Res hočete ničelno gospodarsko rast?

Mnogi ekstremni levičarji nasprotujejo gospodarski rasti, ker da je ta škodljiva za okolje (“rast ni vzdržna”) in ker da smo že dosegli stopnjo saturacije z dobrinami. Problem pa je, da pri tem niso mislili dlje od konce svojega nosu in niso premislili, kaj to dejansko pomeni. Branko Milanovic je ta teden v dveh komentarjih izvedel ta miselni eksperiment in ga ilustriral s podatki. Ničelna gospodarska rast pomeni, da se sedanja raven BDP zamrzne. Če prebivalstvo stagnira, to pomeni tudi zamrznjeno raven blaginje (BDP na prebivalca) na sedanji ravni. Toda ničelna gospodarska rast pomeni tudi, da sedmino svetovnega prebivalstva obsodite na življenje v revščini pod mejo revščine (1.9 dolarja na dan) oziroma četrtino prebivalstva pri meji revščine 2.5 dolarja na dan. Če bi upoštevali še, da v revnih državah število prebivalcev narašča, bi ničelna rast BDP pomenila pospešeno drsenje v še večjo revščino za četrtino svetovnega prebivalstva.

Tega najbrž noben levičar iskreno noče. Kar pomeni, da se implicitno zavzema za redistribucijo dohodkov med revnimi in razvitimi državami. Toda povprečni dohodek v razvitih državah je na ravni 91 percentila v globalni distribuciji dohodkov, kar pomeni, da je treba 90% svetovnega prebivalstva (6.4 miljarde ljudi) ustrezno dvigniti dohodke in jih seveda vzeti prebivalcem na Zahodu. Ni izvedljivo, mar ne? Tudi če bi popravili dohodke revnejšim prebivalcem sveta samo na raven sedanjega globalnega povprečnega dohodka (kar sovpada s 13. percentilom dohodkovne distribucije v razvitih državah), bi morali prebivalcem razvitih držav dohodek zmanjšati za dve tretjini. Ne bo šlo, mar ne?

Prav zaradi teh razlogov je gospodarska rast še vedno najboljše zdravilo za izboljševanje blaginje v revnih državah in zmanjševanje razlik v razvitosti. Poglejte si azijske države po drugi svetovni vojni ter predvsem Kitajsko in Indijo v zadnjih treh desetletjih. Te države so s hitro gospodarsko rastjo skoraj dve miljardi ljudi potegnile iz absolutne revščine, hkrati pa močno zmanjšale zaostanek za razvitimi državami. Gospodarska rast je bila iz globalne perspektive najbolj učinkovita socialna politika. Bila pa je omogočena s trgovinsko liberalizacijo in seljenjem prizvodnje iz razvitih držav (kar je seveda imelo večje ali manjše negativne učinke na zaposlenost in blaginjo v razvitih državah).

Bi pa seveda morali razmišljati o tem, kako – ob ohranitvi čim bolj prostega dostopa za proizvode iz držav v razvoju na zahodne trge  – spodbujati gospodarsko rast v revnejših državah ob upoštevanju boljših ekoloških standardov in delovnih pogojev ter kako izboljšati redistribucijo dohodkov v teh državah, da bi bile koristi od rasti čim bolj enakomerno porazdeljene. Tukaj bi se morali vsi bolj angažirati, ne pa v filozofskih debatah brez kančka realistične podlage.

2 responses

  1. Pa da se recimo omejimo na euro-območje. Na kakšen način bi bilo možno vzdrževati državo blaginje z ničelno gospodarsko rastjo? So bile narejene kake resne študije na to temo?

  2. Pozdravljeni!

    Se nebi mogel bolj strinjati. Mislim, da je potrebno skrajnim levičarjem razložiti Cost–benefit analysis. Sam opažam, da so včasih stališča raznih novinarjev, aktivistov itd. popolnoma nasprotna empiričnim dejstvom.
    Ko govorijo o kritiki globalizacije nam ponavadi predstavijo težke razmere, ki vladajo v razvijajočih se državah. Nikoli pa se ne vprašajo, kako je bilo v teh državah pred razvojem. Šele ob branju izraelskega zgodovinarja Hararija (Homo Deus: A Brief History of Tomorrow) se lahko zamislimo kakšen je bil svet pred industrijsko revolucijo. V tistih “zlatih” časih, ko so ljudje živeli “naravno”. Ko je bila letina slaba je od lakote tudi v Franciji, na Finskem itd. lahko pomrlo celo 20, 30% ljudi.
    Zanimiv je primer Kitajske. Kitajska bo prevzaprav šele v 21. stoletju (popolnoma) odpravila problem lakote. Nikoli v zgodovini Kitajske (ne med Zedongom in ne pred njim) ni bil procent absolutne revščine tako nizek, kot danes.
    Tudi lakota (ki je veljala za naravni pojav skozi vso zgodovino) je danes “samo” še poltični problem in ne več tehnološki. Nespoštljivo bi bilo zaradi milijona mrtvih reči, da je lakota zanemarljiva, ampak v zgodovini ni bilo obdobja, ko bi kar 3X več ljudi pomrlo od posledic (pre)debelosti, kar velja za današnji čas.
    Celo pri nasilju so statistike zgovorne. Sodobna medijska tehnologija nam omogoča, da spremljamo nasilje po vsem svetu in le to nam daje občutek, da ga je vedno več. Anarhisti nam govorijo o tem, da sistem pokvari (po naravi poštenega človeka)… Kakšna pa je statistika? Danes GLOBALNO več ljudi umre od samomora, kot od nasilja (vojna, kriminal…)! Še največ žrtev je tam kjer ni ustrezne policije oz. reda… Nekatera arheološka izkopavanja pokažejo, da je v pradavnini kar okoli 20-25% ljudi umrlo zaradi rane povzročene s strani drugega človeka. To dokazuje, da človek očitno ni PO NARAVI dober, pač pa relativno nizko stopnjo nasilja zagotovijo šele ustrezni institucionalni okvirji.

    Ker je bilo omenjeno onesnaženje naj dodam še to: Čisti zrak je dobrina, ki nekaj stane. Že res, da na Kitajskem kar nekaj ljudi umre oz. zboli zaradi onesnaženja, ampak življensjka doba se na Kitajskem vsako leto podaljša. To pomeni, da je (četudi umazan) razvoj primesel več dobrega, kot slabega. Marsikdo na Kitajskem, ki danes pri 65 letih zboli zaradi slabega zraka, bi v primeru ne-razvoja morda že pri 30 umrl od lakote. Danes pa je Kitajska že toliko razvita, da lahko postopoma izvaja prehod na čistejši razvoj.

    Nesporno je za izboljšanje življenjskega standarda potrebna hitra rast v državah v razvoju. Liberalizacija, trgovina itd. je ključna za njihov razvoj. Bi si pa vseeno želel nekoliko manj ideološke libralizacije. Kot je v svoji knjigi dejal južnokorejski ekonomist Ha-Joon Chang: VEČ TRGOVINE, MANJ IDEOLOGIJE! Najbolj uspešne pri razvojnem prebijanju so bile države, ki so svoj razvojni preboj utemeljile na učinkoviti mešanici trga, liberalizacije in državne intervencije. Južna Koreja bi lahko samo z liberaliziacijo dosegla preboj iz “afriškega standarda” v srednje razvito industrijsko družbo, nebi pa mogla stopiti na pot ene bogatejših držav. Razvoj Hyundaia, Kie, Samsunga… je bil močno povezan z delovanjem profesionalnih politik države. Tudi s kratkoročnim protekcionizmom na začetku in močnim patrotizmom še danes. O Rodrikovih študijah, ki dokazujejo večjo uspešnost postopne libelaizacije od brezglave, ste na blogu že velikokrat pisali in jih ne mislim ponavljati.

    Velikokrat se omenja tudi problem prevelike rodnosti. Ampak tudi ta problem se najučinkoviteje reši z gospodarskim razvojem. Najlepši pokazatelj je Turčija. Leta 1960, ko so bili znani po svoji sekularnosti je bila rodnost preko 6 otrok na žensko, leta 2015 pa je rodnost kljub fanatičnemu predsedniku, ki zahteva od žensk več otrok samo 2,05 na žensko, kar je že v območju postopnega zmanjšanja števila prebivalcev na dolgi rok (meja 2,11)! https://www.google.si/publicdata/explore?ds=d5bncppjof8f9_&met_y=sp_dyn_tfrt_in&idim=country:TUR:IRN:GRC&hl=sl&dl=sl#!ctype=l&strail=false&bcs=d&nselm=h&met_y=sp_dyn_tfrt_in&scale_y=lin&ind_y=false&rdim=region&idim=country:TUR&ifdim=region&hl=sl&dl=sl&ind=false

    Če povzamem: Zadnja desetletja so prav za države v razvoju pomenila pomemben napredek. Če je do leta 1970-80 veljalo, da je pojem države v razvoju brezvezen, ker so te džave večno nerazvite, smo po teh letih videli neizmeren razvoj določenih držav, ki so se prebile med najuspešnejše (primer Južna Koreja). Prav tako smo videli precejšen uspeh leta 1970 še zelo revnih držav, ki so svoje prebivalce potegnili iz najhujše revščine (Kitajska). Žal pa imamo tudi države, ki niso izkoristile priložnosti in so pravzaprav stagnirale (nekatere afriške države).
    Samo upamo lahko, da se bodo zgodbe o uspehu (primer Kitajska) razširile v države v katerih je absolutna revščina še vedno prevelika. Prepovedati tem državam rast je v popolnem nasprotju z zdravo pametjo in hkrati tudi prcej egoistično početje.

    LP Patrik Trobec

%d bloggers like this: