Marko Golob

»Najbolj nevarne iluzije so tiste, s katerimi se tolažimo.« (Brian McDonald)

»Kriza ni kriza, so samo izgubljene iluzije.« (Gerald Weinberg, The Secrets of Consulting)

»Največji sovražnik znanja ni ignoranca, temveč iluzija vedenja.«

Napad Zahoda na Rusijo je rezultat prav takšnih iluzij. Od iluzije o Rusiji kot »bencinski črpalki z jedrskim orožjem« in iluzije o inferiornosti ruske vojske in družbe do iluzije o lastni moči. Ko iluzija trči ob realnost, pride do krize oziroma, kot bi rekli v zgornjem citatu, do konca iluzije.

Tisti, ki smo imeli v življenju nekoliko več možnosti in interesa, da se z geopolitično realnostjo seznanimo nekoliko pobliže kot večina, smo to vedeli od vsega začetka. Tisti, ki jih je vodila iskrena želja po resnici in so bili pripravljeni vložiti nekaj truda, so v štirih letih krize prav tako lahko prišli do realnih ugotovitev. Virov je na internetu dovolj, res pa je, da sta težavni njihova selekcija in ovrednotenje. Še posebej glede na to, da je tretja svetovna vojna že v teku. Prva žrtev vsake vojne pa je resnica. Kot je nekoč dejal Churchill:

»Resnica je v vojni tako dragocena, da jo je treba obdati s plaščem laži.«

Zato so dogodki, ki ta ovoj laži razsvetlijo s svojo transparentnostjo, tako dragoceni. Eden izmed njih je bil nastop Valerija Zalužnega, veleposlanika Ukrajine v Londonu in nekdanjega načelnika generalštaba ukrajinske vojske, na sestanku ukrajinskih veleposlanikov pred nekaj tedni.

Brutalna odkritost njegovih izjav je bila tolikšna, da je zahodni tisk takoj obmolknil. Rusi so jih seveda z veseljem objavili. Počakal sem nekaj tednov, da jih preverim tudi v zahodnih virih, preden se spustim v komentiranje. Kaj tako pomembnega je povedal general Zalužni?

Prvič, Ukrajina nima nikakršnih možnosti, da bi postala članica Nata.

»Vsako leto sem poslušal pravljice o tem, da smo tik pred pridružitvijo Natu. Na žalost se mu ne bomo nikoli pridružili.« (Valerij Zalužni, prevod MG)

Se spomnite znamenitega in skrajno brutalnega Arestovičevega nastopa leta 2019, ko je samozavestno dejal, da je vstopnica Ukrajine v Nato vojna z Rusijo, ki bi jo Ukrajina ob veliki pomoči Nata seveda gotovo dobila? No, po štirih letih vojne, več kot dveh milijonih mrtvih, zasedeni petini države ter uničeni industriji in infrastrukturi je vsaj generala srečala pamet. Za razliko od drugih natančno ve, kolikšni so obseg žrtev, potencial in možnosti ukrajinske vojske. Nezadostni! V vseh teh letih se je razblinila tudi iluzija, da bo Zahod z neposredno intervencijo posegel v konflikt, če Ukrajina sama ne bi zmogla. Toda Zahod ni pripravljen umirati za Ukrajino, še manj pa tvegati svojih mest v jedrski eskalaciji. To naj počnejo Ukrajinci – oni namreč umirajo, Zahod pa bo ta vzajemni pomor Slovanov financiral. Zalužni je spoznal, da so bili izigrani in da so zgolj orodje Zahoda.

»Verjamem, da obstaja veliko tveganje, da se Ukrajina oziroma njeni ljudje spremenijo v nekakšno najemniško vojsko. Mislim, da gre za izgubljen primer. V nobenem primeru ne smemo dovoliti, da bi postali baza evropskih vojaških sil na račun Ukrajine. Zaradi ukrajinskih izkušenj – da, vendar ne na račun Ukrajine.« (Valerij Zalužni, prevod MG)

Drugič, Zahod bo potreboval vsaj 12 let, da bo dohitel Rusijo v vojaških zmogljivostih.

»Nato bo potreboval vsaj 12 let, da bo dosegel vsaj polovico ravni ruskih oboroženih sil.« (Valerij Zalužni, prevod MG)

Ta izjava je največji šok, vendar za pozorne opazovalce niti ni presenečenje. Da bi to spoznali, ni treba ravno brati knjig ali bloga Martyanova. Še posebej po vojni z Iranom. Amerika se je upehala po nekaj mesecih konflikta z Iranom, Rusija pa je v konfliktu z Ukrajino že peto leto in je vsako leto močnejša. Kaj pa Evropejci? Če seštejemo vse tri evropske »velesile« – Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo -, imajo skupaj približno pol milijona pripadnikov aktivnih sil. Tolikšna je že zdaj neuporabljena ruska rezerva, ki jo Rusija hrani za odločilni udarec proti Ukrajini, ko bo ta dovolj izčrpana, oziroma za morebitno vojno z Evropo, če se tej popolnoma utrga. Če do nje pride, bo relativno kratka, ker bo jedrska. Rusiji niti ne bo treba bistveno izkoristiti preostalega mobilizacijskega potenciala v vojni, ki bi jo v tem primeru odločno dobila. Ne gre samo za gospodarsko moč oziroma vojaško-industrijski potencial, temveč tudi za kakovostno prednost. Ne le v razvpitih hipersoničnih raketah, temveč tudi v dronih, vojaškem letalstvu, oklepnih enotah in elektronskem bojevanju, da o strateških zmogljivostih, kot so jedrsko orožje, njegovi nosilci in jedrske podmornice, niti ne govorimo. Dvanajst let za evropsko dohitevanje ne bo dovolj. Vsakemu, ki je preživel nekaj let v resni industriji, je jasno, da takšne industrije ni mogoče ustvariti čez noč, kaj šele vseh podsistemov, ki bi jih takšna vojna zahtevala. Ne gre za to, da Evropa tega nekoč ne bi že imela. Toda propadanje te industrije, ki sem ga imel priložnost videti na lastne oči, je bilo po letu 1991 tako obsežno, da ga kratkoročno, ponekod pa verjetno niti srednjeročno, ni mogoče odpraviti. Kot pravi Zalužni:

»Leta 2026 je Ukrajina uporabila vse vrste orožja, ki so v uporabi v Natu, razen tomahavkov (manevrirnih raket dolgega dosega – op. MG), jedrskega orožja, letalonosilk in letal F-35, vključno z doktrino njihove uporabe. Glejte, ti viri so izčrpani.

Rusija se je vsemu temu uspešno zoperstavila. Začelo se je s sistemom HIMARS, ki je ukrajinskim silam omogočil osvoboditev Hersonske regije, ne glede na vse, kar so rekli drugi. Kačji otok je bil osvobojen z bogdanami in francoskimi caesarji (vrstama dolgometnih havbic kalibra 155 mm – op. MG), Herson pa s sistemi HIMARS. Natanko mesec pozneje so postali neuporabni … Nato še vedno temelji na doktrini s konca druge svetovne vojne.« (Valerij Zalužni, prevod MG)

Nekaj podobnega je pred leti ugotovil Eric Prince, znameniti ustanovitelj najemniške družbe Blackwater (pozneje Academi, danes Xe), ki je dejal, da so bili Rusi sposobni v nekaj tednih razviti in uporabiti protiukrepe, bodisi elektronsko bojevanje bodisi prilagoditev zračne obrambe.

Ameriški generalpodpolkovnik Antonio Aguto je na dogodku, ki ga je organiziral US Army Program Executive Office for Command, Control and Communications-Tactical, dejal:

»Taktična prednost, ki jo je vrsta ameriških natančnih orožij prinesla Ukrajini, je bila zmanjšana zaradi nasprotnikovega elektronskega delovanja. Nasprotnikovo elektronsko oviranje našega natančnega orožja predstavlja težavo … Pentagon mora izboljšati svojo opremo, da bo odpornejša in bolj prilagodljiva na delovanje nasprotnika … V nekaj tednih ali mesecih po uvedbi naših sistemov nasprotnik najde načine, kako jih motiti oziroma onesposobiti nekatere njihove zmogljivosti.« (prevod MG)

Gre za boleče ugotovitve, ki globoko zarežejo v evropski občutek samopomembnosti. Toda to še ni najhujše. Najhujši sta doktrinarna in operativna okorelost oziroma zastarelost zahodne vojaške znanosti. Ne gre samo za Ukrajino – poglejmo Iran in Libanon. Ukrajinci so nekoč gledali na Nato kot na sveti gral vojaške znanosti, po štirih letih pa so ugotovili, da je bila njihova sovjetska vojaška podlaga neprimerno kakovostnejša, kot so nekoč menili. Ta iluzija jih je zelo drago stala; spomnite se samo popolnoma spodletele ofenzive junija 2023 in strahotnih izgub vse do danes. Ukrajinci do svojih zahodnih inštruktorjev danes ne čutijo več nikakršnega manjvrednostnega občutka. Oni so namreč tisti, ki lahko poučujejo Zahod, in ne obratno. Skupne vaje ukrajinske vojske in vojsk članic Nata v zadnjih letih to več kot potrjujejo.

Z osupljivo mero realizma Zalužni sklene:

»Danes oziroma vsaj od leta 2024 za Ukrajino zagotovo poteka vojna izčrpavanja, ki ne bo prinesla zmage. Prinesla bo poraz tako Ukrajini kot Rusiji. Za svet to pomeni odprt spopad za spremembo svetovnega reda. O tem je Putin govoril leta 2007. Mislim, da bo 20 let pozneje, nekje leta 2027, prišlo do zaostritve tega spopada …

»Potrebujemo novo Jalto s popolnoma novimi pravili. Politični sistem ne zmore več nositi bremena sprememb pravil, ki veljajo od leta 1945. Veliko je problemov, ki, grobo rečeno, zahtevajo oblikovanje novega svetovnega reda z bolj ali manj razumnimi pravili igre. Ta nova pravila nam bodo, Bog nam odpusti, prinesla ozemlja, s katerimi ne bomo stoodstotno zadovoljni, toda to bo globalna odločitev.

Tudi Rusija bo dobila svoje, s čimer ne bo popolnoma zadovoljna.

Tako, kot je zdaj, ne gre več!« (prevod MG)

Res ne!

Nadaljevanje spopada bo prineslo poraz tudi Evropi, Ameriki in celotnemu Zahodu. Kdo bo zmagal?

Kitajska!