Poročilo Great-Power Competition and Conflict in the 21st Century Outside the Indo-Pacific and Europe je leta 2023 objavila RAND Corporation, ameriški think-tank, ki že desetletja opravlja strateške analize za ameriško obrambno in varnostno administracijo. Raziskavo je naročil Headquarters Air Force A5S, izvedena pa je bila znotraj programa Strategy and Doctrine pri RAND Project AIR FORCE, ki je zvezno financirani raziskovalno-razvojni center za potrebe ameriških zračnih in vesoljskih sil. Vodilni avtor je Raphael S. Cohen. Pomembna časovna okoliščina je, da je bila raziskava zaključena že septembra 2021, torej pet mesecev pred rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022, in pozneje ni bila vsebinsko popravljena.

Osnovno izhodišče poročila je, da ameriška strateška pozornost sicer ostaja osredotočena predvsem na Kitajsko v Indo-Pacifiku in Rusijo v Evropi, toda rivalstvo med velikimi silami se lahko vse bolj seli tudi v t. i. sekundarna prizorišča – Afriko, Bližnji vzhod in Latinsko Ameriko. Poročilo zato ne analizira samo neposredne vojne med velikimi silami, temveč predvsem možnosti, da se ZDA, Kitajska in Rusija znajdejo na različnih straneh lokalnih konfliktov ter da svoje interese uveljavljajo prek gospodarske pomoči, dobav orožja, vojaških svetovalcev, obveščevalne podpore, lokalnih partnerjev ali proxy sil. Avtorji izrecno izhajajo iz zgodovinske izkušnje hladne vojne, ko je bilo posredno bojevanje na ozemlju tretjih držav način tekmovanja med jedrskima silama brez neposrednega medsebojnega spopada.

Metodološko gre za precej sistematično analizo. RAND je oblikoval zbirko 16 kazalnikov diplomatskega, informacijskega, vojaškega in ekonomskega vplivanja ter z njimi meril, kje so ZDA, Kitajska in Rusija najbolj aktivne. To je nato združil s kazalniki politične nestabilnosti in možnosti izbruha lokalnih konfliktov. Namen ni bil napovedati, da bodo ZDA določene konflikte sprožile, temveč identificirati kraje, kjer obstajata hkrati motiv za tekmovanje velikih sil in priložnost, da se to tekmovanje prenese v lokalni konflikt. Nato so avtorji kvalitativno analizirali konkretne scenarije ter možne načine ameriškega, ruskega ali kitajskega vključevanja.

Pomemben konceptualni element poročila je, da tekmovanje razume kot relativno igro za moč, varnost, bogastvo, vpliv in status. Države pri tem uporabljajo diplomatska, informacijska, vojaška in gospodarska sredstva. To pomeni, da relativno povečanje kitajskega ali ruskega vpliva samo po sebi pomeni poslabšanje ameriškega strateškega položaja, čeprav ne vodi nujno v neposreden konflikt. RAND ugotavlja, da kitajski vpliv v sekundarnih regijah hitro narašča, ruski nekoliko počasneje, medtem ko ZDA za zdaj še vedno ohranjajo izrazito vojaško premoč. Hkrati avtorji opozarjajo, da intenzivno tekmovanje samo po sebi še ni zadosten pogoj za vojno.

V Afriki in na Bližnjem vzhodu zato RAND ne pričakuje nujno klasičnih hladnovojnih proxy vojn. V številnih možnih konfliktih imajo lahko ZDA, Kitajska in Rusija celo deloma skupne interese, na primer preprečevanje širjenja islamskega terorizma ali zaščito gospodarskih interesov in stabilnosti. Zato ocenjuje, da je nevarnost neposrednih spopadov velikih sil v teh regijah relativno majhna. Bolj verjetni so medsebojno politično tekmovanje, vojaško »deconfliction«, prikrito rivalstvo za vpliv ter podpora različnim lokalnim partnerjem.

Položaj je po oceni avtorjev drugačen v Latinski Ameriki. Zaradi neposredne bližine ZDA lahko širjenje kitajskega ali ruskega vpliva Washington dojema kot precej bolj neposredno strateško grožnjo. RAND zato identificira predvsem Venezuelo, Kolumbijo in Nikaragvo kot možna žarišča, kjer bi lahko velika sila podprla eno stran političnega ali vojaškega konflikta, tekmec pa drugo. Avtorji izrecno opozarjajo, da bi lahko Kitajska ali Rusija širjenje svojega vpliva v Latinski Ameriki uporabljali tudi kot vzvod za zmanjševanje ameriškega pritiska v svojih primarnih interesnih območjih.

Tukaj postane zanimiva povezava z objavo Briana Berletica. Njegova interpretacija, da dokument kaže ameriško razmišljanje o globalnem spopadu proti nastajajočemu multipolarnemu redu, ima določeno oporo v samem strateškem okviru poročila: RAND dejansko obravnava rast kitajskega in ruskega vpliva po svetu kot predmet ameriške strateške konkurence in razmišlja, kako naj ZDA ohranijo dostop, zavezništva, vojaške zmogljivosti in možnost vplivanja tudi v sekundarnih regijah. Vendar bi bilo pretirano iz tega sklepati, da dokument predstavlja operativni načrt za namerno sprožanje konkretnih vojn. RAND izrecno ugotavlja, da konkurenca ni zadosten pogoj za konflikt in da bodo številna sekundarna prizorišča verjetneje prizorišče političnega rivalstva kot neposrednih proxy vojn. Berleticova širša trditev o »US war on multipolarism« je zato interpretacija strateške logike dokumenta, ne formulacija, ki bi jo RAND sam uporabljal.

Toda poročilo je precej bolj eksplicitno glede uporabe lokalnih akterjev in proxy konfliktov kot potencialnega instrumenta tekmovanja. Avtorji ugotavljajo, da so takšne vojne finančno in politično cenejše od neposrednega posredovanja ter zmanjšujejo ameriške stroške v »krvi in denarju«. Ker sta Kitajska in Rusija jedrski sili, neposredna vojna pomeni nesprejemljivo tveganje eskalacije, zato imajo velike sile racionalen motiv za posredno delovanje prek lokalnih partnerjev. RAND celo ugotavlja, da se lahko ZDA z vrnitvijo tekmovanja velikih sil znova zatečejo k proxy vojnam iz podobnih razlogov kot v času hladne vojne. To je bistveno močnejša trditev od splošnega opozorila na možnost konfliktov.

V tem kontekstu je posebej pomenljiva Ukrajina. Čeprav je bila v tej študiji Evropa izključena kot »primarno« in ne sekundarno prizorišče, RAND v uvodu že leta 2021 opisuje konflikt po letu 2014 kot položaj, v katerem sta bili ZDA in Rusija posredno vključeni na nasprotnih straneh: Rusija s podporo separatistom in lastnimi silami, ZDA pa z več kot 1,6 milijarde dolarjev vojaške pomoči Ukrajini. Poročilo torej že pred invazijo leta 2022 konceptualno obravnava Ukrajino v okviru tekmovanja velikih sil, čeprav ne trdi, da bi Washington želel ali načrtoval kasnejšo rusko invazijo.

To navezavo še dodatno okrepi starejša RAND-ova analiza Extending Russia: Competing from Advantageous Ground iz leta 2019, ki so jo za ameriško vojsko pripravili James Dobbins, Raphael S. Cohen in sodelavci. Njen namen je bil izrecno identificirati ruske gospodarske, politične in vojaške ranljivosti ter oceniti možnosti, s katerimi bi jih ZDA lahko izkoristile in Rusiji povečale stroške strateškega tekmovanja. Med obravnavanimi možnostmi je bila tudi večja vojaška pomoč Ukrajini; RAND je ocenjeval, da bi dobava smrtonosnega orožja povečala ruske stroške v ljudeh in denarju, hkrati pa opozarjal na možnost ruske proti-eskalacije. Najobetavnejši ukrepi so bili po njihovi oceni sicer gospodarski: povečanje ameriške proizvodnje energije in multilateralne sankcije, pri katerih je bilo zaradi gospodarskih vezi z Rusijo ključno sodelovanje Evrope.

Ko se obe RAND-ovi študiji bereta skupaj, je težko spregledati kontinuiteto ameriške strateške logike. Leta 2019 je RAND analiziral, kako izkoristiti ruske šibkosti in Rusijo prisiliti, da porablja več svojih omejenih virov – prek sankcij, pritiska na energetske prihodke, večje podpore Ukrajini in drugih »cost-imposing« ukrepov. Dve leti pozneje ista institucija za ameriško vojno letalstvo sistematično analizira, kako lahko tekmovanje z Rusijo in Kitajsko poteka prek tretjih držav in zakaj so proxy konflikti za jedrske velesile privlačnejši od neposrednega spopada. To  sicer ni dokaz, da je Washington leta 2019 načrtoval rusko invazijo na Ukrajino ali da RAND-ove študije predstavljajo smernice ameriški administraciji. Je pa dokumentirano dejstvo, da je ameriška strateška skupnost že pred vojno analizirala Ukrajino kot eno od možnosti za povečevanje stroškov Rusiji in širše razvijala doktrino tekmovanja z velikimi silami prek posrednih instrumentov.

Toda ključen je ta pogled na globalno porazdelitev moči (ki je, mimogrede, v skladu s teorijo realpolitike Mearsheimerja in ostalih in ne v skladu s teorijami liberalne hegemonije). Če svet razumete predvsem kot igro relativne moči, v kateri je rast vpliva Kitajske ali Rusije avtomatično izguba ameriškega vpliva, postane praktično vsak regionalni konflikt potencialno prizorišče globalnega strateškega tekmovanja. Ukrajina je pokazala, kako nevarna je takšna logika: lokalni in regionalni spor lahko postane mehanizem izčrpavanja ene velike sile s pomočjo financiranja in oboroževanja druge strani, stroške pa predvsem plačuje država, na ozemlju katere vojna poteka, in širša regija. RAND sam opozarja, da proxy vojne praviloma podaljšujejo konflikte in povečujejo njihove stroške ter da posredna podpora lahko postopoma eskalira proti neposrednemu spopadu.

V svetu z več jedrskimi silami zato največji problem ni sama multipolarnost, temveč poskus ohranjanja prejšnje hierarhije z logiko, v kateri se vzpon vsakega novega pola interpretira kot grožnja, ki jo je treba omejiti, izčrpati ali zadržati.