Professor Marandi, eden izmed treh glasov Irana v času te vojne, priporoča to knjigo za razumevanje Irana.

Knjiga Going to Tehran avtorjev Flynt Leverett in Hillary Mann Leverett izhaja iz politično neprijetne teze: ameriška politika do Irana že desetletja temelji na napačnih predpostavkah o naravi iranske države in družbe. Avtorja trdita, da zahodni politični diskurz Islamsko republiko prikazuje kot iracionalno, nestabilno in zgodovinsko začasno tvorbo, čeprav empirični podatki kažejo ravno nasprotno. Iran se je izkazal kot politično vzdržljiv sistem z jasno artikuliranimi nacionalnimi interesi, ki jih je pripravljen braniti z dolgoročno strategijo.

Jedro knjige je reinterpretacija iranske revolucije iz leta 1979. Avtorja jo predstavljata kot logičen rezultat notranjih družbenih napetosti, nacionalističnega odziva na zunanje vplive in zgodovine političnega vmešavanja v Iranu. Revolucija zato po njuni interpretaciji ni zgolj ideološki prelom, temveč proces oblikovanja nove državne identitete. Islamska republika se je skozi desetletja institucionalizirala in razvila lastne politične mehanizme, kar pomeni, da je ni mogoče razumeti kot prehodni režim, ki čaka na zlom.

Nadaljujte z branjem→

When Bombs Meet Resilience: Iran’s Strategic Triumph Over the US-Israel

When the United States and Israel launched their attack on Iran on February 28, they did not expect a war that would last 40 days.

In fact, their predictions did not even include a strong Iranian reaction against the Gulf countries, let alone the closure of the Strait of Hormuz.

Everyone was stunned by the scale of the Iranian response, even after losing its top leaders.

The Israeli plan, which relied on decapitation strikes, a few days of bombing, and an internal uprising, turned out to be a complete fiasco.

It proved that Israeli intelligence has perfected the art of assassinations but knows very little about Iran and is incapable of accurately predicting scenarios.

Nadaljujte z branjem→

Uvodni prizor (New York Times):

The black S.U.V. carrying Prime Minister Benjamin Netanyahu arrived at the White House just before 11 a.m. on Feb. 11. The Israeli leader, who had been pressing for months for the United States to agree to a major assault on Iran, was whisked inside with little ceremony, out of view of reporters, primed for one of the most high-stakes moments in his long career.

U.S. and Israeli officials gathered first in the Cabinet Room, adjacent to the Oval Office. Then Mr. Netanyahu headed downstairs for the main event: a highly classified presentation on Iran for President Trump and his team in the White House Situation Room, which was rarely used for in-person meetings with foreign leaders.

Mr. Trump sat down, but not in his usual position at the head of the room’s mahogany conference table. Instead, the president took a seat on one side, facing the large screens mounted along the wall. Mr. Netanyahu sat on the other side, directly opposite the president.

Appearing on the screen behind the prime minister was David Barnea, the director of Mossad, Israel’s foreign intelligence agency, as well as Israeli military officials. Arrayed visually behind Mr. Netanyahu, they created the image of a wartime leader surrounded by his team.

Nadaljujte z branjem→

Coercive bargaining does not stop when the weapons stop firing. It continues with threats and counter-threats, as each side tries to pressure the other side into concessions.

Iran has a great deal of leverage here. It has proven that the US cannot forcibly retake Hormuz, suppress Iranian fire across the gulf, protect its own assets, or coerce Iran into capitulation. It can close Hormuz outright to put pressure on the US, or selectively to punish specific actors (eg, UAE). It still retains weapons in reserve; above all, the Houthis.

The US can threaten to attack Iran again. But both sides now know that the US does not have a military solution here, so this is not a good outside option. So what can the US do to pressure Iran? Very hard to detect any powerful sources of leverage for the US.

We are faced, then, with the same “upside-down” asymmetry between the two great powers. The US may be vastly stronger in general, but it is Iran that has the clear upper hand in the negotiations.

Nori časi, ko se ameriška admninistracija s fizičnimi grožnjami loti celo moralne kritike poglavarja katoliške cerkve

Izjave ameriškega predsednika glede vojne v Iranu so namenjene predvsem manipuliranju finančnih trgov. Predvsem manipuliranju cen nafte na terminskih borzah in tečajem na finančnih borzah. Glede cen nafte velika večina ljudi, in praktično skoraj vsi novinarji (razen specializiranih), gledajo cene na terminskih borzah, predvsem tiste za 1 mesec vnaprej, in na tej osnovi sklepajo, kakšne naj bi bile jutri oziroma v naslednjih dneh cene goriv na črpalkah.

Treba je povsem jasno povedati, da objavljene kotacije cen nafte na terminskih borzah nimajo nobene neposredne povezave s tem. Na terminskih borzah se trguje s “pričakovanji glede bodočih cen nafte” (futures), medtem ko je za kupce pomembna dnevna cena doabavljive nafte (dated spot).

Spodaj je nekaj razlage glede tega in slika, ki kaže na razliko med obema.

Nadaljujte z branjem→

Če je kdo pričakoval, da začasno premirje omogoča resne možnosti, da bi dosegli kompromis glede trajnega miru na Bližnjem vzhodu, se moti. Ker se Izrael s tem ne strinja. Trumpov izraelski šef je danes to zelo jasno povedal:

Prime Minister Benjamin Netanyahu – Statement on the U.S.–Iran Ceasefire

April 8, 2026

Citizens of Israel,

I want to thank you, our wonderful nation.

Today, after the Passover holiday, I address you following the announcement of a temporary two-week ceasefire between the United States and Iran.

This ceasefire went into effect in full coordination with Israel. We were not surprised by it, and it was fully coordinated.

In the campaign that we have waged together with the United States, we have achieved tremendous achievements. We have significantly weakened Iran’s military capabilities, its nuclear program, its missile production, its economic infrastructure, and we have struck at the heart of the regime.

Iran is entering these negotiations beaten and weaker than ever before. This is the bottom line.

This is not the end of the campaign. This is a step on the way to achieving all of our objectives.

We still have additional objectives to accomplish, and we will achieve them — either by agreement or by resumption of the fighting.

We are prepared to return to combat at any moment required. Our finger is on the trigger.

As you know, this temporary ceasefire does not include our operations against Hezbollah in Lebanon. We continue to strike Hezbollah forcefully. Today, Hezbollah suffered one of its hardest blows since the beeper operation.

We and the IDF are stronger than ever. Iran is weaker than ever.

We will continue to act — in full coordination with the United States — to ensure that Iran no longer poses a nuclear, missile, or terror threat to Israel, to the United States, to our Arab neighbors, and to the entire world.

All the enriched uranium must leave Iran — whether by agreement or by other means.

Thank you.

Vir: Official statement / Times of Israel / Jewish Virtual Library (April 8, 2026)

Nadaljujte z branjem→

Kdo še potrebuje Hollywood?

Iranci so s pomočjo umetne inteligence naredili kratek film o ponesrečeni ameriški akciji desanta na iranske jedrske objekte v Isfahanu in ponesrečen poskus vdora in kraje jedrskega materiala. Ameriška akcija se je končala že pri pristanku prvih dveh transportnih letal, ko naj bi Iranci pred pristankom zadeli drugo letalo. Nakar se je začela reševalna akcija za ameriške komandose, ki so ostali na iranskih tleh. V tej reševalni akciji naj bi po poročanju nekaterih medijev sodelovalo celo okrog 150 ameriških zračnih plovil.

14-dnevno premirje je seveda odlična novica – za Iran, za zalivske države, za Izrael, za ZDA in za svetovno gospodarstvo. Odlična novica je tudi, da je Trump pristal na pogajanja v okviru iranskih 10 točk, ki jih lahko povzamemo v 5 ključnih pogojih:

1. zaustavitev vseh sovražnosti na vseh frontah (proti Iranu, proti Libanonu, proti Gazi),
2. kredibilne garancije, da ne bo prišlo do ponovne agresije na Iran,
3. odprava vseh sankcij proti Iranu,
4. iranska (in omanska) suverenost nad Hormuško ožino, vključno s pobiranjem pristojbin za prehod,
5. prihodki od pristojbin za prehod se štejejo kot način poplačila vojne škode Iranu.

Te točke so dobro izhodišče tako za pogajanja o trajnem miru v Iranu in regiji kot za trajno izboljšanje iranskega položaja po 47 letih ilegalnih sankcij proti njemu. Dejstvo, da je Trump pristal na ta iranski okvir za pogajanja, seveda pomeni, da je tako njemu kot Izraelu močno tekla voda v grlo. Torej je moral izvesti svoj TACO. Pred katerim je maksimalno povečal svoje grožnje z “izbrisom cele civilizacije”, da je nato lahko prodal zgodbo, da je Iran tik pred zdajci zaprosil za premirje (čeprav je Iran te točke objavil že pred dnevi in čeprav je premirje predlagal pakistanski predsednik vlade). Trump pač mora nekako ohraniti obraz (če je to sploh še možno po tem porazu po “iranski vikend ekskurziji”).

To premirje sicer omogoča vsem stranem, tudi globalnemu gospodarstvu, da zajame sapo. Vendar je prezgodaj za odpiranje šampanjcev, in sicer:

1. Kritični subjekt v tem konfliktu je Izrael; ta ni pristal na nič; in tudi če bi, je njegov track record, da se v 78 letih svojega obstoja ni držal niti enega dogovorjenega in podpisanega premirja;
2. Izrael ima navado, da vedno pobije vse pogajalce na nasprotni strani, s čimer poskuša preprečiti, da bi prišlo do mirne rešitve; pod njegovim vplivom je v zadnjih 10 mesecih prav v času pogajanj z Iranom prišlo do izraelsko-ameriškega napada na Iran.
3. Treba je pričakovati, da bo Izrael prekršil premirje z zahrbtnim napadom na Iran – bodisi na njegovo vodstvo prav v času pogajanj, bodisi na iranske kritične kapacitete (jedrska elektrarna, jedrski objekti, energetska infrastruktura, dekliška šola…). To je v naravi Izraela – totalna agresivnost, zloba in zahrbtnost. Dokler bo Izrael obstajal, na Bližnjem vzhodu ne bo miru. To je empirično dejstvo.
4. Izrael in ZDA bosta premirje izkoristila, da zajameta sapo in da lahko nemoteno napolnita vojaške depoje, da bi lahko spet nadaljevala z vojno.
5. Tudi če pride do takojšnjega odprtja Hormuške ožine, bo zaradi tehničnih razlogov (prepustnost koridorja, iranska kontrola nad prometom) trajalo najmanj 3-4 mesece, da se zaostanki odpravijo in da se vzpostavi nazaj prejšnji promet. V vmesnem času pa pomeni izpad energentov in surovin za obdobje 6 tednov, ker ta tovor ni prišel do naročnikov.
6. Približno polovica ključne naftne infrastrukture v Zalivu je bila v času spopadov uničena, celoten LNG pogon v Katarju je bil uničen, savdski petrokemijski obrat, ključen za proizvodnjo plastike, polimerov in helija je bil delno uničen, uničen je bil velik del obratov za proizvodnjo umetnih gnojil itd.
7. Zato bo tudi po odprtju Hormuza  potrebno nekaj let (3 do 5 let), da se vzpostavi nekdanji izvoz ključnih energentov in surovin in zato bodo cene energentov in surovin dlje časa (nekaj let) ostale povišane.
8. V primeru izraelske enostranske prekinitve premirja in v primeru, da ne pride do dogovora med Iranom in ZDA, bo prišlo do novih zaostritev in do nadaljevanja vojne in prekinitve transportnih tokov energentov in surovin.

Danes imamo samo premirje. Krhko premirje. In tega premirja ne smete interpretirati kot mirovnega dogovora, pač pa samo kot začasno in krhko prekinitev sovražnosti.

Čeprav vsi upamo in molimo za trajni mir, je bistveno prezgodaj za odpiranje šampanjcev.