V Sobotni prilogi Dela in Nedelu sta bila ta vikend objavljena dva odlična intervjuja z direktorjema dveh najpomembnejših omrežnih operaterjev – z Matijo Bitencem, direktorjem Plinovodov in Aleksandrom Mervarjem, direktorjem Elesa. Ključna lastnost obeh intervjujev je, da sta podala – ne bom rekel brutalno – zelo realistično sliko  sedanje in bodoče situacije v energetski preskrbi Slovenije oziroma opozorila na velik razkorak med zelenimi načrti politikov in energetsko realnostjo. Spodaj je povzetek obeh intervjujejv in moj komentar.

Matija Bitenc: Energetskega sistema ne moremo graditi na predpostavki gospodarskega krčenja

Matija Bitenc, glavni direktor družbe Plinovodi, opozarja, da evropske energetske projekcije temeljijo na zelo vprašljivi predpostavki velikega zmanjšanja skupne končne porabe energije. Evropska komisija za leto 2050 predvideva približno 555 milijonov ton naftnega ekvivalenta končne porabe, kar je okoli 41 odstotkov manj od dejanske porabe leta 2022. Takšen padec je lahko posledica večje energetske učinkovitosti, lahko pa tudi zapiranja industrije in preselitve energetsko intenzivne proizvodnje v druge dele sveta. V drugem primeru EU ne bi izvedla zelenega prehoda, temveč bi zgolj izboljšala lastno statistiko izpustov, medtem ko bi izgubila industrijsko bazo, delovna mesta, znanje in strateško avtonomijo.

Bitenc zato zavrača linearno načrtovanje prihodnje porabe, pri katerem se današnji porabi prišteje elektrifikacija, nato pa odštejejo pričakovani prihranki zaradi energetske učinkovitosti. Elektrifikacija prometa, ogrevanja in industrije bo sicer zmanjšala porabo primarne energije, vendar bo hkrati močno povečala absolutno porabo električne energije. K temu je treba prišteti rast podatkovnih centrov, umetne inteligence, robotizacije in morebitno ponovno industrializacijo Evrope. Če želi Evropa razvijati lastno industrijo in doseči večjo strateško avtonomijo, bo potrebovala več, ne manj zanesljive in cenovno konkurenčne energije. Zato mora energetsko načrtovanje vključevati tudi scenarij bistveno višje porabe.

»Ključno je, zakaj poraba pade. Če zaradi učinkovitejših stavb, vozil in procesov, je to uspeh. Če zaradi zapiranja industrije, pa smo izboljšali samo statistiko in ne konkurenčnosti ali svetovnih izpustov. Energetski načrt, ki deluje samo ob gospodarskem krčenju, ni razvojni načrt.«

Elektrifikacija pa po Bitencu ne pomeni, da lahko plin in druga goriva oziroma »molekule« preprosto izginejo iz energetskega sistema. Neposredna elektrifikacija je najbolj smiselna tam, kjer je tehnično izvedljiva in stroškovno učinkovita, toda visokotemperaturni industrijski procesi, proizvodnja jekla in kemikalij, letalstvo, ladijski promet ter del težkega prometa bodo še naprej potrebovali plinasta ali tekoča goriva. Molekule bodo pomembne tudi za dolgotrajno in sezonsko hrambo energije ter za proizvodnjo elektrike v daljših obdobjih brez zadostne proizvodnje iz sonca in vetra. Delež fosilnega plina se bo zmanjševal, povečevala pa naj bi se uporaba biometana, nizkoogljičnega vodika in sintetičnih goriv.

Dolgoročne vloge plina zato ni mogoče ocenjevati samo na podlagi letne porabe. Evropske projekcije kažejo, da bi se lahko letna poraba metana do leta 2040 glede na leto 2019 zmanjšala za 36 odstotkov, medtem ko bi bila dnevna konica nižja le za 12 odstotkov. Hkrati bi se konična poraba plina za proizvodnjo elektrike več kot podvojila. Tudi ob precej manjši letni porabi bomo zato potrebovali plinovode, skladišča in plinske elektrarne, ki bodo morda obratovali le nekaj sto ur na leto, vendar bodo v kritičnih obdobjih zagotavljali zanesljivost celotnega elektroenergetskega sistema. Takšnih rezervnih zmogljivosti trg, ki plačuje samo proizvedene megavatne ure, ne more financirati; potrebno bo plačevanje njihove razpoložljivosti.

»Država ne sme opustiti delujoče možnosti, dokler nima dokazano zanesljive, konkurenčne in pravočasne zamenjave. Vsaka naložba mora skozi isto tehnološko nevtralno sito: skupni strošek, izpusti, zanesljivost in korist za gospodarstvo. Evropski cilji so smer, niso pa nadomestilo za odgovornost do naših državljanov.«

Aleksander Mervar: Poraba elektrike bo rasla, uvozna odvisnost pa se bo nevarno povečala

Aleksander Mervar, dolgoletni direktor Elesa, ugotavlja, da ima Slovenija še vedno zelo zanesljiv in tehnološko napreden elektroenergetski sistem, vendar se je njegova proizvodna zadostnost poslabšala. Zaradi zaprtja Termoelektrarne Trbovlje, omejenega obratovanja Teša in prenehanja proizvodnje primarnega aluminija v Talumu je sedanja poraba elektrike nižja kot leta 2019, toda ta padec ni dokaz uspešnega zelenega prehoda. Je predvsem posledica zmanjšanja industrijske aktivnosti. Poraba gospodinjstev medtem raste zaradi toplotnih črpalk in klimatizacije, v prihodnje pa jo bodo povečevali tudi električna mobilnost, baterijski hranilniki in podatkovni centri.

Velik problem dosedanjih projekcij je, da niso ustrezno upoštevale novih velikih porabnikov. En sam podatkovni center z močjo od 100 do 120 megavatov bi slovensko uvozno odvisnost povečal za najmanj deset odstotnih točk. Baterijski hranilniki imajo pri ciklu polnjenja in praznjenja približno 15 odstotkov izgub in so zato neto porabniki elektrike, rast porabe za toplotne črpalke in elektromobilnost pa je za zdaj počasnejša od nekdanjih političnih napovedi. Kljub temu vsi Elesovi scenariji za obdobje 2027–2036 kažejo rast porabe in močno povečanje uvozne odvisnosti. Slovenija danes povprečno uvozi okoli 20 odstotkov elektrike, brez Teša približno 35 odstotkov, do leta 2040 pa bi lahko bila uvozno odvisna že od 40- do 45-odstotno.

»Zeleni prehod je v resnici fama. Vsaj dva pojma se zlorabljata: brezogljična družba, ki ne obstaja, in samooskrba, ki prav tako za zdaj ne obstaja, saj smo od letnih 8760 ur morda petino časa samooskrbni. Sam zato raje uporabljam izraz nizkoogljična proizvodnja.«

Mervar zato nasprotuje enačenju zelenega prehoda zgolj s sončnimi in vetrnimi elektrarnami. Slovenija že zdaj skoraj 80 odstotkov elektrike proizvede iz nizkoogljičnih virov, kamor sodijo obnovljivi viri in jedrska energija. Optimalna prihodnja kombinacija mora vključevati hidroelektrarne, sedanji Nek z dodatnim podaljšanjem njegove življenjske dobe, Jek 2, sončne elektrarne s hranilniki ter zadostne rezervne zmogljivosti. Sistem, ki bi temeljil samo na soncu in baterijah, bi bil tehnično in finančno nevzdržen; Mervarjev teoretični izračun popolne urne samozadostnosti s takšnim sistemom je znašal 244 milijard evrov.

Plinske elektrarne bodo imele v takšnem sistemu pomembno dolgoročno vlogo, čeprav bodo obratovale razmeroma malo ur. Potrebne bodo za premoščanje večdnevnih obdobij brez zadostne proizvodnje iz sonca in vetra ter ob motnjah na skupnem evropskem trgu. Toda nekdo bo moral financirati njihovo gradnjo in pripravljenost tudi takrat, ko ne bodo proizvajale elektrike. Plin hkrati ustvarja cenovno tveganje: rast cen naftnih derivatov se prenaša na plin in nato na elektriko, še posebej v državah z velikim deležem plinskih elektrarn. Zaradi majhnih evropskih zalog plina, negotovosti na svetovnem trgu utekočinjenega zemeljskega plina in možne rasti kitajskega povpraševanja Mervar pričakuje začetek nove elektroenergetske draginje.

»Trenutno se v Sloveniji ne gradi niti ena resna proizvodna enota. Teš obratuje na 40 odstotkih tistega, kar je bilo nekoč načrtovano, poraba je spet začela rahlo rasti, resnih investicij pa ni. Če bo tako ostalo, bomo do leta 2040 od 40- do 45-odstotno uvozno odvisni.«

Moj komentar

Oba intervjuja potrjujeta temeljni problem evropskega zelenega prehoda: politični načrti izhajajo iz želene prihodnosti, ne iz realističnih projekcij gospodarske aktivnosti in porabe energije. Predpostavka, da se bo končna poraba energije do leta 2050 zmanjšala za več kot 40 odstotkov, je združljiva predvsem z nadaljnjo deindustrializacijo Evrope. Elektrifikacija prometa, ogrevanja in industrije, razmah umetne inteligence, podatkovnih centrov ter potreba po ponovni industrializaciji bodo povečevali porabo elektrike. Če zmanjšanje porabe dosežemo z zapiranjem evropskih tovarn in uvozom izdelkov iz Kitajske, Indije ali ZDA, nismo izvedli zelenega prehoda. Izvozili smo proizvodnjo, delovna mesta in izpuste, nato pa uvozili izdelke z večjim ogljičnim odtisom.

Pravo izhodišče energetske politike mora biti koncept optimalnega elektroenergetskega sistema: tehnološko nevtralna izbira kombinacije virov, ki ob najnižjih celotnih sistemskih stroških zagotavlja zanesljivo oskrbo in sprejemljive izpuste v vsaki uri leta. Za Slovenijo to pomeni kombinacijo jedrske energije, hidroelektrarn, sončnih elektrarn, hranilnikov, čezmejnih povezav in prožnih plinskih elektrarn. Pri tem ne smemo primerjati samo proizvodne cene posamezne megavatne ure, ampak celotne stroške omrežja, rezerv, hrambe, uravnoteženja in zanesljivosti. Plin bo dolgoročno porabljan v manjših letnih količinah, vendar bo njegova sistemska vrednost večja: zagotavljal bo konično moč, sezonsko ravnotežje in rezervo v obdobjih brez sonca, vetra ali zadostnega uvoza. Opustiti delujoče jedrske, hidroenergetske ali plinske zmogljivosti, preden imamo zanesljivo in stroškovno primerljivo zamenjavo, ki je nimamo in je ne bomo imeli – razen v fantazijskem svetu družboslovcev, zato ni zeleni prehod, ampak zavestno uničevanje energetske varnosti in gospodarske konkurenčnosti.