Promet skozi Hormuško ožino se povečuje. Toda nove informacije odpirajo vprašanje, ali tankerji prehajajo zaradi ameriške vojaške zaščite, dogovorov z Iranom ali kombinacije obojega. Če nekateri izvozniki Teheranu plačujejo za prehod, je lahko obnova naftnih tokov tudi vir iranskih prihodkov — in nevarno zavajajoč signal, da se energetska kriza umirja.

Več nafte na svetovnem trgu je dobra novica za kupce. Ni pa nujno dokaz, da je Washington zlomil iranski pritisk na Hormuško ožino. V prispevku, objavljenem 4. oktobra 2026, Trita Parsi ponuja drugačno razlago: del povečanega prometa naj bi bil rezultat dogovorov med Iranom in nekaterimi državami Sveta za sodelovanje v Zalivu. Parsi piše, da je o teh dogovorih slišal neposredno od iranskih sogovornikov, ki trdijo, da nafta odhaja predvsem zato, ker Iran to dovoljuje. To je pomembna nova navedba, vendar še vedno navedba ene strani konflikta, ne pa objektivno dejstvo.

Nadaljujte z branjem→

Motiviran z izjavami nemškega kanclerja Merza v Kijevu sem umetni inteligenci zastavil vprašanje: Ali lahko Rusija dlje zdrži nadaljevanje vojne v Ukrajini, kot ga lahko države EU financirajo? Naročil sem, naj upošteva objektivna dejstva in statistične podatke, stanje na boljišču, ekonomsko in vojaško situacijo v Rusiji, Ukrajini in državah EU ter kompleksno strukturo odločanja v EU. Spodaj je analitični odgovor UI.

Če primerjavo postavimo na dejansko pripravljenost za mobilizacijo virov, ima Rusija močnejši položaj, kot ga pokaže primerjava z velikostjo evropskega gospodarstva. V vojni izčrpavanja ne odloča celoten potencialni BDP podpornikov, temveč sredstva, ki jih njihove vlade dejansko odobrijo, pravočasno izplačajo in pretvorijo v uporabno vojaško moč. Večji evropski BDP zato ni zadosten odgovor na vprašanje, kdo lahko zdrži dlje. Rusija razporeja sredstva neposredno za lastno vojno, Ukrajina pa mora svoje omejene vire dopolnjevati s pomočjo politično raznolike koalicije. Moja ocena je, da ta razlika Rusiji daje prednost pri vzdržljivosti: ob nadaljevanju sedanjega načina evropskega odločanja je verjetnejše, da bo podpora zaostajala za ukrajinskimi potrebami, kot da bo Rusija v naslednjih dveh ali treh letih zaradi pomanjkanja financ prisiljena končati vojno. To je pogojna strateška presoja, ne ugotovitev, da je evropsko prenehanje pomoči že odločeno.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska je preplavila ameriški trg s poceni izdelki, uničila milijone industrijskih delovnih mest in za seboj pustila opustošene skupnosti, revščino ter politično radikalizacijo. Tako se glasi zgodba o prvem »kitajskem šoku«, ki je iz akademskih člankov prešla v politične govore in postala eno glavnih opravičil za trgovinsko vojno s Kitajsko. Toda kaj, če so njeni najbolj odmevni sklepi posledica pomanjkljive ekonometrije? Joseph Francis z Univerze v Birminghamu v še povsem svežem članku Whimsy and Fragility in the “China Shock” Narrative, objavljenem septembra 2026 v reviji Econ Journal Watch, dokazuje, da po metodoloških popravkih ostane precej manj od zgodbe, ki je pomagala preoblikovati ameriško ekonomsko politiko. Ostane negativen učinek na industrijsko zaposlenost v bolj izpostavljenih območjih, močno pa oslabi dokazna podlaga za širšo pripoved o njihovem gospodarskem in družbenem zlomu.

Francis polemizira z vplivno raziskavo Davida Autorja, Davida Dorna in Gordona Hansona The China Syndrome: Local Labor Market Effects of Import Competition in the United States iz leta 2013. Ta raziskava je najprej šokirala ekonomiste na področju zunanje trgovine, nato pa je njena poanta o “negativnem kitajskem šoku” postala splošmo pripoznana in postala izhodišče za kasnejše ameriške in zdaj tudi evropske trgovinske in industrijske politike.

Nadaljujte z branjem→

Keynes je zame največji ekonomist 20. stoletja, ker je premogel nekaj, kar je v ekonomiji precej redkejše od tehnične spretnosti: neodvisno presojo in pogum, da ji sledi. Ni sprejel, da milijoni brezposelnih dokazujejo potrebo po še več potrpežljivosti, če jih teorija ni znala pojasniti. Zahteval je boljšo teorijo in učinkovitejšo politiko. Njegovo neideološkost razumem prav v tem pomenu. Imel je jasne vrednote in predstavo o dobri družbi, vendar svojih ukrepov ni spreminjal v predmete vere. Trg, država, javna poraba, varčevanje in denarna politika so bili sredstva, katerih primernost je določal problem. Ekonomist mora biti sposoben priporočiti večjo porabo, kadar je povpraševanja premalo, in njeno omejevanje, kadar gospodarstvo dosega meje zmogljivosti. Če tega ne zmore, njegove presoje ne vodi analiza. Vodi jo pripadnost.

Robert Skidelsky v biografiji John Maynard Keynes: Economist, Philosopher, Statesman pokaže, kako je prav ta neodvisnost usmerjala Keynesov intelektualni razvoj. Keynes ni začel z izdelanim načrtom preureditve kapitalizma. Do svojih prelomnih ugotovitev je prišel ob soočenju z neuspehi obstoječe politike. Množična brezposelnost, propadanje podjetij in uničevanje proizvodnih zmogljivosti so bili zanj problemi, ki jih je treba rešiti. Ni sprejel, da mora družba nemočno prenašati katastrofe, za katere je ekonomska stroka trdila, da se bodo sčasoma popravile same. Ko so se dejstva razšla s teorijo, je zahteval popravek teorije. Prav v tem je bila njegova revolucionarnost.

Nadaljujte z branjem→

Čudeži se dogajajo. In tudi izraelski mesarji so sposobni goloročno onesposobiti oboroženega kopilota in obrniti navpično krivuljo leta letala, ki je padlo za okoli 4.300 metrov v vsega 29 do 37 sekundah, ker so se tega naučili iz gledanja televizijske serije. 

Znanstveni napredek je bil stoletja odvisen od sposobnosti posameznikov, da so v množici opažanj prepoznali zakonitosti, oblikovali nove pojme in z njimi pojasnili delovanje sveta. Med opazovanjem gibanja teles in nastankom splošne teorije mehanike so morale dozoreti ideje o masi, sili in energiji. Umetna inteligenca zdaj posega tudi v ta ustvarjalni del znanosti. Sistem AI-Newton je iz podatkov o gibanju teles samostojno oblikoval fizikalne pojme in ponovno odkril temeljne Netonove zakone klasične mehanike. V približno dveh dneh računalniškega izvajanja je rekonstruiral pomemben del znanja, ki je nastajalo skozi stoletja razvoja fizike. Grobo rečeno – AI-Newton je v dveh dneh dela (na še starih UI modelih iz konca 2025) nadomestil 300 let človeškega razvoja fizike.

Članek kitajskih raziskovalcev iz oddelka za fiziko na Pekinški univerzi z naslovom »AI-Newton: A Concept-Driven Physical Law Discovery System without Prior Physical Knowledge« predstavlja pristop k avtomatiziranemu znanstvenemu odkrivanju, katerega bistvo je samostojno oblikovanje pojmov in splošnih zakonov iz eksperimentalnih podatkov. Avtorji You-Le Fang, Dong-Shan Jian, Xiang Li in Yan-Qing Ma obravnavajo eno ključnih vprašanj uporabe umetne inteligence v znanosti: kako iz množice posameznih rezultatov priti do skupne razlage, ki velja za različne pojave. Njihov sistem poskuša avtomatizirati prav tisto sposobnost, ki je omogočila velike znanstvene preboje: povezovanje navidezno ločenih opažanj v enotno teorijo.

Nadaljujte z branjem→

Ameriška vojaška premoč, na kateri je desetletja temeljila svetovna varnostna ureditev, postaja vse bolj omejena z geografijo, stroški in vzponom tekmecev. To je posebej očitno v vzhodni Aziji, kjer Kitajska razvija zmogljivosti, s katerimi lahko ogrozi ameriška oporišča in bistveno podraži vsak poskus vojaškega posredovanja. Baze, ki so Washingtonu omogočale obvladovanje regije, zato postajajo tudi njegova ranljiva točka. Vprašanje je, koliko svojih sil in gospodarskih virov so ZDA še pripravljene izpostavljati za ohranjanje položaja, ki ga je vse težje vzdrževati.

Prav to vprašanje odpira članek Arnauda Bertranda o predlogu obsežnega ameriškega vojaškega umika iz Azije. Njegov članek se osredotoča na zdaj že razvpito študijo Jennifer Kavanagh (“A Second Island Chain Strategy for Asia”), direktorice vojaških analiz pri organizaciji Defense Priorities, profesorice na Georgetown University in članice Council on Foreign Relations, ki je pred tem delovala pri RAND kot vodja oddelka za vojaške strategije in Carnegie Endowment. Njena institucionalna pot daje predlogu posebno težo: kritika prihaja iz ameriške zunanjepolitične in obrambne stroke. Kavanagh predlaga odpravo pogodb o vzajemni obrambi z Japonsko, Južno Korejo, Filipini in Avstralijo ter njihovo nadomestitev z ožjimi, prožnejšimi partnerstvi. Hkrati naj bi se Washington jasno odpovedal vojaškemu posredovanju za Tajvan in težišče svojih sil premaknil dlje od kitajske obale. Takšna sprememba bi pomenila temeljito preureditev varnostnega sistema, ki so ga ZDA v regiji gradile od druge svetovne vojne.

Nadaljujte z branjem→