Matt Bruenig je danes v New York Timesu predstavil idejo, kako zmanjšati neenakost v ZDA. Ideja je zelo preprosta in pritisk se nam ne bi premaknil niti na tretji decimalki, če ne bi Bruenig predlagal praktično slovenskega koncepta državnega holdinga. Bruenigova ideja je, da ameriška vlada ustanovi državni sklad, ki bi kupoval delnice ameriških podjetij, pri čemer bi vsak državljan  dobil po eno (neprenosljivo) delnico in bil vsako leto upravičen do univerzalne temeljne dividende (UTD). Sklad bi postopoma postal največji lastniški sklad v državi in bi lahko izplačeval letne dividende vse tja do 8 tisoč dolarjev na državljana letno. Edina težava je, kako skladu zagotoviti sredstva za nakupe delnic. ZDA niso tako bogate z naravnimi viri kot Aljaska in Norveška, zato je treba zagotoviti druga sredstva.

Prvi način, ki diši po Sloveniji, je, da bi ameriška država vanj vložila obstoječe državno premoženje, kot so zemljišča, stavbe, deli infrastrukture, dodatna sredstva pa bi dobila prek davkov na nepremičnine, na finančne transakcije in na izplačane dividende ter prek nove vrste davka na dobiček. Pri slednjem bi morala podjetja obvezno vsako leto izdati nove obveznice in jih nameniti v ta sklad, prav tako pa v primeru pomembnih sprememb, kot so prva izdaja delnic, nakupi in prevzemi. Druga ideja je še kanček bolj radikalna, vendar pa ne zahteva dodatnih davkov. Le Fed bi spremenil svojo politiko izdajanja novega primarnega denarja. Danes ga izdaja tako, da odkupuje državne vrednostne papirje in korporativne obveznice, v bodoče pa bi Fed namesto obveznic odkupoval delnice podjetij.

Bruenigova ideja, čeprav diši po socializmu, še huje po socializmu slovenskega tipa, je dobra. Pomeni socializacijo donosov, ki so jih danes deležni le lastniki kapitala. Hkrati je odgovor na izzive tehnološke revolucije, ki prek avtomatizacije in robotizacije ukinja delovna mesta. Prek lastništva v podjetjih bi s participacijo na njihovih dobičkih država v imenu državljanov kompenzirala izpad dohodkov zaradi izgubljenih delovnih mest in izgubljenih socialnih prispevkov in dohodnin. Država bi lahko del teh donosov namenila ne zgolj za UTD, pač pa tudi za socialne programe ali pa za pokojnine.

No, ključna lepota in distinkcija tega ameriškega državnega sklada glede na slovenske verzije (od Kad in Sod, Modre zavarovalnice in AUKN do SDH) je v tem, da bi imel sklad tako majhne deleže v posameznih podjetjih, da bi bil portfeljski vlagatelj. Tako ne bi mogel zaiti v “slovenske skušnjave” glede aktivnega upravljanja in političnega kadrovanja v nadzorne svete in uprave.

Hkrati pa je Bruenigova ideja uporabna tudi za Slovenijo in za polnjenje našega Demografskega sklada. Tudi pri nas bi lahko z drobno davčno spremembo zahtevali, da bi vsa slovenska podjetja vsako leto morala izdati nekaj delnic (denimo v obsegu 0.1% kapitala) v korist Demografskega sklada (d.o.o.-ji pa povečevali lastniški delež sklada). Na ta način bi sklad participiral na dobičkih slovenskih podjetij in bi lahko kasneje skrbel za čim blažji demografski prehod s financiranjem pokojninske blagajne.