(in malo nostalgije iz časov Iskre Elektrooptike)

Marko Golob

V začetku septembra je izšla presenetljivo dobra analiza razvoja razvpite iransko-ruske družine dronov Geran (iranski Šahed), ki jo je pripravil ameriški Center for Strategic and International Studies. Presenetljivo dobra zato, ker ne ponavlja ustaljenih klišejev o ruski vojski in njenem vojaško-tehničnem kompleksu, temveč poskuša na podlagi resne in nevtralne analize oblikovati priporočila za ameriško vojsko.

Zame je še toliko zanimivejša, ker vlečem vzporednico z razvojem optoelektronskih izdelkov Iskre Elektrooptike (pozneje Fotone) za jugoslovansko armado in nato za slovensko vojsko, ki sem mu bil deloma priča.

V nasprotju s splošnim mnenjem na Zahodu prispevek avtoric Kateryne Bondar in Nicole Errera pokaže izjemno agilnost, hitrost in praktičnost ruskega razvoja. Nekdo, ki bere predvsem zahodni tisk, bi pričakoval okorelo, centralizirano birokracijo v sovjetskem slogu, avtorici pa prikazujeta decentraliziran razvoj v dveh konkurenčnih organizacijah, ki kljub temu hitro izmenjujeta izkušnje, ne le med seboj, temveč tudi z uporabniki na fronti. Tako imenovani »feedback loop« se meri v dnevih in tednih, posamezne rešitve se takoj preizkusijo na fronti, pri tem pa so dovoljene tudi improvizacije – v najbolj skrajnem primeru denimo pritrditev nove elektronske komponente na ogrodje s samolepilnim trakom. Avtorici v uvodu pojasnita:

»Odločilni izziv, ki ga predstavlja ruski program Geran, je hitrost, s katero se Rusija uči in prilagaja. Odkar je pridobila prvotno zasnovo Šaheda, Geran obravnava kot nenehno razvijajočo se platformo, ki hitro prilagaja navigacijo, komunikacije, bojni tovor, pogon in taktiko kot odgovor na spreminjajočo se ukrajinsko obrambo. Improvizirane modifikacije se preizkušajo v boju, uspešne rešitve se standardizirajo in industrializirajo, neuspešni eksperimenti pa se hitro opustijo. Tako nastaja ponavljajoč se cikel prilagoditev, v katerem odzivi z bojišča usmerjajo proizvodne odločitve v tempu, ki se meri v tednih namesto v letih. Geran torej ponazarja širši premik v razvoju sodobnih orožnih sistemov. Prednost je vse manj odvisna od izdelave najzmogljivejšega sistema že na začetku in vse bolj od ohranjanja organizacijskih in industrijskih zmogljivosti za njegovo izboljševanje po vključitvi v bojne operacije. Osrednje vprašanje je, ali so ZDA strukturno pripravljene tako, da lahko tekmujejo s tem modelom hitrega industrijskega prilagajanja v vojnem času.« – poudarki in prevod MG

Celotno, zelo zanimivo in obširno zgodbo o razvoju in uporabi Geranov si lahko zainteresirani bralec prebere v izvirniku; tukaj je prostor zanjo omejen. Naj navedem nekaj vzporednic z razvojem vojaške opreme v mirnem času. Podobno je v avtomobilski industriji.

Izdelek se razvija v strogo nadzorovanih in kodificiranih fazah, od priprave podrobnih specifikacij, ki zahteva obsežno usklajevanje, do potrditve zasnove. Sledijo izdelava funkcionalnega modela, preizkušanje, modifikacije in njihovo ponovno preizkušanje, dokler po vrsti iteracij ne nastane proizvodni model. Vsaka poznejša sprememba zahteva ponovno certificiranje sprememb, proizvodnih postopkov in proizvodnih lokacij ter nova preizkušanja. V primerih, ko gre za kompleksne izdelke z vrsto podsistemov, takšni postopki trajajo več let. Včasih zahtevajo tudi zahtevna politična usklajevanja glede delitve dela, lokacije proizvodnih zmogljivosti in podobno.

Kje je logika vsega tega? Ne gre le za to, da vsako orožje prinaša vprašanja vzdrževanja, usposabljanja, koordinacije z drugimi sistemi ter prilagajanja uporabe oziroma taktike. Vsako orožje je tudi del širšega sistema, v katerega se mora funkcionalno vklopiti. Poleg tega gre pogosto za zelo drage sisteme, pri katerih so napake drage. Tako ravnanje v miru ima svojo logiko.

V vojni pa je drugače. Potreba je navadno tako akutna, da za izvedbo celotnega postopka v vseh njegovih fazah preprosto ni več časa. Vojna se lahko konča, še preden bi bilo mogoče postopek v celoti izpeljati. Če sta v miru v ospredju predvsem strošek in funkcionalnost, so v vojni na kocki človeška življenja ali nekaj še bistveno hujšega – usoda države. Zato je treba postopek bistveno pospešiti in poenostaviti, zmanjšati število ravni odločanja ter se hitreje prilagajati. Omenjeni članek govori predvsem o tem, kako to poteka na ruski strani.

Ko razmišljam o tem, se spomnim Fotoninega sistema ELVIRA. To je bil laserski sistem za vodenje ognja, ki je obsegal visokofrekvenčni laser, avtomatsko videoakvizicijo cilja, digitalni izračun balistike in vodenje topa. Verjetnost zadetka je bila znotraj dosega topa blizu 90 odstotkov. V drugi polovici osemdesetih let je Fotona (tedaj še Iskra Elektrooptika) sodelovala na razpisu švedske vojske za sistem, ki bi omogočal avtomatizacijo streljanja z legendarnim švedskim protiletalskim topom Bofors 40/70 (kalibra 40 mm in z dolžino cevi 70 kalibrov). V finale sta se uvrstila ELVIRA in Boforsov sistem. Čeprav je naša ELVIRA na preizkušanju premagala Boforsov sistem, se je švedska vojska iz razumljivih razlogov odločila za domačo rešitev.

V tem ni nič nenavadnega. Nenavadno pa je bilo, da se je jugoslovanska vojska nato odločila za Boforsov sistem. Ta naj bi bil že »preizkušen« (saj ga Švedi menda sicer ne bi prodajali), potreba je bila akutna, celoten domači postopek »razvijanja« oziroma ocenjevanja sistema Iskre Elektrooptike pa bi trajal več let – kljub temu da je podjetje imelo mednarodno dokazano učinkovit in delujoč sistem. Če pustimo politične vidike ob strani, je Iskra Elektrooptika tedaj naredila veliko izjemo pri razvoju orožja. To se je praviloma razvijalo na podlagi zahtev vojske; šele nato sta sledila razvoj in proizvodnja, ki ju je v Jugoslaviji strogo nadzorovala in centralizirala vojska, proizvodnja podsistemov pa je bila razpršena po vsej državi. Elektrooptika se je takrat lotila tako imenovanega »private venture«, torej samostojnega razvoja orožja, ki je redek celo v svetovnem merilu, in ga šele nato ponudila uporabniku. Podobno je nekoliko prej ravnala s sistemom EFCS za vodenje ognja v tankih, ko se je država raje odločila za licenčni švedski sistem (ki je sicer uporabljal Elektrooptikin laser) kot za v celoti v Sloveniji izdelan in funkcionalno povsem enakovreden Elektrooptikin sistem. Res pa je, da bi v drugem primeru skoraj vsa proizvodnja potekala v Elektrooptiki v Sloveniji, bosanske in srbske tovarne pa bi imele bistveno manj dela. Tako v nekdanji Jugoslaviji kot v večini držav sveta se orožje ne izdeluje le za obrambo države. Pomembni so tudi narodno-gospodarski interesi, kot je razvoj tehnologij, delni interesi tovarn in političnih enot, v katerih se orožje izdeluje, neredko pa tudi možnost, da kdo kaj zasluži po stranski poti.

Ironija je, da je Boforsov sistem, čeprav slabši od naše ELVIRE, pozneje postal svetovna uspešnica. Jugoslavija je zaradi birokratskih ovir, osebnih zamer in političnega lobiranja izgubila na stotine milijonov dolarjev. Zanimivo je, da tudi Slovenija po letu 1991 za to ni imela posluha. Sami bi izdelovali pištole in puške – prav tisto orožje, ki se ga zaradi množične proizvodnje in standardizacije majhni državi ne splača izdelovati -, kompleksne sisteme, ki so jih naše tovarne uspešno izdelovale v nekdanji Jugoslaviji, pa smo raje kupovali v tujini, kjer je bilo lažje pobrati provizijo. Pri vrhunskem avtomatiziranem protiletalskem topu smo imeli v rokah oziroma proizvodnih zmogljivostih vse potrebne elemente: vrhunsko optoelektroniko oziroma sistem za avtomatizacijo ognja, ki je ustvarjal večino dodane vrednosti, proizvodnjo topovskih cevi na Ravnah ter aktuatorje oziroma električne pogone Iskre Avtoelektrike. Manjkala sta le vizija in zaupanje v lastne sposobnosti. Danes je marsikaj drugače, vendar v Sloveniji ni več akumuliranega znanja in izkušenj, za katere bi bile druge države pripravljene storiti vse, da bi jih pridobile.

Škoda. Ko smo že pri dronih: avtomatizirani malokalibrski topovi so glavna smer razvoja obrambe pred njimi. Tržni potencial te tehnologije je danes bistveno večji, kot je bil nekoč.

Malo smo zašli od Geranov, vendar mi oprostite: zame je to ventil za sproščanje večdesetletnih frustracij. Ne gre zame, saj sem se v življenju že znašel, temveč mi je hudo zaradi zamujenih slovenskih razvojnih priložnosti.

Vrnimo se h Geranom. Pri njih gre za dve revoluciji.

Prva je v samem konceptu. Gre za dolgometno precizno orožje, izdelano iz poceni komercialno dostopnih komponent, ki je namenjeno tako uničevanju ciljev kot preobremenjevanju zračne obrambe. Bistvo ni v visokotehnološkem izdelku, ki bi tako kot zahodni ekvivalenti manevrirnih raket stal milijone, temveč v dostopnem orožju za množično uporabo. Gerani stanejo od 20.000 do 60.000 dolarjev, čeprav je po mojem mnenju proizvodna cena vsaj cenejših modelov še bistveno nižja. Množičnost sama po sebi pa, kot bi rekel Mao Cetung, pomeni novo kakovost. Gre za obrat znanega rekla, ki ga tisti, ki vozite mercedese ali ste obiskovali program MBA pri Danici Purg na IEDC, dobro poznate: »Only the best is good enough.« V primeru Geranov bi se obratno glasilo: »The best is good enough.« Poceni, dostopni in preprosto izdelani Gerani so koncept, ki je korenito spremenil bojišče 21. stoletja.

Drugo revolucijo predstavlja razvojni pristop, ki ga opisuje omenjeni članek. V zaključku pravi:

»Ničesar od tega ni mogoče pripisati ruski inženirski briljantnosti. Z vseh tehničnih vidikov je Geran grobo orožje. Do leta 2026 je njegova osnovna zasnova ostala enaka ali podobna prvotni iranski zasnovi. Njegovi posamezni podsistemi so, če jih obravnavamo ločeno, neimpresivni.

Ruski dosežek ni v katerikoli posamezni komponenti, temveč v pristopu k omenjenemu proizvodnemu in razvojnemu modelu: v dveh vzporednih tovarnah, ki tekmujeta pri snovanju, agresivnem nadomeščanju komercialno dostopnih komponent, neposrednem pretoku povratnih informacij od operaterjev do inženirjev, dopuščanju sprememb v proizvodnji brez dolgotrajnih postopkov ponovnega usposabljanja in certificiranja ter sprejemanju dejstva, da bo pomemben del enot na bojišču opravljal eksperimentalno funkcijo.« – poudarek in prevod MG

Posamezne elemente tega pristopa opažamo tudi pri kitajskih proizvajalcih avtomobilov. Konkurenca je tam tako ostra, pritisk na hiter razvoj novih modelov pa tako močan, da kitajske tovarne izpuščajo ali poenostavljajo številne tradicionalne faze razvoja avtomobilov, ki so običajne pri zahodnih proizvajalcih. Zelo verjetno bo to vplivalo na zanesljivost in trajnost teh avtomobilov, vendar je bila tehnološka raven tako dosežena bistveno prej, kot bi bila sicer. Da ta pristop prinaša določene težave, je ugotovila tudi kitajska vlada, ki je začela postavljati strožje zahteve glede nadzora kakovosti in izbire proizvajalcev, ki smejo nastopati na svetovnih trgih.

Toda pri »kamikaze« dronih, kot so Gerani, v nasprotju z avtomobili ne boste našli pripomb tistih, ki so jim namenjeni.