Vzeti denar iz rok centralnih bankirjev in ga dati nazaj vladi?

Zadnja tri desetlja je bila neodvisnost centralnih bank (od vlade), sicer težko prigarana, svetinja. Do 1980-ih so bile centralne banke de facto samo en oddelek ministrstva za finance in vlade so v predvolilnih obljubah svoje centralne banke načeloma lahko uporabljale kot bankomate – te so natisnile  toliko svežega denarja, da je vlada lahko pokrila obljube, izražene v večjih ali manjših proračunskih deficitih. Ko so se centralne banke osamosvojile izpod neposredne vladne kontrole in začele zasledovati določena pravila za dosego cilja nizke inflacije (denimo 2% cilj), je slednja res drastično upadla glede na 1970-ta leta. Okej, bilo je še nekaj drugih pozitivnih dejavnikov, ki so k temu prispevali, ampak v grobem je zgodba o strogem, vendar uspešnem čuvarju vrednosti denarja in neodgovornem vladnem zapravljivcu nekako takšna.

Vendar pa se je od takrat svet nekoliko spremenil. Spremenila se je tehnologija in spremenil se je način bančnega poslovanja. V “starih časih” so poslovne banke načeloma potrebovale denarne rezerve centralne banke za kreiranje dodatnega denarja in centralna banka je nastajanje novega denarja (prek kreditov gospodarstvu in gospodinjstvom) načeloma lahko nadzorovala s spreminjanjem odstotka potrebnih rezerv in z obsegom likvidnostnih posojil poslovnim bankam. Danes poslovne banke za izdajo novega denarja (beri: kreditov) ex ante ne potrebujejo več denarnih rezerv, pač pa najprej odobrijo kredite, nato pa z zamenjavami sredstev z ostalimi bankami na medbančnem trgu poskrbijo, da se pasiva spet izenači z aktivo (poskrbijo za kritje). Drugače rečeno, banke danes, v normalnih razmerah, ne potrebujejo več centralne banke, pač pa potrebna sredstva za rezerve pridobivajo na veleprodajnem medbančnem trgu. Pri čemer pa banke kot kritje večinoma uporabljajo varne državne obveznice. Zraven tega pa obstaja še velik “senčni trg” z vsemi finančnimi instrumenti, ki jih ustvarja gromozanski globalni finančni sektor in s katerimi trgujejo med seboj tudi banke in ki tudi služijo kot rezerve.

Ustvarjanje denarja je danes povsem ušlo izpod vajeti centralnih bank. Slednje lahko na ta proces vplivajo le še posredno prek spreminjanja vodilnih obrestnih mer, s čimer lahko v grobem vplivajo na gospodarsko aktivnost in povpraševanje po denarju in s tem posredno na količino denarja. V grobem. V praksi pa vse manj. Kot ste lahko spremljali v zadnjem desetletju, centralne banke kljub praktično ničelnim obrestnim meram in drastično (za 5 do 8-krat !!!) povečani emisiji primarnega denarja (monetarnih rezerv), le tega niso uspele pretopiti v nove kredite poslovnih bank ali nove izdaje korporativnih obveznic. Centralne banke niso uspele povečati efektivne količine denarja v obtoku in s tem spodbuditi inflacije.

Iz tega vidika se poraja vprašanje ali danes, v normalnih razmerah, sploh še potrebujemo centralne banke kot iniciatorja kreiranja denarja in ali sploh še potrebujemo njihovo neodvisnost od vlade? Ta neodvisnost je jalova, saj na nič ne vplivajo, hkrati pa ne morejo učinkovito regulirati poslovnih ciklov (spodbujati oziroma zavirati gospodarstva). Po drugi strani centralni bankirji nikomur ne odgovarjajo, še parlamentom, ki so jih imenovali, bolj slabo (kar običajno označujemo kot “demokratični deficit” centralnih bank). Nasploh pa denimo ECB, ki ne odgovoarja ne nacionalnim vladam EU in ne evropskemu parlamentu in nad katero nimajo ingerence ne nacionalni organi pregona in ne sodišča. Tudi evropsko računsko sodišče ne, kot je pokazal nedavni primer. Glede preiskave vloge naše Banke Slovenije pri sanaciji bank in kriminalistične preiskave na BS pa ste tudi lahko videli reakcijo in grozilna pisma iz Frankfurta slovenski vladi. Nad ECB je le še modro nebo.

Yanis Varoufakis je pred meseci napisal zanimiv komentar na to temo, ki gre v smer, kot sem jo zgoraj opisal in ponuja koncept fiskalnega denarja, ki gaje razvijal že kot grški finančni minister in ki je sestavni del programa njegove DiEM25. Varoufakis predlaga paralelni plačilni sistem, temelječ na fiskalnem denarju oziroma na bodočih davkih. Zelo preprosto rečeno gre za sredstva davkoplačevalcev, ki jih ti v namen plačila svoje davčne obveznosti držijo na svojih individualnih e-davčnih računih pri ministrstvu za finance. Svoj denar pa držijo na teh računih že pred zapadlostjo davčnih obveznosti, ker jim država njihove vloge obrestuje po višji obrestni meri od bančnih. Za ponudbo fiskalnega denarja bi vlada skrbela s spreminjanjem obrestne mere.

Prednosti tega vzporednega plačilnega prometa so predvsem v tem, da na ta način vlada pride do dodatne likvidnosti (od davkoplačevalcev) mimo trga obveznic. Torej gre po eni strani za povečanje neodvisnosti vlad od finančnih trgov, na drugi strani pa za zmanjševanje obsega transakcij in volatilnosti na finančnih trgih, ki so posledica špekulacij z različno tveganimi državnimi obveznicami. Predvsem pa bi to vladam omogočilo večji fiskalni prostor in s tem možnost financiranja tudi v času krize, ko bodisi EU pravila bodisi finančni trgi predstavljajo omejujoč dejavnik in s tem državi efektivno preprečujejo, da se hitreje izvleče iz krize.

Varoufakisov predlog (glejte spodaj bolj razdelan načrt) je načeloma dober predlog. Slabosti, ki mi padeta na misel, sta dve. Prvič, ni zelo verjetno, da bi – v prevladujočem duhu sedanje konzervativne monetarne ideologije – tak predlog pri članicah EU lahko uspel, sploh pa pri glavni paznici stabilnosti cen – Nemčiji. In drugič, kdo lahko v tem sistemu vladi prepreči neracionalnost pri trošenju? Povsem si lahko predstavljam, da bi bila kakšna vlada v želji ugajati volilcem pred naslednjimi volitvami pripravljena davkoplačevalcem – v skladu z logiko catch-the-cash – na njihovo imetje na e-davčnih računih plačevati bistveno višje obrestne mere od tržnih, da bi tako financirala določene naložbe ali socialne programe. Dokler ne bi naslednja vlada ugotovila, da z donosom od gospodarjenja celotne države (merjenim z odstotkom pobranih davkov glede na BDP) ne more pokrivati obresti na sposojena sredstva davkoplačevalcev. In bi morala dvigovati davke – dokler ne bi z njimi zadušila gospodarstva.

How would fiscal money work? For starters, it would “live” on the tax authority’s digital platform, using the existing tax file numbers of individuals and companies. Anyone with a tax file number (TFN) in some country receives a free account linked to their TFN. Individuals and firms will then be able to add credit to their TFN-linked account by transferring money from their normal bank account, in the same way that they do today to pay their taxes. And they will do so well in advance of tax payments because the state guarantees to extinguish in, say, a year €1,080 ($1,289) of the tax owed for every €1,000 transferred today – an effective annual interest rate of 8% payable to those willing to pay their taxes a year early.

In practice, once, say, €1,000 has been transferred to one’s TFN-linked account, a personal identification number (the familiar PIN) is issued, which can be used either to transfer the €1,000 credit to someone else’s TFN-linked account or to pay taxes in the future. These time-stamped future tax euros, or fiscal euros, can be held for a year until maturity or be used to make payments to other taxpayers. Smartphone apps and even government-issued cards (doubling as, say, social security ID) will make the transactions easy, fast, and virtually indistinguishable from other transactions involving central bank money.

In this closed payments system, as fiscal money approaches maturity, taxpayers not in possession of that vintage will fuel rising demand for it. To ensure the system’s viability, the Treasury would control the total supply of fiscal money, using the effective interest rate to guarantee that the nominal value of the total supply never exceeds a percentage of national income, or of aggregate taxes, agreed by the legislature. To ensure full transparency, and thus trust, a blockchain algorithm, designed and supervised by an independent national authority, could settle transactions in fiscal money.

The advantages of fiscal money are legion. It would provide a source of liquidity for governments, bypassing the bond markets. It would limit the extent to which government borrowing fuels inter-bank money creation, or at least force financiers to tie up some of their inter-bank money in the closed, domestic fiscal money system, thereby minimizing shocks from sudden capital flight. And, by competing with the banks’ payment system, it would reduce the cost of fees customers currently pay.

Indeed, owing to the blockchain technology, fiscal money constitutes a fully transparent, transaction-cost-free, public payment system monitored jointly by every citizen (and non-citizen) who participates in it.

Fiscal money is politically attractive as well. Governments could use any slack in money supply to top up the FTN-linked accounts of families in need, or to pay for public works, making it appealing to progressives. And conservatives should be encouraged by a system that promises significant tax relief for those who help the government create fiscal money, without impinging on the central bank’s role in setting interest rates.

The potential transnational advantages of fiscal money are also significant. For example, fiscal money would have helped Greece resist our creditors’ encroachments in 2015, and it was at the heart of my plan for dealing with a predatory bank holiday enforced by the ECB at the end of that June. Today, it would give Italy, France, and other eurozone members much needed fiscal space, and possibly provide a foundation for a revamped eurozone with interlocking domestic fiscal euros, rather than parallel currencies, playing a stabilizing macroeconomic role. And then, perhaps, it could become the basis for a New Bretton Woods, functioning like an overarching clearing union of many different fiscal money systems.

Vir:  Yanis Varoufakis, Project Syndicate

3 responses

  1. Vloga centralnih bank v svetu se je v zadnjih letih temeljito spremenila. Predvsem niso več orodje demokratično izvoljenih oblasti za upravljanje svojih gospodarstev, ampak so v oblasti kapitala, ki pa nima več nekega državnega obeležja in sledi svojim koristim (izjema je Kitajska, ki pa spet sledi svoje cilje). Zato imamo tako globalizacijo in tako skrivanje kapitala po davčnih oazah. Celo osnovne monetarne funkcije, ki so jih opravljale centralne banke, na primer kreiranje denarja ali uravnavanje inflacije, izvaja kapital kar sam. Najbolj nazorno se to vidi pri prizadevanjih centralnih bank v zadnjem času, da bi z dodatnimi emisijami pospešile gospodarsko rast in inflacijo, vendar jim to slabo uspeva. Monetaristi se zbegano sprašujejo, kaj se dogaja in ne razumejo, da ima kapital svoje preference, predvsem ne mara inflacije in višjih stroškov dela, ima pa tudi zmožnosti, da tako natiskani denar imobilizira, tudi v raznih davčnih oazah, in tako izniči namene centralnih bank. Večina na novo natiskanega denarja v okviru kvantitativnega sproščanja namreč pristane v rokah velikega kapitala in ne državljanov, ki bi želeli več trošiti. Lep primer izkoriščanja centralne banke za interese kapitala je tudi Trumpova davčna reforma, ki bo po eni strani povečala dobičke ameriškega kapitala, po drugi strani pa bo stroške države prevalila na tiskarno dolarjev, ki bo z razpršitvijo ameriških državnih obveznic po celem svetu poskrbela, da pravzaprav cel svet financira dobičke ameriških korporacij.

    Podobno se dogaja v EU, kjer ECB ne odgovarja nobeni demokratični oblasti, bolj kapitalu, ki ne želi, da se pri Italiji ponovi Grški scenarij, zato raje tiska denar, ki pa tako ali tako (po raziskavah same ECB) v glavnem konča pri velikem kapitalu, tistem, ki je prej kreditiral države in se sedaj želi umakniti iz preveč tveganih poslov.

    Varufakisov predlog je v bistvu vrnitev v stare čase, ko je država imela nadzor nad denarjem, kar pa ne paše kapitalu in vsaj zaenkrat ne bo realizirano.

    Tako obsežna financializacija privatnega sektorja je ustvarila vzporedni sistem upravljanja sveta, ki ni več pod nadzorom demokratično izvoljenih vlad. Obratno, vlade so pod nadzorom kapitala, kar je lepo razvidno v Ameriki, ko morajo konservativni kongresniki in senatorji odplačati stroške svojih izvolitev sponzorjem iz sveta kapitala na način, da jim znižajo davke.

    Obstaja pa očitna alternativa takemu sistemu, to je Kitajska, kjer država pod nadzorom Komunistične partije (ki Marxove nauke dobro pozna) trdno drži vajeti v svojih rokah in s svojim modelom razvoja pospešeno prehiteva anglosaksonski svet globalnega kapitalizma in tako dokazuje ekonomsko superiornost svojega modela.

    Kaj pa mi? Kaj bi sploh radi? Vse sprivatizirati in prepustiti oblast kapitalu, ali vrniti državi trdno oblast, tudi v ekonomiji, po Kitajskem vzorcu? Kaj menite bralci?

  2. …in tretjič, kdo nam davkoplačevalcem lahko garantira, da politiki ne bodo stegnili svojih “tac” po našem denarju z raznoraznimi nacionalizacijskimi domislicami. Ki na teh tleh sploh ne bi bile unikum ali kaj nepričakovanega. Ker skominam, ko imaš na krožniku tuj denar vnaprej, se je izredno težko upreti. Sploh če si politik in nikoli-na-trgu-delujoč osebek, ko vnaprej dan denar hitro in “učinkovito” porabi. In kaj je razsipnost (pod vašo drugič) v primerjavi s krajo/nacionalizacijo. Pis of kejk.

    LP

    Matjaž

  3. Glede glavne paznice stabilnosti cen (Nemčija) 😀 in samie stabilnosti cen je v evro območju vse malo počez postorjeno.

    Za razliko od ameriškega sistema zveznih rezerv je ECB pogodbeno zavezana, da mora v primeru nasprotujočih si ciljev vedno dati prednost stabilnosti cen (in že to je huda!). Prav zato, pravijo, da potrebuje status neodvisnosti od politike, kajti vlade so v preteklosti ustvarjale emisijske banke predvsem zato, da so pri njih najemala posojila in se zatekale k inflaciji. V pravnih temeljih in v teoriji naj bi torej pri tej slavni stabilnosti cen bilo vse v najboljšem redu.

    Ma? Obstaja en velik MA.

    Najbolje bo, če ECB ocenimo z njenimi lastnimi besedami. Kritičen bralec bo neskladje in protislovja lahko opažal že v privlačno oblikovani brošuri, ki jo je banka izdala aprila 2008 pod zvenečim naslovom “Preisstabilitat: W arum ist sie fur Dich wichtig?” (“Stabilnost cen: Zakaj je tako pomembna za vas?”)

    “Inflacija” so zapisali, “na splošno predstavlja vsestransko povišanje cen blaga in storitev v daljšem časovnem obdobju ter vodi v padec vrednosti denarja oz. v zmanjševanje njegove kupne moči. Deflacija pa je temu nasprotna, namreč pojav padanja splošne ravni cen v daljšem časovnem obdobju.”

    In cenovna stabilnost?

    Po definiciji ECB je to stanje, pri katerem cene “v povprečju niti ne rastejo niti ne padajo, temveč ostajajo v določenem časovnem obdobju stabilne”.

    Čeprav ECB na nekaterih drugih mestih namiguje drugače, pa deflacija sama po sebi ni nič slabega. Zakaj bi tudi bila? Zakaj se naj ne bi cene po zaslugi gospodarskega razvoja in rasti produktivnosti v teku časa zniževale? Tako je bilo v daljšem obdobju zlatega standarda pred letom 1914, ko so se dohodki delavcev realno povečali, tudi če so se nominalno občasno znižali. Obdobja padanja cen so se izmenjevala z obdobji podražitev, toda gledano v celoti je kupa moč denarja ostajala nespremenjena.

    Zares zanimivo pa postane, ko poskuša, posebno v zadnjih letih, ECB natančneje razložiti, kako razume “stabilizacijo cen” v praksi – namreč nikakor ne takšnih cen, ki bi ostajale stabilne v nekem daljšem časovnem obdobju!

    ECB uporablja pomemben kazalec imenovan M3, ki prikazuje skupno količino denarja v obtoku. Vanjo sodijo gotovina v obtoku, bančne vloge na vpogled, hranilne in vezalne vloge od treh dveh let in vloge z dogovorjenim odpovednim rokom do treh mesecev. ECB, kateri glavni cilj naj bi bila ravno ta slavna stabilizacija cen, je že decembra 1998 kot referenčno vrednost gibanja M3 določila letno mejo rasti količine denarja za 4,5%. S tem naj bi bila inflacija ‘pod nadzorom’, kakorkoli že to razumejo osrednje denarne oblasti.

    Da bi prišlo do želene stopnje rasti denarja v obtoku, so za izhodišče določili nekaj manj kot dvoodstotno inflacijsko stopnjo, 2% – 2,5% realno gospodarsko rast, ob tem pa še nekoliko upočasnjeno povečanje količine denarja – ob upoštevanju vsega tega naj bi ta torej skupaj znašala že zgoraj omenjenih okroglih 4,5%.

    V resnici je pa precej drugače. Če upoštevamo trimesečna povprečja letnih stopenj rasti, ki jih uporablja ECB, potem se je M3 že leta 1999 povečala za skoraj 6%. V letih 2001 /02 je stopnja rasti začasno padala pod 4,5%, nato je leta 2003 na vrhuncu dosegla skoraj 9% rast, leta 2007 celo 12%, šele potem pa se rast denarne mase zaradi hude recesije leta 2009 povsem ustavila.
    Toda še veliko bolj vprašljiv, posebno za evro območje, je indeks HICP (harmonizirani indeks maloprodajnih cen). Prvič zato, ker je z njim v istem loncu pomešan na zelo različne načine razvrednoten denar v posameznih državah z evrom. Drugič pa zato, ker včasih za izračune uporablja izmišljene cene. Po logiki tega indeksa se lahko denimo za avtomobile ali računalnike, katerih je maloprodajna cena je v resnici višja, uporablja nižja obračunska cena, češ da se je zboljšala njihova zmogljivost ali hitrost. Morda se je tudi res, vendar to ne spremeni dejstva, da mora kupec pri nakupu novega avtomobila ali računalnika odšteti večji delež svojega prihodka.

    Če inflacijo merimo z indeksom HCPI, je bila na območju evra od njene ustanovitve torej dokaj zmerna in stanovitna, toda če jo merimo z rastjo mase denarja M3, ugotovimo, da je bila rast cen precej višja, gibanja pa zelo nestanovitna. Zelo nemirno je bilo tudi gibanje kratkoročnih obrestnih mer, ki so pod nadzorom ECB, merjenih z obrestno za trimesečne vloge. Z 2,5% v letu 1999 so se leta 2000 dvignile na 5%, pa spet nazaj na 2%, nato do leta 2008 znova na 5% – in končale skoraj na ničli.

    Če povzamemo, od leta 1999 v evro območju ni bil ne stabilnih cen ne stabilne vsote denarja v obtoku, in ta niti približno ni bila omejena s stopnjo gospodarske rasti. Enako velja tudi za nominalne in realne obrestne mere, če preračunamo na daljše časovno obdobje.

    Upravičena je torej trditev, da je evropska denarna banka ujetnica denarnega sistema, ki ga ni sama vzpostavila. Nanj je naletela že ob svoji ustanovitvi, in ko ga zdaj brani, se zapleta v protislovja. Po eni strani inflacije ne meri z rastjo količine denarja v obtoku, temveč z gibanjem maloprodajnih cen, ob tem pa trdi, da ohranja cenovno stabilnost. Po drugi strani pa priznava, da sta rast količine denarja v obtoku in rast inflacije srednjeročno in dolgoročno med seboj tesno povezani in da je inflacija navsezadnje monetarni fenomen. Na tej točki se pa izogne jasnemu razlikovanju med simptomi težav in njihovimi vzroki.

%d bloggers like this: