Globalizacija je znižala dohodkovno neenakost med državami, vendar…

Lahko sicer sovražite globalizacijo in jo krivite za marsikaj, toda vključitev nerazvitih držav (predvsem Kitajske, Indije, ostalih azijskih držav ter držav Latinske Amerike) v svetovno trgovino ter preselitev industrijske proizvodnje iz Zahoda na Vzhod in Jug, je tem državam preko sproščenega dostopa na trge zahodnih držav omogočila hitri gospodarski razvoj. Ter seveda konvergenco (dohitevanje) z razvitimi državami. Spodnja slika vam kaže, da ne glede na to, kateri koncept globalne neenakosti vzamete (netehtan (1), tehtan (2) ali na podlagi anketnih podatkov o porabi gospodinjstev (3)), je svetovna neenakost najkasneje po letu 2005 začela upadati. Preprosto rečeno, nerazvite države zaradi hitrejše gospodarske rasti dohitevajo klub razvitih držav.

Slika 1: Globalna neenakost med državami (Gini)

Vir: Branko Milanovic

Od leta 1990 pa do 2013 se je število ljuci, ki živi v absolutni revščini (pod 1.9 USD / dan) zmanjšalo za 1.1 milijardo ljudi (iz 1.85 milijarde na 767 mio ljudi) oziroma iz 35% na le še 11% svetovnega prebivalstva.

Slika 2: Število svetovnega prebivalstva v absolutni revščini

Change in global poverty, 1990 to 2013

Vir: Vox

Večji del tega zmanjšanja absolutne revščine fgre predvsem na račun Kitajske (in delno Indije). Toda tudi če vzamete Kitajsko iz prve slike zgoraj, dobite podobno trajektorijo zmanjševanja globalne neenakosti med državami. Torej gre za dokaj univerzalen trend konvergence oziroma razvojnega dohitevanja razvitih držav.

Slika 3: Globalna neenakost brez Kitajske

Vir: Branko Milanovic

Ima pa ta čudovita zgodba seveda nekaj pomanjkljivsti. Če za trenutek pustim ob strani delovne pogoje zaposlenih v državah v razvoju in učinke na okolje in klimatske spremembe, je ta isti proces globaliziacije in selitve proizvodnje z Zahoda na Vzhod in Jug s seboj prinesel zmagovalce in luzerje. V tem procesu zmanjševanja neenakosti med državami, so se povečale dohodkovne razlike (neenakost) znotraj držav. Tako na Zahodu kot v hitro rastočih državah v razvoju.

Slika 4: Neenakost zmotraj držav

To povečanje neenakosti predvsem v razvitih državah ter stagnacija dohodkov srednjega razreda v zadnjih dveh desetletjih in pol pa je seveda razlog za sedanji upor proti globalizaciji na Zahodu.

Slika 5: Elephant curve: Zmagovalci in luzerji globalizacije

Vir: Branko Milanovic

 

Kar je seveda povsem razumljivo in logično. Problem je le, kako uskladiti oboje. Se pravi, (1) kako revnim državam omogočiti hitrejšo rast, tako da jim pustimo, da za nas proizvajajo večino proizvodov, in (2) kako prebivalcem razvitih držav kompenzirati te izgube zaradi izgubljenih dobro plačanih služb. Odgovor je po moje treba iskati pri točki 2, in sicer v smeri politik, ki bodo zagotovile boljše plačilo za opravljeno delo (predvsem v storitvenem sektorju – od komunale, trgovine, gostinstva do zdravstva in šolstva). Zdaj se pa lahko začnemo kregati glede tega…

 

 

4 responses

  1. Zagovorniki globalizacije nas tolažijo, da se je zaradi nje najhujša revščina, ki pomeni nevarnost lakote, po svetu zmanjšala in da samo še 10% prebivalcev planeta, to je 700 mio ljudi, živi pod tem pragom revščine (z 1,9 $ na dan).
    Ali je to dobro ali slabo?
    Odvisno od perspektive. To absolutno revščino sedemstotih milijonov bi lahko ukinili takoj, če bi davčni utajevalci, ki skrivajo denar po davčnih oazah, tega namenili revnim. Še vedno bi jim ostalo več kot dovolj. Samo volja bi morala biti in najrevnejših ne bi bilo več. No, take volje pa ni.
    Praktični primeri (Kitajska, J. Koreja, Tajvan, Etiopija, tudi Indija) dokazujejo, da rabijo revni v glavnem samo začetni kapital in nekaj znanja, da zaženejo svoja gospodarstva (kar so sicer dobili z globalizacijo), pozneje se razvijajo sami predvsem na osnovi domače potrošnje in domačega znanja, izvoz je samo dopolnitev domačih dejavnosti. Vendar globalizacijski veliki igralci ta začetni kapital drago zaračunajo, poleg tega želijo zadržati nadzor nad lokalnim gospodarstvom in ga še naprej ožemati. Če jim to uspe, dobimo primer Južne Amerike, kjer je bila globalizacija, vsaj za domačine, prej polomija kot uspeh. Drugače je bilo v Aziji, kjer so nekatere države uspele tako ali drugače obdržati kontrolo nad svojim gospodarstvom in se tako izognile pretiranemu izkoriščanju. Najbolj uspešen je Kitajski model, ki priča, kako bi se lahkio razvijale tudi druge manj razvite države, če jih ne bi pri tem držali za vrat globalizacijski veliki igralci. Ali obratno, če pri Milanovićevi slonji krivulji odštejemo Kitajsko, J.Korejo in Tajvan, to je države, ki so v globalizaciji znale poskrbeti zase, bi dobili sliko žirafe s tanjšim trupom, pa zelo dolgim vratom.
    Sklep se ponuja sam – ob manjšem izkoriščanju se cel svet hitreje razvija. Podobno velja tudi za razvoj znotraj razvitejših držav, kjer se za žrtve globalizacije, domači srednji razred, ni poskrbelo, neenakost se je še povečala, kupna moč je padala in zgodil se je zlom nepremičninskega trga leta 2008.
    Kdaj bo to kapnilo v glave glavnih igralcev globalizacije in velikih lastnikov kapitala v razvitem svetu, ne vemo. Zaenkrat se to ni zgodilo, samo poglejmo Trumpovo davčno razbremenjevanje bogatih v Ameriki. Vse kaže na to, da je imel Marx (in kasneje Piketty) prav, da je kapitalizem samodestruktiven in ga je treba po demokratični poti ukrotili, sicer se bo vse skupaj slabo končalo.
    No, mogoče pa bo Trumpova (in republikancev) pretirana skrb za bogate streznila Američane, da bodo na naslednjih volitvah izvolili socialista Bernijeja Sandersa za predsednika. In potem bo vse drugače.

  2. Ojoj, Drago, tule si pa natrosil en kup nesmislov. Reagiral bom samo na prvega in če pade ta, pade vse ostalo naprej.
    In sicer, tvoja trditev:

    “rabijo revni v glavnem samo začetni kapital in nekaj znanja, da zaženejo svoja gospodarstva (kar so sicer dobili z globalizacijo), pozneje se razvijajo sami predvsem na osnovi domače potrošnje in domačega znanja, izvoz je samo dopolnitev domačih dejavnosti.”

    je absolutna neumnost, skregana z empiričnimi zgodovinskimi dejstvi. V revnih državah je problem prav domača kupna moč. Kako naj država, ki ima še blatne kolovoze kot glavne prometnice ter samo delno elektrifikacijo, proizvaja visokotehnološke izdelke in jih prodaja svojemu prebivalstvu? Nerazvite države potrebujejo prav tujo kupno moč, da lahko začnejo proizvajati izdelke višje stopnje zahtevnosti in dodane vrednosti. In če pogledaš katerokoli (danes srednje ali visoko razvito) azijsko državo, boš videl, da je njihov model razvoja temeljil na izvozni specializaciji. Enako velja za ex-socialistične države, vključno s Slovenijo, po 1991. Brez da bi lahko izvažale svoje izdelke, se ne bi mogle razvijati. In to je razlika do uvozno-nadomestne zasnove razvoja, ki so jo forsirale najprej latinsko-ameriške in nato neuvrščene države. Te so razvoj utemeljile na tvojem principu prizvodnje za domače potrebe v okolju visoke carinske zaščite, da bi izrinile tuje izdelke s svojih polic. Ni se jim izšlo, tudi nekdanji Jugoslaviji ne.

    Naprej na izkoriščanje in davčne oaze pa ne bova šla, saj so sicer hudo pomembne zadeve, vendar ne v kontekstu, kot ga ti omenjaš.

    • Ja, se opravičujem, sem slabo zapisal. Jasno, da mora biti izvoz ves čas pomemben, v začetku kot glavno tržišče in vir akumlacije, na domačo potrošnjo in domače investicije sem mislil kot prevladujoč delež bdp po izdatkih, saldo menjave s tujino predstavlja manjši del. Konec koncev izvažamo zato, da lahko doma trošimo in investiramo. Nisem mislil, da proizvajaš samo za doma. Tudi nisem proti globalizaciji, da se razumemo, samo proti načinu, pri katerem ima ena stran veliko koristi, druga pa le drobiž. Azijci so se na različne načine branili pred prevlado tujcev, s kombinacijo zaščite in subvencioniranja domačih družb, tudi s kopiranjem tujih izdelkov mimo patentne zasčite in so prišli skozi bolje, kot države, ki so v celoti spoštovale navodila tujcev(standardne trgovske sporazume).
      Davčne oaze pa sem omenil le kot velikostni razred problema svetovne revščine.

  3. Še nekaj podatkov iz baze Svetovne banke:

    Med letoma 1990 in 2016 se je BDP v stalnih cenah v $ iz leta 2010 povečal za.
    11,5 krat v Kitajski,
    5,5 krat v Indiji in Vietnamu, v Etiopiji 5,2 krat
    Braziliji 1,9 krat, Argentini 2,3 krat
    Evropski Uniji za 1,54 krat, Sloveniji (od leta 1995) za 1,7 krat
    V celem svetu za dvakrat

    GINI koeficient (nižji je, bolj so družbe enake), se je v tem času spreminjal:
    v ZDA povečal od 37,5 na 41,
    v Evropi, Nemčiji in Franciji (po podatkih Eurostata) med letoma 1995 in 2016 rahlo povečal od 29 na 29.5, pri Sloveniji nekoliko bolj od 22 leta 2000 na 24,4 leta 2016,
    v nekaterih deželah v razvoju padal: v Braziliji od 60,5 na 52,9 in Argentini od 46,8 na 42,7
    za ostale države imam samo delne podatke: Kitajska 42,2 (leto 2012) Indija 35,2 (leto 2011), Vietnam 34,8 (leto 2014), Etiopija 33,2 (leta 2010)

    Podatki kažejo, da so bili rezultati globalizacije dokaj pestri – po rasti BDP vsekakor boljši za Azijce (izjemno dobri za Kitajsko) in slabši za J. Ameriko, neenakost pa je v teh letih padala v deželah v razvoju in rasla pri razvitih, tako da je z izjemo Evrope povsod relativno velika (vsaj za nas).

%d bloggers like this: