Spodnji graf JP Morgan Commodities Research prikazuje, kako hitro se zaradi omejevanja izvoza skozi Hormuško ožino zmanjšujejo svetovne zaloge nafte. Svet je leto 2026 začel s približno 8,4 milijarde sodov zalog, vendar je bila brez ogrožanja normalnega delovanja sistema dejansko dostopna le približno desetina te količine. Preostala nafta je potrebna za vzdrževanje minimalnih ravni v rezervoarjih, cevovodih, rafinerijah in tankerjih ali pa je zaradi svoje lokacije ni mogoče dovolj hitro dostaviti na trg. JP Morgan je zato ocenil, da se sistem pri približno 7,6 milijarde sodov približa ravni »operativnega stresa«, pri okoli 6,8 milijarde pa operativnemu dnu, pod katerim se začnejo motnje v fizični oskrbi. Graf torej ne napoveduje, da bo nafte povsem zmanjkalo, temveč da bo zmanjkalo hitro dostopnih zalog, potrebnih za normalno delovanje svetovnega naftnega sistema.

Vendar je bil graf pripravljen še pred najnovejšo zaostritvijo razmer ob Rdečem morju. Potem ko je Iran močno omejil prehod skozi Hormuško ožino, je Savdska Arabija velik del izvoza preusmerila po naftovodu East–West od vzhodnih nahajališč do pristanišča Yanbu ob Rdečem morju. Ta sistem z zmogljivostjo do približno sedem milijonov sodov dnevno je postal glavni obvoz Hormuza in s tem ena najpomembnejših preostalih varnostnih povezav svetovnega naftnega trga. Napredovanje Hutijev, zasedba Mokhe in strateških otokov ob Bab el Mandabu ter grožnje savdskim tankerjem so uporabo južnega dela Rdečega morja za savdske ladje dejansko onemogočili oziroma jo naredili nesprejemljivo tvegano. Sama zapora Bab el Mandaba sicer ne preprečuje izvoza iz Yanbuja proti Sueškemu prekopu, saj Yanbu leži severno od ožine, vendar bistveno omejuje dobave proti Aziji, kamor je bila usmerjena velika večina savdskega izvoza skozi to pristanišče.

Še pomembnejša je druga omejitev: napad je onesposobil naftovod East–West in prizadel energetske zmogljivosti v Yanbuju. S tem ni ogrožena samo plovna pot, temveč je prekinjena tudi kopenska povezava, po kateri je nafta sploh pritekala do Rdečega morja. Savdska Arabija lahko kratek čas dobave zagotavlja iz zalog v Yanbuju in na drugih terminalih, toda če naftovod ostane zaprt, mora zmanjšati proizvodnjo, saj nafte iz vzhodnih nahajališč ne more preusmeriti niti proti zahodu niti v zadostnem obsegu skozi omejeni Hormuz. Po oceni Reutersa bi lahko izpad te poti ogrozil količino, enako približno štirim odstotkom svetovne ponudbe. Gre torej za dvojno zaporo: Iran omejuje vzhodna vrata skozi Hormuz, Hutiji in poškodovana savdska infrastruktura pa zapirajo zahodni obvoz skozi Rdeče morje.

V takšnih razmerah se logistična motnja spreminja v dejanski količinski šok. Razlike med tekočo proizvodnjo in porabo ni več mogoče zapolnjevati samo s preusmerjanjem tankerjev, ampak jo je treba pokrivati s črpanjem komercialnih in strateških rezerv. Te so bile že pred zadnjo zaostritvijo močno načete: po septembrski oceni ameriške Energy Information Administration so svetovne zaloge v drugem četrtletju 2026 upadale za 3,9 milijona sodov dnevno, v tretjem pa naj bi se zmanjševale še za približno tri milijone sodov dnevno. Če bi bil savdski izvoz zmanjšan še za več milijonov sodov dnevno, bi se približevanje operativnemu dnu bistveno pospešilo. Najprej bi se odzvale cene surove nafte, še močneje pa cene dizla, kerozina in drugih derivatov, ker so hkrati prizadete rafinerije in transportne poti. Zato bi lahko pomanjkanje posameznih goriv nastopilo, še preden bi svetovne agregatne zaloge dosegle črto, označeno na grafu.

Če motnje trajajo le nekaj tednov, jih je še mogoče blažiti z usklajenim sproščanjem strateških rezerv. Če pa se dvojna blokada Hormuza in savdske zahodne izvozne poti nadaljuje, samo sproščanje rezerv verjetno ne bo zadostovalo. Države bodo morale določiti prednostne porabnike, kot so reševalne službe, vojska, javni promet, kmetijstvo, proizvodnja hrane in blagovni transport, medtem ko bi lahko za preostale uporabnike uvedle količinske omejitve pri prodaji dizla, bencina in letalskega goriva. V skrajnem primeru bi sledili redukcije dobav, omejevanje zasebne mobilnosti in začasno zmanjševanje proizvodnje v energetsko ter transportno intenzivnih panogah. Pravo sporočilo grafa zato ni, da svetu zmanjkuje geoloških zalog nafte, ampak da se nevarno zmanjšuje njegova logistična in strateška varnostna rezerva. Ko ta izgine, cenovni mehanizem ni več dovolj: trg se mora uravnotežiti s fizičnim omejevanjem porabe.