Keynes je zame največji ekonomist 20. stoletja, ker je premogel nekaj, kar je v ekonomiji precej redkejše od tehnične spretnosti: neodvisno presojo in pogum, da ji sledi. Ni sprejel, da milijoni brezposelnih dokazujejo potrebo po še več potrpežljivosti, če jih teorija ni znala pojasniti. Zahteval je boljšo teorijo in učinkovitejšo politiko. Njegovo neideološkost razumem prav v tem pomenu. Imel je jasne vrednote in predstavo o dobri družbi, vendar svojih ukrepov ni spreminjal v predmete vere. Trg, država, javna poraba, varčevanje in denarna politika so bili sredstva, katerih primernost je določal problem. Ekonomist mora biti sposoben priporočiti večjo porabo, kadar je povpraševanja premalo, in njeno omejevanje, kadar gospodarstvo dosega meje zmogljivosti. Če tega ne zmore, njegove presoje ne vodi analiza. Vodi jo pripadnost.

Robert Skidelsky v biografiji John Maynard Keynes: Economist, Philosopher, Statesman pokaže, kako je prav ta neodvisnost usmerjala Keynesov intelektualni razvoj. Keynes ni začel z izdelanim načrtom preureditve kapitalizma. Do svojih prelomnih ugotovitev je prišel ob soočenju z neuspehi obstoječe politike. Množična brezposelnost, propadanje podjetij in uničevanje proizvodnih zmogljivosti so bili zanj problemi, ki jih je treba rešiti. Ni sprejel, da mora družba nemočno prenašati katastrofe, za katere je ekonomska stroka trdila, da se bodo sčasoma popravile same. Ko so se dejstva razšla s teorijo, je zahteval popravek teorije. Prav v tem je bila njegova revolucionarnost.

Za razumevanje Keynesa je bistveno, da je vedel, kaj želi z ekonomijo doseči. Njegov intelektualni svet so oblikovali Cambridge, filozofija G. E. Moora in prepričanje, da vrednost življenja določajo prijateljstvo, ljubezen, umetnost in svoboda duha. Gospodarski napredek je moral ljudem omogočiti, da živijo bolje, in jih postopoma osvobajati materialne negotovosti. Zato je zavračal povzdigovanje varčevanja, kopičenja in odrekanja v trajne družbene vrline. Če družba zna proizvesti dovolj, pa svojih ljudi kljub temu ne zna zaposliti in jim zagotoviti dostojnega življenja, je nekaj narobe z njeno gospodarsko organizacijo. Ekonomistova naloga je ugotoviti, kaj, in predlagati rešitev. Skidelsky prav v tej povezavi med ekonomijo in dobrim življenjem prepoznava ključ do razumevanja Keynesa.

Skidelsky zato toliko prostora nameni Keynesovemu zasebnemu življenju, njegovim prijateljstvom v krogu Bloomsbury, razmerju s slikarjem Duncanom Grantom in zakonu z balerino Lydio Lopokovo. Ta svet pojasnjuje njegovo neodvisnost. Keynes se je gibal med ljudmi, ki so presojali uveljavljene moralne in umetniške norme ter si jemali pravico živeti drugače. Enako svobodo presoje je uveljavljal v ekonomiji. Hkrati ni bil odmaknjen opazovalec: prehajal je med univerzo, finančnimi trgi, državno upravo in umetnostjo. Ta širina mu je omogočala videti posledice ekonomskih odločitev, ki jih ozka strokovna specializacija zlahka spregleda.

Prva velika preizkušnja njegove neodvisnosti je bil versajski mir. Keynes je med prvo svetovno vojno sodeloval pri upravljanju britanskih vojnih financ, po njej pa pri mirovnih pogajanjih. Ko je presodil, da zmagovalci pripravljajo gospodarsko nevzdržno ureditev, je odšel in jo javno napadel. V Ekonomskih posledicah miru je leta 1919 opozoril, da Evrope ni mogoče obnoviti z gospodarskim izčrpavanjem Nemčije. Politiki so računali odškodnine, on pa proizvodnjo, trgovino in sposobnost plačevanja. Njegov očitek je bil uničujoč: mirovna pogodba zanemarja gospodarske pogoje, brez katerih mir ne more obstati. Politična želja kaznovati poraženca ne more odpraviti medsebojne odvisnosti evropskih gospodarstev.

V tem nastopu je že mogoče prepoznati Keynesov trajni način razmišljanja. Zahteve je presojal po njihovih posledicah, tudi kadar so se sklicevale na pravičnost, pogodbeno dolžnost ali nacionalni interes. Upnik lahko zahteva plačilo, vendar mu zahteva nič ne pomaga, če dolžniku hkrati onemogoča ustvarjanje dohodka. Posamezna država lahko zmanjšuje lastno porabo, vendar so njeni izdatki tudi prihodki drugih. Gospodarstvo je sistem povezanih odnosov, v katerem ravnanje, ki se posameznemu akterju zdi razumno, lahko škoduje vsem. Keynes je to razumel zgodaj. Pozneje je prav iz te sposobnosti gledati celoto zrasla njegova kritika prevladujoče ekonomske teorije in mednarodne ureditve odnosov med upniki in dolžniki.

Naslednji veliki spopad je sprožila britanska vrnitev k zlatemu standardu po predvojni pariteti leta 1925. Za zagovornike te odločitve je močan funt pomenil obnovljeni ugled države in finančno disciplino. Keynes je pokazal račun: precenjena valuta bo prizadela izvoz, pritisk na prilagajanje pa bodo občutili podjetja in delavci z nižjimi prihodki ter brezposelnostjo. Od države je zahteval, naj denarno politiko presoja po njenem vplivu na gospodarstvo. Zakaj bi morali ljudje izgubiti delo zato, da bi oblast ohranila tečaj, ki ne ustreza več dejanskim razmeram? Za Keynesa ugled institucije ni mogel upravičiti vztrajanja pri škodljivi odločitvi.

Njegovo nasprotovanje finančni ortodoksiji je imelo posebno težo, ker je finančne trge dobro poznal. Sam je vlagal, izgubljal denar, spreminjal naložbeni pristop in upravljal premoženje. Videl je, kako hitro se samozavest spremeni v strah in kako pogosto vlagatelji sledijo drug drugemu. Trgi so sposobni mobilizirati kapital, vendar lahko tudi kolektivno zgrešijo presojo prihodnosti. Izkušnja ga je odvračala od predstave, da tržna cena vedno izraža najboljšo možno vednost. Skidelskyjev portret Keynesa kot misleca in človeka prakse pokaže, kako je razumel podjetniško pobudo in zasebni interes, obenem pa zahteval institucije, ki bi omejevale škodo, kadar finančna nestabilnost ogrozi celotno gospodarstvo.

Pri tem je segel globlje od običajne razprave o pravilnih in napačnih napovedih. Prihodnost je v pomembnem delu negotova: o njej pogosto nimamo dovolj znanja, da bi ji lahko pripisali zanesljive verjetnosti. Nihče ne more natančno izračunati političnih razmer, tehnoloških sprememb in donosnosti naložbe čez dvajset let. Podjetniki zato odločajo tudi na podlagi zaupanja, izkušenj in občutka, da je vredno tvegati. Ko to zaupanje razpade, se investicije ustavijo. Keynes je s tem v ekonomijo vrnil človeka, ki mora odločati brez popolnega znanja. Teorija, ki to temeljno značilnost gospodarskega življenja prezre, izgubi stik s predmetom, ki naj bi ga pojasnjevala.

Velika depresija je pokazala, kako visoka je lahko cena takšnega odmika od stvarnosti. Milijoni so ostali brez dela, tovarne so mirovale, potrebe ljudi pa niso izginile. Keynes je zavrnil razlago, da mora družba predvsem potrpežljivo počakati na prilagoditev. V Splošni teoriji zaposlenosti, obresti in denarja iz leta 1936 je napadel osrednjo predpostavko prevladujoče ekonomije: da tržni mehanizem gospodarstvo zanesljivo vodi k polni zaposlenosti. Pokazal je, da lahko gospodarstvo obstane pri nizki proizvodnji in visoki brezposelnosti. Takšno stanje ni nujno kratkotrajen odklon. Lahko se ohranja prav zato, ker podjetja ob šibki prodaji nimajo razloga povečati proizvodnje in zaposlovanja.

Odločilno vprašanje je postalo, kdo bo kupil proizvedeno. Podjetje zaposli dodatnega delavca, če pričakuje dovolj povpraševanja po njegovem proizvodu. Če gospodinjstva zmanjšujejo porabo, podjetja odlagajo investicije, država pa prav tako krči izdatke, gospodarstvo izgublja prihodke na vseh straneh. Poskus vsakega posameznika, da bi izboljšal svoj položaj z varčevanjem, lahko zato poslabša položaj vseh. Dohodki padejo, z njimi pa tudi možnost varčevanja. Keynes je z razlago povezanosti varčevanja, investicij in dohodka razkril napako, ki ostaja politično privlačna: pravila skrbnega gospodarjenja posameznega gospodinjstva se ne prenesejo samodejno na celotno gospodarstvo. Pri presoji gospodarske politike je treba upoštevati tudi učinek lastnega ravnanja na prihodke drugih.

Prav tako ni mogoče domnevati, da bodo prihranki vedno našli pot v produktivne naložbe. V negotovosti ljudje iščejo likvidnost, podjetniki pa se lahko odpovejo investiciji tudi pri nizki obrestni meri. Poceni posojilo ni dovolj, če podjetje ne pričakuje kupcev. Denar tako omogoča umik iz porabe in investiranja, ki je za posameznika razumljiv, za gospodarstvo pa poguben, če postane množičen. Keynes je s tem pojasnil, zakaj finančna kriza lahko ohromi proizvodnjo in zakaj ukrepi centralne banke v globoki depresiji ne zadostujejo vedno. Gospodarska politika mora znati neposredno nasloviti izpad povpraševanja.

Od tod izhaja njegova zahteva po aktivni državi. Ko zasebni sektor zmanjšuje porabo in investicije, mora država preprečiti, da bi ta umik gospodarstvo potisnil še globlje. Z javnimi investicijami lahko zaposli neizkoriščene vire, ustvari dohodke in izboljša pogoje za zasebno dejavnost. Keynes je hotel ohraniti podjetniško gospodarstvo, vendar ni sprejel, da njegovo delovanje upravičuje trajno množično brezposelnost. Kapitalizem, ki ljudem ne zagotavlja možnosti dela, spodkopava lastno legitimnost. Stabilizacijska politika je bila zato tudi obramba liberalne družbe pred političnimi posledicami gospodarskega razkroja. Njegova reformna ambicija je bila velika, ker je razumel velikost nevarnosti.

Kdor Keynesa skrči na zahtevo po vedno večji državni porabi, spregleda najjasnejši dokaz njegovega pragmatizma. Med drugo svetovno vojno so se razmere obrnile: proizvodne zmogljivosti so bile obremenjene z vojnimi potrebami, civilna poraba pa je lahko ustvarjala inflacijski pritisk. Keynes je v delu Kako plačati vojno zato predlagal omejevanje tekoče kupne moči, tudi z obveznim varčevanjem oziroma odloženim izplačilom dela dohodkov. Isti analitični pristop ga je v depresiji vodil k spodbujanju porabe, v vojnem gospodarstvu pa k njenemu omejevanju. Ni bilo protislovja. Spremenil se je problem in z njim primeren ukrep. Takšna sposobnost prilagajanja loči ekonomista, ki išče rešitev, od zagovornika vnaprej izbrane politike.

Enako sistemsko je razmišljal o povojnem mednarodnem denarnem redu. S predlogom mednarodne klirinške unije in obračunske enote bancor je želel preprečiti ureditev, v kateri se morajo zunanjim neravnotežjem prilagajati predvsem države s primanjkljaji. Odgovornost bi morale prevzeti tudi države s presežki. Če dolžniki zmanjšujejo porabo, upniki pa svoje ne povečajo, svetovno gospodarstvo izgublja povpraševanje. Brettonwoodski kompromis je uresničil le del njegove zamisli, saj so razmerje moči določale Združene države. Keynes je dosegel veliko, vendar njegovo sodelovanje pri nastanku povojnih institucij ne pomeni, da je nastala ureditev v celoti ustrezala njegovi presoji.

Skidelskyjev portret je prepričljiv tudi zato, ker Keynesu ne pripisuje nezmotljivosti. Bil je samozavesten, do sogovornikov včasih neusmiljen in preveč prepričan, da bo moč argumenta premagala politični interes. V zadnjih pogajanjih z Američani je občutil, kako malo lahko intelektualna premoč spremeni odvisnost finančno izčrpane države. Kljub hudi bolezni je vztrajal pri delu, ker je razumel posledice neuspeha. Iz biografije tako izstopa človek, ki je svojo izjemno sposobnost mišljenja ves čas izpostavljal preizkusu javnega delovanja. Pripravljen je bil predlagati, se spopasti, sprejeti delni uspeh in ponovno iskati boljšo rešitev. Njegov ugled temelji tudi na tej odgovornosti za praktične posledice lastnih idej.

Prav zato je Keynesova najpomembnejša zapuščina njegova metoda. Najprej razumeti razmere. Ugotoviti, kje gospodarstvo odpoveduje, kdo nosi stroške in kateri ukrep lahko dejansko pomaga. Nato preverjati rezultate in popraviti smer, če je bila presoja napačna. Ekonomska stroka, ki na vsak problem odgovori z istim receptom, se odpoveduje svoji osnovni nalogi. Enako velja za politiko, ki ohranjanje pravila postavi nad posledice za ljudi. Keynes je pokazal, da je mogoče biti teoretsko izviren, praktično učinkovit in intelektualno prilagodljiv hkrati. Njegova veličina je bila v tem, da si je upal spremeniti mnenje, ne da bi izgubil cilj. In cilj je ostal jasen: gospodarstvo mora omogočati dostojno življenje, ekonomsko znanje pa mora pomagati odpravljati ovire na poti do njega.