Razprava o prihodnosti umetne inteligence se vse bolj spreminja iz tehnološkega tekmovanja med podjetji v geostrateško tekmo med državami. ZDA svojo prednost gradijo predvsem na najzmogljivejših procesorjih, vodilnih zaprtih modelih in dostopu do zasebnega kapitala, Kitajska pa na poceni energiji, industrijski politiki, obsežni računalniški infrastrukturi in hitro rastočem ekosistemu odprtih modelov. Prav v tem kontekstu je treba razumeti tudi nedavne pozive vodilnih predstavnikov podjetij OpenAI, Anthropic in xAI k upočasnitvi ter strožji regulaciji razvoja umetne inteligence: kot odziv na resnična varnostna tveganja, vendar morda tudi kot poskus zaščite ameriške tehnološke prednosti pred vse močnejšo kitajsko konkurenco.

Arnaud Bertrand opozarja na razvoj, ki je zunaj Kitajske ostal skoraj neopažen, vendar bi lahko odločilno vplival na prihodnjo globalno razporeditev moči na področju umetne inteligence. V Ulanqabu, mestu oziroma prefekturi z okoli 1,5 milijona prebivalcev v Notranji Mongoliji, nastaja največja koncentracija podatkovnih centrov in računalniških zmogljivosti na svetu. Čeprav gre za redko poseljeno območje, Ulanqab že porabi skoraj odstotek vse kitajske električne energije. V zadnjih letih so tam investicijske projekte sklenili skoraj vsi pomembnejši kitajski tehnološki velikani, med njimi Alibaba, Huawei, Baidu, Kuaishou in DeepSeek, pa tudi ameriški Apple.

Ulanqab ima skoraj idealno kombinacijo naravnih pogojev za delovanje podatkovnih centrov. Povprečna letna temperatura znaša le 4,3 stopinje Celzija, zato je mogoče strežnike velik del leta hladiti z zunanjim zrakom. Območje je izjemno vetrovno in sončno, saj naj bi razpolagalo s približno desetino celotnega kitajskega izkoristljivega potenciala vetrne energije ter več kot 3.200 sončnimi urami na leto. Hkrati je večje od Danske, vendar zelo redko poseljeno, zaradi česar so zemljišča poceni. Od Pekinga je oddaljeno manj kot 200 kilometrov, optične povezave pa omogočajo prenos podatkov s praktično zanemarljivim časovnim zamikom.

Razsežnost projekta je osupljiva. Po navedbah kitajskih virov je bilo v Ulanqabu pogodbeno dogovorjenih več kot pet milijonov standardnih strežniških omar, pri čemer lahko vsaka vsebuje od 20 do 40 strežnikov z več zmogljivimi procesorji. Teoretična končna zmogljivost bi lahko tako obsegala več sto milijonov oziroma celo več kot milijardo procesorjev. Do konca leta 2025 naj bi bilo fizično postavljenih približno 500.000 omar, od tega 330.000 že v uporabi. Za primerjavo: Muskova gruča Colossus v Memphisu, ki jo xAI predstavlja kot največji superračunalnik za umetno inteligenco na svetu, uporablja približno 200.000 procesorjev. Že samo eden izmed 89 načrtovanih projektov v Ulanqabu naj bi bil večji od kateregakoli primerljivega posamičnega centra drugod po svetu.

Ta razvoj ni rezultat spontanega delovanja trga, temveč kitajske državne industrijske politike. Kitajska je februarja 2022, devet mesecev pred predstavitvijo ChatGPT, začela izvajati strategijo »Eastern Data, Western Computation«, po kateri se podatki večinoma uporabljajo v gospodarsko razvitem vzhodnem delu države, računsko intenzivne operacije pa izvajajo na zahodu, kjer so energija, zemljišča in hlajenje bistveno cenejši. Ulanqab je tako del širšega infrastrukturnega načrta, ki računalniško moč obravnava kot strateško dobrino, podobno kot električno omrežje, prometno infrastrukturo ali industrijske proizvodne zmogljivosti.

Ključna kitajska prednost ni nujno v tem, da bi že imela najboljše posamične procesorje, temveč v izjemno nizkih stroških celotnega sistema. Električna energija v omrežju Mengxi naj bi podatkovne centre stala približno 0,32 juana oziroma 4,4 ameriškega centa na kilovatno uro. To je približno 40 odstotkov manj, kot za elektriko plačuje Muskova gruča Colossus, in okoli petkrat manj od povprečne cene za evropske negospodinjske odjemalce. Več kot polovico instalirane moči v lokalnem omrežju že sestavljajo obnovljivi viri, njihovo spremenljivost pa pomaga uravnavati 3,2 gigavata hranilnikov energije. Tudi če Huaweijev procesor Ascend 910C dosega »le« od 60 do 70 odstotkov zmogljivosti Nvidiinega H100, lahko Kitajska to tehnološko razliko nadomesti z bistveno nižjimi cenami procesorjev, energije, zemljišč, omrežne infrastrukture in delovne sile.

Končni cilj zato morda ni samo zadovoljiti kitajsko povpraševanje, temveč Ulanqab spremeniti v svetovno »tovarno žetonov« – središče, v katerem bi se izvajanje modelov fizično odvijalo na Kitajskem, rezultati pa bi se prek interneta izvažali uporabnikom po vsem svetu. Po podatkih platforme OpenRouter naj bi kitajski modeli že ustvarjali večino porabe žetonov na tej platformi, čeprav je bil njihov delež še pred dvema letoma zanemarljiv. Kitajska lahko modele ponudi kot odprtokodne oziroma z odprtimi utežmi in z njimi pospeši njihovo globalno razširjanje, prihodke pa ustvarja s poceni izvajanjem teh modelov na svoji infrastrukturi. Gre za različico poslovnega modela »poceni tiskalnik, zaslužek s črnilom«: model postane skoraj brezplačna standardizirana dobrina, strateški vir prihodkov in vpliva pa se preseli k energiji, podatkovnim centrom ter računski moči.

Prav v tej luči je treba presojati pozive vodilnih v podjetjih Anthropic, OpenAI in xAI – Daria Amodeija, Sama Altmana in Elona Muska – k upočasnitvi razvoja najzmogljivejših modelov, neodvisnemu preverjanju in strožji regulaciji. Njihovi varnostni pomisleki so lahko povsem upravičeni, saj nekontroliran razvoj avtonomnih agentov prinaša resna kibernetska, biološka in sistemska tveganja. Toda hkrati ni mogoče spregledati njihovega ekonomskega interesa. Visoke regulatorne zahteve, draga certificiranja in omejevanje odprtih modelov bi utrdili položaj obstoječih ameriških ponudnikov, ki edini razpolagajo z dovolj kapitala, podatkov in pravnih zmogljivosti za izpolnjevanje takšnih pravil. Regulacija bi tako lahko postala tudi instrument zaščite njihovega oligopola pred kitajskimi ponudniki odprtih modelov.

Toda zgodba o Ulanqabu kaže, da je morebitna kitajska prednost bistveno večja, kot si jo ameriški razvijalci verjetno predstavljajo. Kitajska ne tekmuje samo z DeepSeekom ali posameznim Huaweijevim procesorjem, temveč gradi celovit industrijski ekosistem, ki povezuje državno strategijo, poceni energijo, električna omrežja, proizvodnjo procesorjev, podatkovne centre in odprte modele. Ameriška regulacija lahko omeji dostop kitajskih podjetij do zahodnih trgov in do (še) najsodobnejših procesorjev, ne more pa odpraviti njihove strukturne stroškovne prednosti. Če bo cena umetne inteligence dolgoročno vse bolj enaka ceni energije, se utegne pokazati, da najpomembnejše bojišče ni razvoj zadnjega modela v Silicijevi dolini, temveč sposobnost množične in poceni proizvodnje računske inteligence. V tem primeru utegne Zahod šele čez nekaj let ugotoviti, da Kitajska ni le tehnološko dohitela ZDA, ampak je medtem zgradila infrastrukturo, na kateri bo razmišljal velik del sveta.