Saša Vidmajer je danes v Delu zadela bistvo dogajanja v Evropi v zadnjem desetletju:

Razkol, ki ga gledamo, kaže, kako različno Evropa razume demokracijo. Ena stran se sklicuje na vladavino prava in ozemeljsko celovitost države, druga na načelo samoodločbe narodov in participacijo državljanov. Med njima je brezkončen konflikt. V Kataloniji ne gre samo nacionalno državo, podobno kot na vrhuncu dolžniške krize v Grčiji ni šlo samo za dolg. V samem bistvu obojega je demokracija.

Zadela je to, česar se takrat, ko smo uvajali evro, ne leta 1999 v EU in ne leta 2007 v Sloveniji, nismo zavedali. Da namreč uvedba skupne valute pomeni, da bo treba odpraviti ne samo nacionalno suverenost, ampak tudi demokracijo v državah članicah. Skupna valuta ne pomeni samo očitnega – da se je treba odpovedati svoji lastni valuti in suverenosti pri izvajanju monetarne (in posledično tudi fiskalne) politike. Pomeni tudi, da ko asimetrični šok (lokalna kriza) prizadene eno ali nekaj držav, bodo zaradi nezmožnosti reagiranja s specifičnimi ekonomskimi politikami na krizo samo v tej državi ali državah, prebivalci teh držav utrpeli večje gorje kot bi ga, če bi država imela svojo valuto in s tem suverenost nad ekonomskimi politikami. Suverena država bi lahko s ciljanimi politikami omilila krizo in gorje svojega prebivalstva, skupna monetarna unija pa pomeni enotne politike za vse. Še več, pomeni skupna pravila in sankcioniranje odstopanj od teh pravil.

In tukaj pride do suspenza demokracije: naj bodo državljani prizadete članice še tako zrevoltirani z nesmiselnimi ukrepi, diktiranimi iz centra, in naj demokratično izvolijo še tako radikalno opozicijo federalni oziroma nadnacionalni oblasti, ne morejo s tem nič doseči, saj federalna (nadnacionalna) oblast efektivno suspendira to demokracijo z ekonomskimi in finančnimi sredstvi (z omejitvijo dostopa do likvidnostnih sredstev skupne centralne banke, dostopa do federalnih transferjev, dostopa do finančnih trgov itd.). Demokratično izvoljena oblast v državi članici se mora ukloniti zahtevam in prisilnim ukrepom iz centra ter zanemariti voljo lastnega ljudstva.

To se je najbolj očitno videlo na primeru Grčije v času pretekle krize. Če Grčija ne bi bila v evro območju, bi ob začetku krize lahko devalvirala svojo valuto, lahko bi povečala fiskalni stimulus in v skrajnem primeru bi lahko bankrotirala do tujih upnikov in se znebila dela dolga. Znotraj evra ji to ni bilo dovoljeno, bila je prisiljena slediti pravilom politike varčevanja za vsako ceno, ki so skoraj desetletje masakrirali grško prebivalstvo, če je želela po žličkah dobivati finančno pomoč, s katero je lahko servisirala zapadle obveznosti do istih držav. Tudi izvolitev skrajno leve Syrize masakra nad grškim prebivalstvom ni zaustavilo, pač pa se je Syriza morala povsem ukloniti zahtevam iz centra oziroma je brezpogojno kapitulirala pred Brusljem, Berlinom in Frankfurtom.

Zadeva je še hujša, če je skupna monetarna unija zelo velika, se pravi, če članice znotraj nje opravijo večino svoje zunanje trgovine (v EU se delež izvoza v EU v skupnem izvozu posamezne države giblje med 65% in 85%). To efektivno pomeni, da država ne more izstopiti iz monetarne unije, ker bi s tem izstopila tudi iz enotnega trga in bi se morala ne samo monetarno osamosvojiti in prepričati finančne trge o svoji kredibilnosti, pač pa tudi izpogajati z ostalimi članicami o ponovni vzpostavitvi proste trgovine. To se je zdaj zgodilo Kataloncem, ki so si romantično predstavljali odcepitev iz Španije in pozabili, da to efektivno pomeni tudi izhod iz evra in enotnega trga EU. Kadar seveda obstaja nebenevolentnost na strani tistih, ki ostajajo. In kar so katalonskim prebivalcem in voditeljem tako španska oblast kot evropski politiki zelo brutalno dali vedeti. Slovenska osamosvojitev je bila v primerjavi s tem piece of cake, ker nas je ob izhodu iz Jugoslavije čakal odprt velik skupni trg EU.

Ko je država enkrat vstopila v monetarno unijo tipa evro, je vrgla stran ključe nacionalne suverenosti in demokracije. Ker izstop efektivno ni možen, bodo skupne ekonomske politike posamezno državo počasi mlele in strle odpor prebivalstva in izvoljenih političnih predstavnikov, dokler se država ne bo na zelo boleč način kot regija povsem stopila z ostalimi.

To ne pomeni, da ni rešitev za ta problem. Rešitev je, vsaj na papirju, v skupni fiskalni uniji in skupni transferni uniji, ki načeloma državi, ki jo je prizadel asimetrični šok, pomagajo s transferji iz centralnega proračuna ublažiti gorje. Toda ste prepričani, da bi bilo v času pretekle dolge krize kaj drugače glede načinov reševanja grške ali španske ali portugalske ali irske krize, če bi v EU imeli fiskalno in transferno unijo, katere kondukterji bi bili Nemci?

Revolt, ki ga gledamo širom Evrope, porast populističnih gibanj in odcepitvene težnje so samo zapoznela reakcija prebivalcev Evrope na spoznanje, da so z odločitvijo za evro izgubili demokracijo. Kako se bo to končalo? Na enak način, kot se je odvijala španska, portugalska ali grška kriza ali kot se odvija katalonska secesionistična težnja – z lomljenjem in dokončnim zlomom demokracije v posameznih članicah.

Članstvo v evro območju je kot pesem Hotel California (The Eagles): You can check out any time, but you can never leave.