Prvič, Mario Draghi ob odhodu svari, da je monetarna politika izčrpala svoj potencial za stabilizacijo oziroma spodbujanje gospodarske rasti in da je potrebna bolj aktivna fiskalna politika.

Drugič, Angel Ubide v nadaljevanju pokaže, zakaj je potrebna bolj aktivna fiskalna politika:

1. Ker lahko z večletnimi investicijskimi načrti dvigne potencialni output,
2. Ker lahko poveča učinkovitost monetarne politike s ponudbo varnih vladnih obveznic in prispeva k dvigu ravnotežnih obrestnih mer,
3. Ker lahko prispeva k zmanjšanju dohodkovne neenakosti.

In tretjič, Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist IMF in katerega učbenik makroekonomije za dodiplomski študij je še vedno najbolj uporabljan, se seveda več kot strinja. V zadnjih prispevkih, ki sem jih tukaj že navajal, trdi, da je v času, ko je obrestna mera nižja od stopnje gospodarske rasti (r<g), povečanje javnih izdatkov najbolj smotrno. Saj spodbuja agregatno povpraševanje (rast BDP), pri čemer pa se dolg glede na BDP celo zmanjšuje. (Mimogrede, matematična izpeljava slednjega je standardno izpitno vprašanje pri makroekonomiji v drugem letniku študija ekonomije).