O pomanjkljivostih uporabe indikatorja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) za tekoče diagnosticiranje je objavljenih nekaj člankov, ki so pomanjkljivosti dokumentirali, tako na ameriškem gospodarstvu (na primer A. Orphanides in S. van Norden, 1999) kot na gospodarstvu EU, tako za obdobje pred krizo (na primer M. Marcellino in A. Musso, 2009) kot za obdobje po krizi (na primer R. Brooks in G. Basile, 2019).

Osnovno sporočilo profesorja Mastena in njegovega sodelavca je, da z metodo računanja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) ni nič narobe in da so neustrezne ocene posledica slabih napovedi, ki se uporabljajo pri računanju potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli). Svojo trditev sta dokumentirala s primerjavo proizvodne vrzeli, izračunane z napovedmi BDP, ki jih je evropska komisija pripravila leta 2007, in proizvodne vrzeli, izračunane z dejanskimi vrednostmi BDP.

Dokumentiranju ustreznosti metode sta dodala ocene, pri katerih sta uporabila napovedi instituta EIPF. To sta verjetno storila zato, ker so v prispevku z instituta, ki je objavljen v Delu (17. aprila), ilustrirane sistematično napačne ocene tekočih vrednosti proizvodne vrzeli, ki jih je komisija pripravljala za Slovenijo tudi v obdobju po krizi. Profesor Masten je namreč velik zagovornik uvrstitev proizvodne vrzeli v fiskalno pravilo, ki naj bi bilo vodilo vzdržnega zdravja javnih financ v Sloveniji, zato mu za njegove pomanjkljivosti gotovo ni vseeno. Še posebno, ker o potencialnem letošnjem kršenju tako postavljenega fiskalnega pravila prav te dni presoja ustavno sodišče.

…

Poglejmo si primer, ki je ilustriran v omenjenem prispevku, ki povzema analizo profesorja Mastena in njegovega sodelavca. V jesenskem poročilu za leto 2007 (ko ni bila znana vrednost BDP niti za leto 2007) je komisija za razdobje 2007–2008 napovedala povprečno rast BDP 5,3 odstotka (institut EIPF pa 5,1 odstotka), hkrati je ugotovila, da bo slovensko gospodarstvo v razdobju 2007–2008 rahlo pregreto, saj je povprečno proizvodno vrzel ocenila z 0,9 odstotka (strukturni deficit pa z –1,2 odstotka BDP). Čez tri leta (ko so bili znani podatki za tri dodatna leta, leto 2007, 2008 in 2009) je komisija v jesenskem poročilu 2010 navedla končne vrednosti za rast BDP 2007–2008 (povprečje je bilo enako napovedani vrednosti leta 2007, torej 5,3 odstotka) in hkrati drastično povečala oceno proizvodne vrzeli na 6,7 odstotka (strukturnega deficita pa na –4 odstotka BDP).

Ker se je komisija zanašala na svoje ocene proizvodne vrzeli, je tako več let prepozno ugotovila, da je bilo gospodarstvo v razdobju 2007–2008 (in pred tem tudi leta 2006) močno pregreto, čeprav je leta 2007 točno napovedala dveletno povprečno rast (2007–2008), napačno pa rast za daljši, triletni horizont (2009). Zato tudi ni ukrepala, ko je bil še čas, da bi vsaj malo omejila posledice katastrofalnega pregrevanja!

Ker so napovedi v malo daljših horizontih praviloma nezanesljive (in to ne samo v Sloveniji), računanje proizvodne vrzeli pa predpostavlja poznavanje »dovolj točnih« vrednosti vsaj za naslednja tri leta, je tekoče diagnosticiranje pregrevanja (in njegovih posledic na javnofinančnem trošenju) s pomočjo ocen proizvodne vrzeli, ki jih pripravlja komisija, neuporabno.

Vir: Velimir Bole, Sobotna priloga Dela