Spodnja slika ne potrebuje komentarja. Razen morda, da je znižanje absolutne revščine v vzhodnoazijskih državah zasluga (1) zavestnih politik kontrolirane internacionalizacije njihovih gospodarstev (odprtost za tuje naložbe, najprej v posebnih ekonomskih conah, šele nato splošno, in prevladujoča izvozna usmerjenost), in (2) kontrolirano postopno odpiranje tujemu kapitalu in tuji konkurenci ter ignoriranje nasvetov IMF glede privatizacije, liberalizacije cen, (ne)uravnavanja deviznega tečaja itd.
Vir: The Economist
Z drugimi besedami, azijske države so za razliko od latinskoameriških uspešno spodbudile gospodarski razvoj in znižale revščino ne zaradi upoštevanja nasvetov mednarodnih organizacij (pravil Washingtonskega konsenza), pač pa prav zaradi ignoriranja teh nasvetov in sledenja svoji lastni politiki na podlagi lastnih razvojnih potreb.
Kot pravi Dani Rodrik v “What soccer tells us about the paradoxes of globalization“:
So it is with globalization’s champions in other arenas. What sets apart the Chinas and Indias of this world is not that they have laid themselves bare to the forces of globalization, but that they have used those forces to enhance their domestic capacities. The benefits of globalization come to those who do their homework.
DAMIJAN blog 
No, zadnja dva članka skupaj bolje opisujeta globalizacijo, kot je dejansko potekala. In zmagovalci so bili tisti manj poslušni, vendar sposobni, ki so izkoristili priložnost in včasih kakšno pravilo priredili sebi v korist.
Nekaj podobnega globalizaciji se dogaja sedaj v okviru EU, kjer so zaradi pomanjkanja osrednje avtoritete (po krizi evra po letu 2008) sicer stroga Mastrichtska in druga skupna pravila, podobna Washingtonskem konsensu, nekaj, kar je treba do neke mere spoštovati, vendar ostaja kar precej prostora, da ne rečem kaosa, v katerem se sposobni lahko znajdejo. Našim izvoznikom zaenkrat kar lepo uspeva povečevati izvoz.
Mogoče pa se bo nekaj podobnega izcimilo iz prisilne prodaje NLB – če bi upoštevali navodila iz centra, bi jo že prodali za kakšno tretjino stroška njene sanacije, tako kot smo NKBM. Vendar smo jo, tudi na prigovarjanje več avtorjev, objavljeno na tem blogu, uspeli zaustaviti. Sedaj se, kakor izgleda, ponuja veliko boljša rešitev – NLB naj bi dobila visoko ekspertno upravo, ki bi jo imenovala EK in bi bila neodvisna od lokalne oblasti, banka pa bi ostala še naprej v lasti nas, davkoplačevalcev. Dobra uprava bo brez vpletanja lokalnih nesposobnežev zanesljivo podvojila vrednost banke v nekaj letih. Kaj bi si kot lastniki želeli boljšega?
Torej, včasih se splača biti malo uporniški in samosvoj in bolj poslušati lastno zdravo pamet kot slepo slediti receptom iz centra, kar naši politiki tako radi počno. Samo dovolj glasni moramo biti.
Všeč mi jeLiked by 1 person