Sindikati – stražarji pekla ali nebes?

Pred enim mesecem sem pisal o vlogi zbornic kot pomembnega subjekta pri vzpostavljanju družbenega ravnovesja. Tedaj si z apeliranjem na ureditev njihovega financiranja, da ne bi zapadle v tržno zanimivo, vendar družbeno škodljivo lobiranje za sumljive partikularne interese posamičnih lobijev, nisem pridobil veliko simpatij. Nasprotno. Mnogi so komentirali, da bi po tej logiki tudi članstvo v sindikatih moralo biti obvezno. In moj odgovor, ki spet ne bo osrečil večine bralcev tega časopisa, je: ne nujno, toda študije kažejo, da višja zastopanost zaposlenih v sindikatih vodi k nižji neenakosti in s tem k večji družbeni stabilnosti. *

Zgoraj zapisano nikakor ne pomeni, da simpatiziram s sindikati, kaj šele da bi bil član kakšnega izmed njih. Toda dejstvo je, da sindikati skupaj z zbornicami igrajo pomemebno vlogo pri zagotavljanju družbenega ravnovesja. Oboji igrajo v igri plenilca in plena. Zbornice zastopajo interese plenilca (kapitala), sindikati pa zastopajo interese plena (dela). V naravnem okolju se z iztrebitvijo plenilcev škodljivo poveča populacija plena, s pretirano lakomnostjo plenilcev pa se populacija plena preveč zmanjša in ogrozi obstoj plenilcev. V obeh primerih se poruši naravno ravnovesje in ogrozi obstoj nekega habitata. Enako je v medsebojnem odnosu med zbornicami in sindikati. Če so sindikati premočni, se zmanjša dobičkonosnost in s tem potrebna uspešnost gospodarstva. Če so zastopniki interesov kapitala premočni, se neenakost poveča čez družbeno ravnovesno raven in ogrozi tako velikost kot stabilnost agregatnega povpraševanja. Izkušnje zadnjih 30-40 let v razvitih državah oboje lepo dokazujejo.

Verjamem, da mnogi v to dvomite. Toda treba je pogledati podatke in trende. Za razvite države sta od sredine 1970. let naprej ključna dva trenda, ki imata oba globoke korenine v drugih družbenih trendih. Prvi trend se nanaša na povečano neenakost v razdelitvi tako dohodkov kot premoženja. Tega trenda v razdelitvi od časov Simona Kuznetsa naprej preprosto nismo več spremljali in šele baza podatkov »The World Top Incomes Database« o razdelitvi dohodkov po državah, ki so jo na podlagi davčnih podatkov celo desetletje sestavljali raziskovalci Alvaredo Facundo, Anthony B. Atkinson, Thomas Piketty in Emmanuel Saez, nam danes omogoča vpogled v evolucijo razdelitve dohodkov v 20. stoletju. In če v tej bazi podatkov izberete podatke o denimo deležu dohodkov zgornjih 10% (5%, 1%, 0.1% itd.) populacije z najvišjimi dohodki za katerokoli razvito državo, boste povsod našli isti vzorec: po drugi svetovni vojni se je delež populacije z najvišjimi dohodki trendno zmanjševal, nato pa se je po sredini 1970. let spet začel povečevati in je ob izbruhu finančne krize leta 2008 dosegel rekordne ravni. Ali drugače rečeno, zlata leta gospodarskega okrevanja po drugi svetovni vojni so poskrbela za večjo enakost oziroma za, kot običajno imenujemo, »deljeno prosperiteto« (shared prosperity). Trendi od sredine 1970. let naprej pa kažejo vse manj delitve te prosperitete v celotni družbi in vse več koncentracije dohodkov in premoženja na vrhu.

Drugi trend se nanaša na trg dela. Podatki kažejo, da je od 1970. let naprej prišlo do prestrukturiranja povpraševanja po delu k bolj izobraženi delovni sili. Prve študije (denimo Autor in Katz (1999)) so to pojasnjevale s hipotezo tehnološkega napredka, ki bazira na bolj izobraženi delovni sili (skill-biased technological change). Ali drugače rečeno, na tem, da stroji in inženirji zamenjujejo nizko izobraženo manualno delovno silo. Kar zveni povsem logično. Toda nato je prišlo do presenečenja – novejše študije (denimo Autor, Katz in Kearney (2006) ter Autor (2010)) so odkrile, da ne gre za uniformni premik povpraševanja po bolj izobraženi delovni sili, ampak da gre za U-obliko evolucije na trgu dela. Preprosto rečeno, v zadnjih treh-štirih desetletjih je prišlo do povečanega povpraševanja ne samo po bolj izobraženih, ampak tudi po tistih na spodnjem delu distribucije. Večinoma po tistih slabo plačanih oziroma na minimalni plači, ki delajo kot prodajalci v Walmartu ali ponujajo storitve za bogate (čistilke itd.). Obema skupinama poklicev so se plače povečevale, medtem ko je povpraševanje po srednjem delu distribucije, torej po tradicionalnem sloju industrijskih delavcev, relativno in absolutno padlo. S tem pa tudi njihove plače. Ta pojav imenujemo polarizacija na trgu dela, ki kaže na postopno izginjanje srednjega družbenega razreda in na polarizacijo na obeh koncih distribucije zaposlenih.

Oba trenda sta med seboj povezana, saj drugi (polarizacija na trgu dela) v precejšnji meri pojasnjuje prvega (povečanje neenakosti), toda ne popolnoma. Razlogi za oba trenda so številni: od razvoja tehnologije, intenzivne globalizacije, ki je prek prenosa proizvodnje iz razvitih držav v tujino (predvsem v Azijo in Latinsko Ameriko) tudi drastično zmanjšala povpraševanje po veščinah srednjega sloja, do družbenih institucionalnih sprememb. Med slednje lahko štejemo predvsem spremembo davčnega sistema v razvitih državah, ki je zmanjšala mejne davčne stopnje na najvišje dohodke, davke na kapitalske dobičke, na premoženje in na dediščine. To je seveda vplivalo na strmo povečanje koncentracije dohodkov in premoženja na vrhu. Toda pomemben je še en dejavnik, ki je vplival na povečanje neenakosti – to je zmanjšanje stopnje sindikalne zastopanosti zaposlenih in s tem posledično zmanjšanje moči sindikatov.

Nedavna študija dveh raziskovalcev IMF (Jaumotte in Osorio Buitron (2015)) na podlagi empirične analize ugotavlja, da manjša sindikalna zastopanost zaposlenih v razvitih državah OECD v obdobju 1980 – 2010 lahko pojasni močan porast neenakosti, merjene bodisi z deležem dohodkov zgornjih 10% bodisi z različnimi Gini koeficienti. To robustno negativno korelacijo med sindikalno zastopanostjo in neenakostjo potrdita tudi, če kontrolirata za vse zgoraj naštete dejavnike (tehnologija, globalizacija, davčne spremembe, finančna liberalizacija). Jaumotte in Osorio Buitron tudi ugotavljata, da zmanjšanje stopnje sindikalne zastopanosti vpliva na zmanjšanje družbene prerazdelitve dohodkov (prek davkov in socialnih transferjev) ter da zmanjšanje minimalne plače pomembno vpliva na povečanje neenakosti.

Zakaj so sindikati pomembni glede neenakosti? Razlag je precej. Prva je, da večja moč sindikatov zmanjšuje disperzijo med plačami, saj sindikati skrbijo, da se minimalna plača ne zmanjša in da se razmerja med plačami bistveno ne povečajo. Drugič, sindikati skrbijo za ohranjanje zaposlenosti. To je precej v nasprotju s popularnim prepričanjem, toda študija OECD (2014), ki je pregledala 17 različnih empiričnih študij s tega področja, je samo v treh primerih ugotovila, da močni sindikati vplivajo na večjo brezposelnost. Tretjič, močnejši sindikati imajo večji vpliv na vlade, da imajo te več redistributivnih politik, ki posledično zmanjšujejo neenakost v družbi. Zgodovinsko so sindikati vplivali na dvig pravic delavcev in na višje delovne standarde. In četrtič, zmanjšanje stopnje sindikalne zastopanosti zmanjša pogajalsko moč tistih z nizkimi ali srednjimi plačami ter poveča pogajalsko moč menedžerjev in seveda donose za delničarje. Drugače rečeno, manjša stopnja sindikalne zastopanosti poveča moč lastnikov kapitala napram delavcem, kar seveda poveča kapitalske prihodke in s tem poveča koncentracijo dohodkov na vrhu. Manjša pogajalska moč zaposlenih pa seveda tudi zmanjša njihovo moč odločanja pri pomembnih odločitvah, kot so denimo prejemki menedžerjev, kar pa spet prispeva k povečanju koncentracije dohodkov na vrhu.

Stopnja sindikalne zastopanosti torej ima pomemben izkazan vpliv na stopnjo družbene neenakosti. Toda zakaj je ta ugotovitev pomembna? Zakaj je povečanje družbene neenakosti sploh problematično?

Določena stopnja neenakosti ni problematična. Nasprotno, določena stopnja neenakosti je nujno potrebna kot motivacija za večja vlaganja posameznikov v izobrazbo in za večje vložene napore v delo. Neenakost postane problematična, ko preseže določene ravni oziroma ko postane prevelika. Zadnje študije raziskovalcev IMF (Berg in Ostry (2011); Berg, Ostry in Zettelmeyer (2012)) in OECD (2014) kažejo, da višje stopnje neenakosti vodijo k manj stabilni in vzdržni rasti na srednji rok. Problem povečane neenakosti lahko, kot ugotavlja Stiglitz (2012), privede do povečane moči enega družbenega sloja (lastnikov kapitala), ki si nato podredi (kupi) vlado, ki nato sprejema odločitve oziroma oblikuje institucije v korist ozke elite. Tipičen tak primer so ZDA, kjer si bogati donatorji političnih kampanj iz gospodarstva in Wall Streeta vedno kupijo bodisi vlado bodisi zadosten delež vpliva na ravnanje vlade.

Drug problem povečane neenakosti pa se je izkazal v obdobju zadnjih petnajstih let in je privedel do te globoke finančne in gospodarske krize. Problem nastane, če naraščajo samo plače v zgornjih 25%, 10% ali 5%, medtem ko plače spodnjih 70% populacije realno stagnirajo, ker njihovih prejemkov nihče ne ščiti, kot se je zgodilo v ZDA z drastičnim zmanjšanjem stopnje sindikalne zastopanosti. To namreč posledično vpliva na stabilnost agregatnega povpraševanja, saj glavnina prebivalstva ne more (dovolj) trošiti, da bi gospodarstvo lahko spodobno raslo. Premožnejši oziroma tisti z najvišjimi dohodki trošijo relativno manj, ampak več varčujejo, in nikakor ne morejo nadoknaditi izpada popvraševanja tistih z nižjimi dohodki, ki večino dohodkov takoj prelijejo v tekočo potrošnjo. Ob nizkih dohodkih teh spodnjih 70% populacije lahko troši samo prek povečanega zadolževanja (kreditne kartice, stanovanjski in nepremičninski krediti), kar je v ozadju izbruha ameriške finančne krize in nepregledne skladovnice finančnih derivatov, oblikovanih na osnovi kreditov tistih, za katere je bilo jasno, da jih ne morejo vrniti. Problem slabo plačanega in posledično prezadolženega prebivalstva seveda tudi ovira okrevanje gospodarstva, saj se prezadolžena gospodinjstva razdolžujejo oziroma si ne upajo povečati porabe.

Dodatna težava pa je tudi v tem, da v primeru pretežno zasebnega (in ustrezno dragega) šolstva, kot ga imajo v ZDA, otroci, rojeni staršem v spodnjem delu distribucije, ne morejo priti do ustrezne in kvalitetne izobrazbe, s čimer je omejena njihova socialna mobilnost po družbeni lestvici. S tem pa je tudi omejena rast proizvodnega potenciala celotne nacije. Tisti iz revnejših družin sploh ne morejo razviti svojega potenciala in ne morejo ustrezno prispevati k razvoju.

Problem neprimerne družbene razdelitve oziroma prevelike neenakosti lahko torej v obeh primerih postane velik makroekonomski problem. Prav zato lahko danes slišite tako zelo bogokletna priporočila »neoliberalnih« mednarodnih inštitucij, kot sta IMF in OECD, da je velika družbena neenakost problematična in da jo je potrebno s številnimi ukrepi (od šolstva do davčne in transferne prerazdelitve) zmanjšati. No, zdaj lahko obe inštituciji k predlaganim ukrepom dodata tudi predlog spodbujanja vključevanja zaposlenih v sindikate. Slednji so varuh njihovih služb in plač. Toda hkrati so tudi varuh družbenega ravnovesja in s tem stabilne gospodarske rasti.

Priznam, da sem glede sindikatov spremenil mnenje. Še pred desetimi leti so se mi zdeli »pain-in-the-ass« in glavni sovražnik hitrejšega napredka. Stražarji pekla. Toda razvoj dogodkov v zadnjem desetletju nas je vse progresivno razmišljujoče, od akademskih ekonomistov do zaposlenih v mednarodnih inštitucijah, prisilil k večji samorefleksiji in k premisleku glede dolgoročne vzdržnosti vzorca gospodarskega razvoja v zadnjih štirih desetletjih. Danes vemo, da so sindikati stražarji, ki – kljub njihovi neizmerni zoprnosti, ali pa prav zato – skrbijo, da ne pademo v pekel, ki ga sami s svojimi dejanji povzročamo.

Danes si tudi najbolj okoreli desničarji najbrž sami pri sebi dovolijo priznati, da gospodarstvo samo po sebi ni samokorektivno in da nevidna roka trga ne pomeni tudi družbenega optimuma in stabilnosti, pač pa da gospodarstvo potrebuje ne samo ustrezne makroekonomske politike, da ga stabilizirajo, ko se zapleza, ampak tudi ustrezne družbene institucije, ki skrbijo za stabilnost in družbeno ravnovesje. In sindikati in zbornice predstavljajo takšno kombinacijo družbenih institucij, ki v nenehnem medsebojnem boju plenilca in plena zagotavljajo stabilnost družbenega ravnovesja. Oboji morajo biti močni, če želimo stabilno rast in ki je bomo v čim večji meri deležni vsi, ne zgolj peščica.

_________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

%d bloggers like this: