Ameriška vojaška premoč, na kateri je desetletja temeljila svetovna varnostna ureditev, postaja vse bolj omejena z geografijo, stroški in vzponom tekmecev. To je posebej očitno v vzhodni Aziji, kjer Kitajska razvija zmogljivosti, s katerimi lahko ogrozi ameriška oporišča in bistveno podraži vsak poskus vojaškega posredovanja. Baze, ki so Washingtonu omogočale obvladovanje regije, zato postajajo tudi njegova ranljiva točka. Vprašanje je, koliko svojih sil in gospodarskih virov so ZDA še pripravljene izpostavljati za ohranjanje položaja, ki ga je vse težje vzdrževati. Prav to vprašanje odpira članek Arnauda Bertranda o predlogu obsežnega ameriškega vojaškega umika iz Azije.
V središču članka je študija Jennifer Kavanagh (“A Second Island Chain Strategy for Asia”), direktorice vojaških analiz pri organizaciji Defense Priorities, profesorice na Georgetown University in članice Council on Foreign Relations, ki je pred tem delovala pri RAND kot vodja oddelka za vojaške strategije in Carnegie Endowment. Njena institucionalna pot daje predlogu posebno težo: kritika prihaja iz ameriške zunanjepolitične in obrambne stroke. Kavanagh predlaga odpravo pogodb o vzajemni obrambi z Japonsko, Južno Korejo, Filipini in Avstralijo ter njihovo nadomestitev z ožjimi, prožnejšimi partnerstvi. Hkrati naj bi se Washington jasno odpovedal vojaškemu posredovanju za Tajvan in težišče svojih sil premaknil dlje od kitajske obale. Takšna sprememba bi pomenila temeljito preureditev varnostnega sistema, ki so ga ZDA v regiji gradile od druge svetovne vojne.
Osrednji vojaški argument je ranljivost ameriških sil vzdolž prve otoške verige, predvsem na Japonskem, Tajvanu in Filipinih ter v širšem sistemu oporišč ob kitajskem obrobju. Kitajske rakete, brezpilotniki in rastoče proizvodne zmogljivosti po oceni Kavanagh zmanjšujejo uporabnost teh baz, saj bi jih bilo v vojni izjemno težko zaščititi. Njihova prisotnost obenem ustvarja dodatno nevarnost: napad nanje lahko Washington potegne v spopad, ki se mu želi izogniti. Posebej problematične so obveznosti do Filipinov, zaradi katerih bi lokalni spor v Južnokitajskem morju lahko prerasel v ameriško-kitajsko vojno. Kavanagh zato opozarja na nesorazmerje med omejenim pomenom posameznih spornih območij za ZDA in možnimi posledicami njihove obrambe.
Najbolj provokativna je njena presoja Tajvana. Po njenem njegov strateški pomen ne upravičuje stroškov in tveganj neposredne vojne s Kitajsko. Prednosti, ki jih Washington pridobiva s preprečevanjem kitajskega nadzora nad otokom, naj bi postopoma zmanjševal že sam tehnološki razvoj kitajskih oboroženih sil. Tudi odvisnost od tajvanskih polprevodnikov je po tej razlagi šibek argument za vojaško posredovanje: vojna bi lahko uničila proizvodnjo, ki naj bi jo ameriške sile zaščitile. Če bi obrati ostali nepoškodovani pod kitajskim nadzorom, pa bi njihovo delovanje lahko omejile zahodne tehnološke sankcije. Smiselna rešitev je zato zmanjšanje odvisnosti in razvoj alternativnih proizvodnih zmogljivosti.
Pri zavezništvih Kavanagh izhaja iz vprašanja, ali njihove koristi za ameriško varnost upravičujejo prevzete obveznosti. Južna Koreja ima po njeni presoji dovolj gospodarskih in vojaških zmogljivosti za obrambo pred konvencionalno severnokorejsko grožnjo, zato predlaga umik ameriških kopenskih bojnih enot in stalno nameščenih letalskih sil v dveh letih. Pri Japonski zagovarja počasnejši prehod, približno do leta 2035. Tokio bi moral dobiti čas za okrepitev lastne obrambe, da ga nenaden ameriški odhod ne bi spodbudil bodisi k podreditvi Pekingu bodisi k nepremišljenemu zaostrovanju. Premožne azijske zaveznice bi tako prevzele bistveno več odgovornosti za lastno varnost.
Preostale ameriške sile bi bile osredotočene na drugo otoško verigo, zlasti Guam, Severne Marianske otoke, Palau in Mikronezijo, ob podporni vlogi Avstralije. Njihova glavna naloga bi bila varovanje dostopa do trgovskih poti in gospodarskih trgov. Regionalno ravnotežje bi v večji meri vzdrževale azijske države same, Washington pa bi ohranil omejeno pomorsko in letalsko prisotnost za zaščito svojih ključnih interesov. Takšno uravnoteževanje moči z razdalje bi zmanjšalo stroške in neposredno izpostavljenost ameriških sil. Kritiki sicer opozarjajo, da je tudi Guam dosegljiv kitajskim raketam in da manjši otoki nimajo neomejenih možnosti za razpršitev oporišč.
Predlog odpira tudi resna vprašanja o ureditvi, ki bi nastala po ameriškem umiku. Kavanagh dopušča možnost, da bi Tajvan brez pričakovanja ameriške intervencije poiskal politični dogovor s Pekingom. Pri drugih državah pričakuje previdnejše ravnanje in več prilagajanja regionalnemu razmerju moči, vendar takšen izid ni zagotovljen. Posebej občutljiv bi bil konec ameriškega jedrskega dežnika, saj bi lahko Japonsko in Južno Korejo spodbudil k razvoju lastnega jedrskega orožja. Bertrand prav tu izpostavlja šibkost predloga: Kavanagh priznava nevarnost preventivnih napadov in novega oboroževanja, vendar ne pojasni prepričljivo, kako bi te nevarnosti obvladovali med prehodom.
Bertrandov sklep je, da Kitajska s svojo vojaško in industrijsko rastjo dosega nekaj, česar ji ni treba doseči na bojišču: ameriško prisotnost v svoji neposredni soseščini spreminja v vse dražjo in nevarnejšo strateško izbiro. Predlog, napisan z namenom dolgoročnega ohranjanja ameriške moči, zato v več ključnih točkah sovpada s kitajskimi cilji. Peking bi dobil manj ameriških sil ob svoji obali, manj zavezniških obveznosti, ki bi Washington vpletale v regionalne spore, in več prostora pri vprašanju Tajvana. Bertrand v tem vidi sodobno ponazoritev Sun Tzujeve zamisli o zmagi brez boja: nasprotnika pripraviš do umika tako, da sam presodi, da vztrajanje ne služi več njegovim interesom.
Po moji presoji je ameriški vojaški umik proti zahodni hemisferi dolgoročno nujna prilagoditev spremenjenemu razmerju gospodarske in vojaške moči. Kitajska je z razvojem industrije, tehnologije in oboroženih sil zmanjšala prednost, ki je Washingtonu omogočala vzdrževanje tako širokih globalnih obveznosti. Pri tem ima v vzhodni Aziji odločilno geografsko prednost: ZDA morajo svojo moč vzdrževati prek Pacifika, Kitajska pa lahko sile in proizvodnjo osredotoča v lastni soseščini. Vztrajanje pri nekdanjem obsegu prevlade zato zahteva čedalje več sredstev za čedalje manj zanesljiv rezultat. Postopen umik, večja obrambna odgovornost zaveznic ter usmeritev virov v domačo industrijsko in tehnološko obnovo bi ZDA omogočili ohraniti več dolgoročne moči. Zahodna hemisfera je naravno težišče takšne strategije, saj tam geografska bližina in gospodarske povezave ustvarjajo ugodnejše pogoje za zaščito ameriških interesov.
Ta usmeritev je skladna z delom nove ameriške strategije nacionalne varnosti iz leta 2025, ki v ospredje postavlja zahodno hemisfero, obnavlja Monroejevo doktrino in izrecno predvideva prerazporeditev vojaške prisotnosti iz območij, katerih relativni pomen za ameriško varnost se je zmanjšal. Toda strategija hkrati zahteva ohranitev sposobnosti obrambe prve otoške verige in okrepitev ameriške prisotnosti v zahodnem Pacifiku. Prav v tem vidim njeno osrednje protislovje: Washington priznava potrebo po izbiri prednostnih nalog, vendar v Aziji še vedno vztraja pri zelo obsežnih vojaških ciljih. Kavanagh gre korak dlje in predlaga zmanjšanje obveznosti, ki bi takšno izbiro dejansko omogočilo. Njen predlog zato razumem kot možno nadaljevanje že začete strateške preusmeritve. Za ZDA bo ključno, ali bodo svoje globalne ambicije pravočasno uskladile z razpoložljivo močjo ali pa jih bo k temu prisilila šele velika vojaška kriza.
