ni padla na ameriški kontinent, čeprav bi vsak vojskovodja moral pripraviti tudi to v breme Amerike.

    Vsaj približno uravnoteženo sliko bi imeli, če bi Iran skrivaj sestavil svoje drone v Ameriki in jih razporedil v neznani oddaljenosti od ključnih ciljev, npr. visokotehnoloških enot za proizvodnjo orožja, energetska infrastrukture ipd., ključnih državnih institucij ( CIA, NSI), odkoder bi jih pošiljal nad te cilje,  ki v tem trenutku še nimajo protiletalskse zaščite.

    Če odločevalci v Ameriki ne bi vedeli na kateri domači cilj bo padel naslednji ceneni iranski dron, morda celo njim na glavo, bi bili bolj resno pripravljeni na kompromis. Iran pa bi jim pustil PR hvaljenje za  zmago. Tako pa trpi samo Iran, tamkajšnji ljudje. Ameriške vojaške baze v arabiji pa so samo »tam« in bi počele to, kar so doslej v miru.

    Všeč mi je