Kot sem že večkrat pisal, se mnogi zahodni ekonomisti in komentatorji, znani po protikitajskih stališčih (kot so Brad Setser, Michael Pettis, Greg Ip, Sander Tordoir itd.), vzroke za kitajsko industrijsko in izvozno prevlado iščejo v kitajskih subvencijah domači industriji. V ta namen običajno prikličejo ugotovitve analize MAGIC, ki so jo na vzorcu podjetij pripravili v OECD. No, analiza raziskovalcev Zhu Heja in Guo Kaija iz China Finance 40 Foruma, objavljena junija letos, izpodbija osrednjo ugotovitev tega novega poročila OECD, po kateri naj bi bila hitra rast kitajskih novih industrij predvsem posledica državnih subvencij in poceni posojil državnih bank. OECD na podlagi podatkov za 525 velikih svetovnih industrijskih podjetij, med katerimi je 147 kitajskih, ocenjuje, da so kitajska podjetja med letoma 2005 in 2024 prejela od tri- do osemkrat več državne podpore kot podjetja v državah OECD ter da naj bi subvencije pojasnile skoraj 60 % njihovega povečanja svetovnega tržnega deleža. Avtorja CF40 analize menita, da tak sklep temelji na preozkem vzorcu in napačni interpretaciji kitajskega finančnega sistema.

Največji problem vidita pri ocenjevanju subvencioniranih posojil, ki predstavljajo približno dve tretjini vseh subvencij, pripisanih kitajskim podjetjem. OECD kot izhodišče uporablja kitajsko referenčno obrestno mero za bančna posojila oziroma Loan Prime Rate (LPR), nato pa posojila, odobrena po nižjih obrestnih merah, obravnava kot subvencionirano financiranje. Toda LPR po njunem mnenju ni najnižja privilegirana obrestna mera, temveč je bliže povprečni oziroma medianski komercialni obrestni meri. Marca 2026 je bilo denimo 48,8 % vseh posojil odobrenih pod LPR, 9,3 % po tej meri in 41,9 % nad njo. Posojilo pod LPR zato samo po sebi še ni dokaz državne subvencije.

Avtorja opozarjata, da bi dosledna uporaba metodologije OECD vodila do absurdnega sklepa, da kitajska država subvencionira tudi gospodinjstva, ker so hipotekarne obrestne mere po letu 2023 padle pod petletno LPR. V resnici je bil padec posledica šibkejšega povpraševanja po stanovanjskih posojilih in spremenjenih razmer na nepremičninskem trgu. Ključna metodološka napaka OECD naj bi bila torej v tem, da razliko med teoretično in dejansko obrestno mero avtomatično interpretira kot državno podporo, čeprav lahko ta izhaja iz običajnega tržnega oblikovanja cen posojil.

Nadaljujte z branjem→

V pogovoru za The New York Times Ezra Klein in Francis Fukuyama ponovno obravnavata znamenito tezo o »koncu zgodovine«, ki jo je Fukuyama prvič predstavil leta 1989 in nato razvil v knjigi The End of History and the Last Man. Fukuyama ni trdil, da se bodo vojne, krize in politični spopadi končali, temveč da po zlomu fašizma in komunizma ni ostala nobena celovita ideologija, ki bi bila prepričljivejša alternativa liberalni demokraciji in tržnemu gospodarstvu. Tudi danes meni, da avtoritarni režimi ne ponujajo splošno privlačnega modela družbene ureditve, ki bi ljudem zagotavljal več svobode, blaginje in osebne izpolnitve.

Toda v Fukuyamovi prvotni teoriji je bilo tudi opozorilo, ki ga je večina kritikov spregledala. Liberalna demokracija človeka preveč pogosto obravnava predvsem kot racionalnega potrošnika, ki si želi materialnega udobja, premalo pa upošteva njegovo potrebo po priznanju, dostojanstvu in družbenem pomenu. Ljudje bogastva ne želijo zgolj zato, da bi lahko več trošili, temveč tudi zato, da bi jih drugi opazili in spoštovali. Če gospodarska rast ne prinaša občutka priznanja in enakovrednosti, lahko tudi objektivno premožni ljudje doživljajo svoj položaj kot ponižujoč ter začnejo zavračati politični sistem, ki jim sicer zagotavlja relativno visoko življenjsko raven.

Nadaljujte z branjem→

Preiskovalni portal Effort News ugotavlja, da je mogoče več nedavnih incidentov, v katerih so modeli OpenAI, Anthropic in Meta nepooblaščeno posegli v resnične informacijske sisteme, povezati z enim zunanjim izvajalcem – izraelskim podjetjem Irregular. To je za vse tri razvijalce pripravljalo testna okolja za preverjanje kibernetskih zmogljivosti njihovih naprednih modelov. Modeli naj bi delovali znotraj izoliranih simulacij, toda zaradi domnevno napačne konfiguracije Irregularjevih okolij so dobili dostop do odprtega interneta. Ne gre torej za tri med seboj nepovezane dogodke, temveč za podobne incidente pri različnih razvijalcih, ki jim je skupno isto podjetje, ista vrsta kibernetskega preizkušanja in ista temeljna pomanjkljivost – meja med simuliranim in resničnim internetnim okoljem ni delovala.

Irregular, ki se je prej imenoval Pattern Labs, se opredeljuje kot laboratorij za varnost najnaprednejših sistemov umetne inteligence. Za vodilne razvijalce UI, med katerimi naj bi bili OpenAI, Anthropic, Meta in Google, izvaja neodvisne predobjavne varnostne preizkuse oziroma tako imenovani red teaming. Meri kibernetske sposobnosti še neobjavljenih modelov, preverja, ali znajo samostojno odkrivati in izkoriščati ranljivosti, simulira večstopenjske kibernetske napade ter pomaga razvijati zaščitne mehanizme pred zlorabo naprednih agentov. Druga podjetja ga najemajo prav zato, da njihove modele postavi v neobičajne, mejne in potencialno nevarne okoliščine, v katerih se lahko pokažejo sposobnosti in vedenja, ki jih običajni laboratorijski testi ne zaznajo.

Pomenljivo je tudi ime podjetja. Po pojasnilu njegovega vodstva je bilo ime Irregular izbrano zato, ker živimo v »neregularnih časih, ki zahtevajo neregularna podjetja«. Ime tako zavestno poudarja odstopanje od običajnih pravil, postopkov in pričakovanih vzorcev delovanja, v varnostnem kontekstu pa neizogibno priklicuje tudi nekonvencionalne oziroma neregularne oblike spopadanja. Njegova dejavnost je zato že po svoji naravi usmerjena v raziskovanje robnih scenarijev: kako se bodo modeli vedli v nepredvidljivih okoliščinah, ali bodo prestopili določene meje in kako daleč bodo pripravljeni iti pri doseganju zastavljenega cilja.

Nadaljujte z branjem→

(in malo nostalgije iz časov Iskre Elektrooptike)

Marko Golob

V začetku septembra je izšla presenetljivo dobra analiza razvoja razvpite iransko-ruske družine dronov Geran (iranski Šahed), ki jo je pripravil ameriški Center for Strategic and International Studies. Presenetljivo dobra zato, ker ne ponavlja ustaljenih klišejev o ruski vojski in njenem vojaško-tehničnem kompleksu, temveč poskuša na podlagi resne in nevtralne analize oblikovati priporočila za ameriško vojsko.

Zame je še toliko zanimivejša, ker vlečem vzporednico z razvojem optoelektronskih izdelkov Iskre Elektrooptike (pozneje Fotone) za jugoslovansko armado in nato za slovensko vojsko, ki sem mu bil deloma priča.

V nasprotju s splošnim mnenjem na Zahodu prispevek avtoric Kateryne Bondar in Nicole Errera pokaže izjemno agilnost, hitrost in praktičnost ruskega razvoja. Nekdo, ki bere predvsem zahodni tisk, bi pričakoval okorelo, centralizirano birokracijo v sovjetskem slogu, avtorici pa prikazujeta decentraliziran razvoj v dveh konkurenčnih organizacijah, ki kljub temu hitro izmenjujeta izkušnje, ne le med seboj, temveč tudi z uporabniki na fronti. Tako imenovani »feedback loop« se meri v dnevih in tednih, posamezne rešitve se takoj preizkusijo na fronti, pri tem pa so dovoljene tudi improvizacije – v najbolj skrajnem primeru denimo pritrditev nove elektronske komponente na ogrodje s samolepilnim trakom. Avtorici v uvodu pojasnita:

»Odločilni izziv, ki ga predstavlja ruski program Geran, je hitrost, s katero se Rusija uči in prilagaja. Odkar je pridobila prvotno zasnovo Šaheda, Geran obravnava kot nenehno razvijajočo se platformo, ki hitro prilagaja navigacijo, komunikacije, bojni tovor, pogon in taktiko kot odgovor na spreminjajočo se ukrajinsko obrambo. Improvizirane modifikacije se preizkušajo v boju, uspešne rešitve se standardizirajo in industrializirajo, neuspešni eksperimenti pa se hitro opustijo. Tako nastaja ponavljajoč se cikel prilagoditev, v katerem odzivi z bojišča usmerjajo proizvodne odločitve v tempu, ki se meri v tednih namesto v letih. Geran torej ponazarja širši premik v razvoju sodobnih orožnih sistemov. Prednost je vse manj odvisna od izdelave najzmogljivejšega sistema že na začetku in vse bolj od ohranjanja organizacijskih in industrijskih zmogljivosti za njegovo izboljševanje po vključitvi v bojne operacije. Osrednje vprašanje je, ali so ZDA strukturno pripravljene tako, da lahko tekmujejo s tem modelom hitrega industrijskega prilagajanja v vojnem času.« – poudarki in prevod MG

Nadaljujte z branjem→

Razprava o prihodnosti umetne inteligence se vse bolj spreminja iz tehnološkega tekmovanja med podjetji v geostrateško tekmo med državami. ZDA svojo prednost gradijo predvsem na najzmogljivejših procesorjih, vodilnih zaprtih modelih in dostopu do zasebnega kapitala, Kitajska pa na poceni energiji, industrijski politiki, obsežni računalniški infrastrukturi in hitro rastočem ekosistemu odprtih modelov. Prav v tem kontekstu je treba razumeti tudi nedavne pozive vodilnih predstavnikov podjetij OpenAI, Anthropic in xAI k upočasnitvi ter strožji regulaciji razvoja umetne inteligence: kot odziv na resnična varnostna tveganja, vendar morda tudi kot poskus zaščite ameriške tehnološke prednosti pred vse močnejšo kitajsko konkurenco.

Arnaud Bertrand opozarja na razvoj, ki je zunaj Kitajske ostal skoraj neopažen, vendar bi lahko odločilno vplival na prihodnjo globalno razporeditev moči na področju umetne inteligence. V Ulanqabu, mestu oziroma prefekturi z okoli 1,5 milijona prebivalcev v Notranji Mongoliji, nastaja največja koncentracija podatkovnih centrov in računalniških zmogljivosti na svetu. Čeprav gre za redko poseljeno območje, Ulanqab že porabi skoraj odstotek vse kitajske električne energije. V zadnjih letih so tam investicijske projekte sklenili skoraj vsi pomembnejši kitajski tehnološki velikani, med njimi Alibaba, Huawei, Baidu, Kuaishou in DeepSeek, pa tudi ameriški Apple.

Ulanqab ima skoraj idealno kombinacijo naravnih pogojev za delovanje podatkovnih centrov. Povprečna letna temperatura znaša le 4,3 stopinje Celzija, zato je mogoče strežnike velik del leta hladiti z zunanjim zrakom. Območje je izjemno vetrovno in sončno, saj naj bi razpolagalo s približno desetino celotnega kitajskega izkoristljivega potenciala vetrne energije ter več kot 3.200 sončnimi urami na leto. Hkrati je večje od Danske, vendar zelo redko poseljeno, zaradi česar so zemljišča poceni. Od Pekinga je oddaljeno manj kot 200 kilometrov, optične povezave pa omogočajo prenos podatkov s praktično zanemarljivim časovnim zamikom.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji graf JP Morgan Commodities Research prikazuje, kako hitro se zaradi omejevanja izvoza skozi Hormuško ožino zmanjšujejo svetovne zaloge nafte. Svet je leto 2026 začel s približno 8,4 milijarde sodov zalog, vendar je bila brez ogrožanja normalnega delovanja sistema dejansko dostopna le približno desetina te količine. Preostala nafta je potrebna za vzdrževanje minimalnih ravni v rezervoarjih, cevovodih, rafinerijah in tankerjih ali pa je zaradi svoje lokacije ni mogoče dovolj hitro dostaviti na trg. JP Morgan je zato ocenil, da se sistem pri približno 7,6 milijarde sodov približa ravni »operativnega stresa«, pri okoli 6,8 milijarde pa operativnemu dnu, pod katerim se začnejo motnje v fizični oskrbi. Graf torej ne napoveduje, da bo nafte povsem zmanjkalo, temveč da bo zmanjkalo hitro dostopnih zalog, potrebnih za normalno delovanje svetovnega naftnega sistema.

Nadaljujte z branjem→

Na spodnjem spisku seveda manjka cel kup vrhunskih objektivnih analitikov, kot so John Mearsheimer, Stephen Walt, Glenn Diesen, Chris Hedges, Judge Napolitano, Moon of Alabama itd., predvidevam, da zato, ker so pretežno osredotočeni na rusko – ukrajinski konflikt. Vendar pa se spisek dokaj tesno ujema z mojim glede ameriško – izraelsko – iranskega konflikta. Pri čemer bi bil moj vrstni red drugaačen – na vrh bi dal Policy Tensor, Trito Parsi in Rosemary Kelanic.

Najbrž ste opazili, da na spisku. ni nobenih “analitikov” iz mainstream medijev, kar seveda pove vse o kvaliteti poročanja in analitičnega komentiranja teh aktualnih konfliktov v mainstream medijih in čigavim interesom – namesto objektivnosti poročanja – ti mediji dejansko služijo.

During the Iran War and broader regional conflicts that overlap, one of the greatest challenges I have found on social media is identifying who can produce unbiased, accurate, and honest analysis of ongoing events. As a benefit to my followers, I want to take some time today to highlight some of the people and accounts that I highly value, and why I value them. Beyond anything else, what should be valued is who is CORRECT, regardless of whether or not you “like” what is being said.

@citrinowicz

Frankly… I’d probably put Danny up there with just about anyone when it comes to their analysis of this conflict from start to finish. Given that Danny was the Israeli Defense Intelligence’s head of the Iran Division… Pretty safe to say he knows what he is talking about. Don’t make the mistake of reading the word “Israel” and discounting. His analysis is not pushing a narrative.

@SinaToossi

Top notch, DEEPLY nuanced understanding of Iran. Knew this war would be a disaster, spoke out about it, and is now fighting back against the neocons. Balanced. Nuanced. And ACCURATE.

Nadaljujte z branjem→

V Sobotni prilogi Dela in Nedelu sta bila ta vikend objavljena dva odlična intervjuja z direktorjema dveh najpomembnejših omrežnih operaterjev – z Matijo Bitencem, direktorjem Plinovodov in Aleksandrom Mervarjem, direktorjem Elesa. Ključna lastnost obeh intervjujev je, da sta podala – ne bom rekel brutalno – zelo realistično sliko  sedanje in bodoče situacije v energetski preskrbi Slovenije oziroma opozorila na velik razkorak med zelenimi načrti politikov in energetsko realnostjo. Spodaj je povzetek obeh intervjujejv in moj komentar.

Matija Bitenc: Energetskega sistema ne moremo graditi na predpostavki gospodarskega krčenja

Matija Bitenc, glavni direktor družbe Plinovodi, opozarja, da evropske energetske projekcije temeljijo na zelo vprašljivi predpostavki velikega zmanjšanja skupne končne porabe energije. Evropska komisija za leto 2050 predvideva približno 555 milijonov ton naftnega ekvivalenta končne porabe, kar je okoli 41 odstotkov manj od dejanske porabe leta 2022. Takšen padec je lahko posledica večje energetske učinkovitosti, lahko pa tudi zapiranja industrije in preselitve energetsko intenzivne proizvodnje v druge dele sveta. V drugem primeru EU ne bi izvedla zelenega prehoda, temveč bi zgolj izboljšala lastno statistiko izpustov, medtem ko bi izgubila industrijsko bazo, delovna mesta, znanje in strateško avtonomijo.

Bitenc zato zavrača linearno načrtovanje prihodnje porabe, pri katerem se današnji porabi prišteje elektrifikacija, nato pa odštejejo pričakovani prihranki zaradi energetske učinkovitosti. Elektrifikacija prometa, ogrevanja in industrije bo sicer zmanjšala porabo primarne energije, vendar bo hkrati močno povečala absolutno porabo električne energije. K temu je treba prišteti rast podatkovnih centrov, umetne inteligence, robotizacije in morebitno ponovno industrializacijo Evrope. Če želi Evropa razvijati lastno industrijo in doseči večjo strateško avtonomijo, bo potrebovala več, ne manj zanesljive in cenovno konkurenčne energije. Zato mora energetsko načrtovanje vključevati tudi scenarij bistveno višje porabe.

Nadaljujte z branjem→