Kako bi bilo treba prenoviti študij ekonomije

Od leta 1948, ko je Paul Samuelson v učbeniku Economics izvedel neoklasično sintezo, se ekonomija v prvem letniku študija ekonomije uči praktično na isti način: kot Marshall + Keynes. Se pravi, da je osnova 127 let stara knjiga Alfreda Marshalla Principles of Economics (1890) s koncepti ponudbe in povpraševanja, mejne koristnosti, stroškovne funkcije ter popolne konkurence kot ideala, ki jo je Samuelson dodelal s konceptom agregatnega povpraševanja in nepolne zaposlenosti iz Keynesove General Theory of Employment, Interest and Money (1936). Zraven so sicer kasneje prilepili še nekaj razširitev, kot je denimo (na trgu dela) negativna vloga sindikatov in minimalne plače.

In ko študenti naredijo izpit iz mikroekonomije v prvem letniku, imajo občutek, da lahko vse razložijo s konceptom ponudbe in povpraševanja v svetu s popolno konkurenco, kjer sta napoti optimalnemu rezultatu samo ta preklemana država in njena regulacija ter sindikati, zaradi česar se na trgu ne more uveljaviti popolnokonkurenčno ravnovesje.

Toda ekonomija v realnem svetu je nekaj povsem drugega, kar študentje večinoma zvedo šele na podiplomcu (če), na doktorskem študju (če) ali ko se sami raziskovalno ukvarjajo s spoznavanjem ekonomije. Šele takrat jim povemo:

  • da je popolna konkurenca pravljica, kot tista o mizici pogrni se;
  • da je v realnem svetu v panogi nekaj velikih igralcev, ki vodijo igro (namesto neskončnega števila enako majhnih ponudnikov, od katerih nobeden ne more vplivati na ceno);
  • da proizvodi niso homogeni, ampak da so nekateri bolj kvalitetni kot drugi;
  • da se v ravnotežju ne oblikuje cena na minimumu mejnih stroškov in da profiti v ravnotežju niso enaki nič, pač pa da veliki igralci dobivajo ogromno premijo (profitno maržo) na stroške in da če ne bilo državne regulacije, bi ta velika podjetja služila še višje profitne marže na škodo potrošnikov;
  • da subjekti na trgu niso popolno informirani in da zato ne moremo uporabiti predpostavke, da se bodo “trgi počistili” kot v konkurenčnem ravnotežju;
  • da na trgu dela ni problematičen “monopol” sindikatov, pač pa monopson na strani delodajalcev, ki dejansko omogoča stiskanje plač in slabšanje delovnih pogojev zaposlenih;
  • ter kup drugih stvari, ki koncept znanja ekonomije iz prvega letnika povsem modificirajo.

Vendar je problem, da se večini študentov v zavest vtisne prav tisto uvodno leto ekonomije na fakulteti in da jim za vedno vtisne neizbrisen pristranski pogled na svet. Prav zato se je od začetka te krize skupina profesorjev na čelu z Wendy Carlin iz University College London in pod akronimom CORE trudila pripraviti drugačen način poučevanja ekonomije v prvem letniku, ki bi študentom predstavil bolj kompleksen svet ekonomije od koncepta ponudeb in povpraševanja v svetu proste konkurence. Zdaj je že tri leta, odkar je ta skupina CORE pripravila prvo beta verzijo online učbenika ekonomije za prvi letnik The Economy, skupaj s PPT predavanj in testi. Lepota tega učbenika seveda ni samo v tem, da je zastonj (kar ni zanemarljivo, saj so ekonomski učbeniki izjemno dragi – med 80 in 250 evrov na izvod), pač pa da gre res za alternativno, širšo in bolj kompleksno poučevanje osnov ekonomije.

Za lažje razumevanje razlik med tradicionalnim učbenikom ter učbenikom The Economy si velja pogledati spodnjo primerjavo načinov obravnave istih konceptov:

Vir: Bowles & Carlin, VoxEU

Tukaj seveda ne pričakujte, da boste našli marksisitično ekonomijo ali moderno monetarno teorijo, pač pa učbenik, ki predpostavlja, da ljudje niso popolnoma racionalni, da niso popolno informirani, da nekaj znanja ostaja privatnega (kar pomeni dolgoročno izkoriščanje rent iz intelektualne lastnine, kar seveda vodi k večji neenakosti) in kjer je osnova nepopolna konkurenca, popolna konkurenca pa zgolj kot abstraktni primer. Učbenik štarta z nekaj zgodovine in z neenakostjo ter razlogi, zakaj do neenakosti prihaja. Standardne teme, kot so teorija potrošnje in proizvodnje ter trga dela, so super obdelane, toda tam, kjer tradicionalni učbeniki osnov ekonomije končajo, tale učbenik pravzaprav šele začne. Medtem ko tradicionalni učbeniki osnov ekonomije izpustijo teorijo iger, ker naj bi bila preveč kompleksna, pa The Economy že v četrtem poglavju obravnava strateške interakcije med ljudmi – začne s Smithovo nevidno roko, nadaljuje z zapornikovo dilemo in konča z Nashevim ravnotežjem. Teoriji podjetja sta namenjeni kar dve poglavji, eno se bolj ukvarja z dihotomijo med lastniki in menedžerji (principal – agent razmerje) ter zaposlenimi, drugo pa s tržno močjo, inovacijami in tržnimi nepopolnostmi. Lepota učbenika so denimo poglavje o dinamiki trgov in tržnih balonih, poglavje o ekonomskih fluktuacijah (konjunkturah in krizah), poglavje o bankah, denarju in kreditnem trgu. Zadnjih 5 poglavij pa se ukvarja z bolj širokimi temami, kot so inovacije, globalizacija, neenakost, okolje in politično ekonomijo. Ta učbenik je res bogat, in tudi če ste že zdavnaj absolvirali svoj doktorat, ga je užitek brati, ker na čudovit način kombinira koncepte in preseneča s celovitostjo pogleda na svet.

Po tem učbeniku uvod v ekonomijo že poučujejo na University College London, Sciences Po (Pariz), Toulouse School of Economics, Humboldt University (Berlin) itd. 3,000 učiteljev iz 89 držav uporablja materiale CORE programa.

Na ekonomski fakulteti s tem še nismo začeli in bogve, kdaj bomo. Razlog pa ni v starih profesorjih še iz komunističnih časov. Problem je evoluciji, ki terja svoj čas. Pri nas je prišlo do menjave generacij, “stari komunistični” profesorji so se upokojili, nadomestili s(m)o jih mlajši, ki s(m)o vsi študirali zunaj in vsi še vedno navdihnjeni s formalizirano oziroma z navidezno eksaktnostjo neoklasične ekonomije, ki je antipod tega, kar se je do leta 1991 predavalo pri nas. Toda problem je, da smo pri nas prav zato kakšnih 30 let (če ne več) zadaj. Mi živimo v učbenikih, zakoličenih pred 30 leti. Drugi so med tem šli naprej in ob nastopu Velike recesije v 2008 ugotovili, da je ta lepota navidezno eksaktne neoklasike zgolj larpurlartizem, nima realne vrednosti in ne služi ničemur razen lastnemu zadovoljstvu. Toda najtežje je zamenjati vsebino svoje glave. Zato bo najbrž potrebna še ena menjava generacij, da se priključimo sedanjemu trendu bolj kompleksnega razumevanja in učenja ekonomije. Kar pomeni kakšnih 20 do 30 let.

Lahko pa da bom prijetno presenečen…

 

One response

  1. Amen! Želim si, da bi si podoben članek prebrala lani kot zmedena brucka EF, potem svojega učbenika za mikroekonomijo morda ne bi odvrgla ‘v kot’ v prepričanju, da (mikro)ekonomisti itak nimajo pojma… tako pa letos ponovno sedim v predavalnici, tokrat z zavedanjem predpostavk, na katerih temeljijo predavane teorije in upam, da bo čim manj generacij za mano študiralo po ustaljenih praksah.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: