Ameriški poker in hipokrizija

Ameriška finančna kriza in zapleti s sprejemom reševalnega finančnega paketa odpirata predvsem dve vprašanji. Prvo vprašanje se nanaša na učinkovitost odgovora tako Fed kot ameriške vlade na največjo finančno krizo po letu 1929. Zdi se, da sta obe pristojni “ustanovi” precej podcenjevali razsežnost krize in sta se tako prepozno lotili celovitega reševanja krize kot tudi fundamentov krize. Na področju regulacije finančnih inovacij bi moral tako Fed kot ameriški sekretar za finance Paulson že lani jeseni narediti bistveno več, da bi zajezili hazardersko naravo finančnih institucij in da bi zaščitili potrošnike. Ter s tem posredno tudi preostali svet.

Zapleti s sprejemom finančnega paketa v višini 700 milijard dolarjev za odkup slabih kreditov s strani ameriške vlade kažejo, da se niti predstavniki uradne oblasti (kongresniki, vlada) niti strokovna javnost ne zavedajo v celoti dimenzije problema ter njenega pomena za globalno gospodarstvo. Nekateri kongresniki finančni reševalni paket imenujejo kar “finančni socializem“, medtem ko ugledni profesor ekonomije Nouriel Roubini Georgea Busha, Henryja Paulsona and Bena Bernankea imenuje kar “a troika of Bolsheviks who turned the USA into the United Socialist State Republic of America“.

Dejstvo je, da gre za precejšnjo hipokrizijo, ki jo slikovito opisuje George Monbiot v Guardianu. Ameriška vlada natanko to – se pravi subvencioniranje podjetij – počne že ves čas. Samo leta 2006 je ameriška zvezna vlada za subvencije podjetjem porabila 92 milijard dolarjev, največ denarja je denimo šlo za največja podjetja, kot so Boeing, IBM in General Electric. Da ne govorimo o 21 milijardah dolarjev, namenjenih subvencioniranju kmetijstva, tehnoloških subvencijah v okviru Advanced Technology Program, ki so načeloma namenjena majhnim podjetjem, vendar pa so glavnino pobrala velika podjetj, kot so IBM, General Electric, Dow Chemical, Caterpillar, Ford, DuPont, General Motors, Chevron in Monsanto. Potem so tu še izvozne garancije, kjer je samo Boeing dobil garancije v višini 4,5 milijard dolarjev, pa vojaški domači programi in programi za vojaško finančno pomoč drugim državam, ki je namenjena za nakupe vojaške opreme od ameriških podjetij ipd.

Naslednja izmed ameriških hipokrizij je denimo davkoplačevalsko subvencioniranje plač menedžerjev v finančnih ustanovah v višini kar 20 milijard dolarjev. Zaradi načrtno slabe regulacije kot posledice lobiranja finančnega sektorja je namreč v davčni in računovodski ureditvi ogromno lukenj, ena izmed njih omogoča, da menedžerji v hedge skladih in private equity skladih svoje zaslužke prikazujejo v obliki kapitalskih dobičkov namesto dohodkov, zaradi česar seveda plačujejo minimalno dohodnino. Ko je lani kongres želel zapreti to “luknjo”, je bil zakon blokiran v Senatu – po izdatnem lobiranju najbogatejših finančnikov, seveda.

Toda ne glede na to hipokrizijo ter načelno sporno socializiranje izgub zasebnih finančnih ustanov, ki so jih pridelale izključno z brezskrupuloznim hazardiranjem s tujim denarjem, je situacija v ZDA preveč resna za preostali svet, da bi se smeli ameriške uradne institucije in predstavniki oblasti ter strokovna javnost tako igračkati z reševanjem njenih fundamentov in pojavnih oblik. Ameriška finančna kriza za seboj v brezno vleče ne samo evropske finančne ustanove, ampak širi virus splošne gospodarske recesije po vsem svetu. ZDA so padec gospodarske aktivnosti zabeležile že v prvem četrtletju letos, evro območje v drugem četrtletju (medletna rast je upadla na 1,6%, naslednje leto pa utegne pasti na vsega 0,5% do 1%), kitajska gospodarska rast je zaradi zmanjšanega ameriškega povpraševanja že upadla za 3 odstotne točke ipd. Za to prihajajočo recesijo so odgovorne ZDA, zato morajo pokazati tudi ustrezno odgovornost, zavzetost in resnost tudi pri odpravljanju fundamentov te globalne krize.

S tem smo pa pri drugem vprašanju, to je pri učinkovitosti političnega menedžiranja vladnega reševanja finančne krize v ZDA. Kot kaže zadnja javna raziskava ABC, Američani večinsko za krizo krivijo predsednika Busha, 47% proti 45% nasprotujejo reševalnemu finančnemu paketu, kar 61 % vprašanih pa meni, da reševalni predlog ni dovolj dober, ker rešuje samo finančne ustanove, ne pomaga pa javnosti na splošno. V osnovi je ameriška finančna kriza posledica hazardiranja tako finančnega sektorja kot zasebnikov (v vlogi finančnih naložbenikov ter kupcev nepremičnin), vse skupaj pa je zraslo v “ugodnem” miljeju načrtno pomanjkljive regulacije ter fatalne napake Fed pod vodstvom Alana Greenspana. Zato bi moral sedanji reševalni finančni paket zajeti hazarderje na obeh straneh, ne pa pomagati samo finančnim ustanovam z nacionalizacijo slabih kreditov ter bogatim posameznikom z garancijo za vloge do 250.000 dolarjev. Finančni paket bi moral zajeti tudi pomoč gospodinjstvom, ki jih je dvig obrestnih mer najbolj prizadel in si ne morejo več privoščiti odplačevanja hipotekarnih kreditov. S finančno pomočjo za refinanciranje teh kreditov oziroma za subvencioniranje obrestnih mer, bi ameriška vlada za ta reševalni finančni paket pridobila tudi podporo široke javnosti. Brez tega pa vse skupaj izgleda zgolj kot velikodušno subvencioniranje izgub bogatih hazarderjev.

In bolj kot je vtis takšen, manj je možnosti tudi za politično podporo temu projektu ter tem bolj ZDA v brezno vlečejo tudi ves preostali svet.

35 responses

  1. Se strinjam, toda napihovanje nepremičninsko-hipotekarnega balona v začetku tisočletja je bilo takrat še kako zaželjeno zaradi nevtraliziranja posledic poka dot.com balona. Zdaj pa smo tam; že leta 2005 ameriško gospodinjstvo ni privarčevalo tako rekoč ničesar, kar pomeni, da bančnim sesutjem sledi neizogiben padec potrošnje… In tu vstopimo mi, Kitajci in ostali..

  2. ja, še malo pa bo JPD citiral Mencingerja. šala, šala..ne bo ga citiral, samo do istih zaključkov bo prišel. Da “free market” poskrbi, da se “catch the cash” legalizira, in da vedno isti uspejo vložek vzdignit na najvišji točki. Ti so slučajno isti, kot ti, ki upravljajo ta “catch the cash”. Ovce pa ostanejo na suhem, po možnosti s vloženim denarjem za pokojnino.

    Hej, pa da ne bi prot temu protestiral. Sej smo glasoval za free enterprise, mar ne?

  3. Hvala dr. Damijanu za to odkrito analizo. Čeprav se z ekonomskega vidika in z vidika »ozdravitve« družbe bolj nagibam k temu, da ta »gasilski« zakon ne bi bil izglasovan, pa je s političnega vidika morda bolje, da bi bil. V primeru, da ne bo, lahko namreč pričakujemo od paničnih »pokerašev«, na čelu s predsednikom države uvedbo »martial law« – izrednega stanja, ki bi preprečilo tudi volitve novega predsednika in povzročilo res rigorozne ukrepe za državljane ZDA. Morda pa je to že ves čas prikrit načrt.
    Ne gre, da bi zapadli v napovedujoči se morebitni krizi »Neredu in zgodnji žalosti«, kot je naslovil svojo novelo ali kratko zgodbo Thomas Mann ob pojavu hiperinflacije v weimarski Nemčiji, a je vredno, in še kako vredno prebrati analizo profesorja angleščine na virginijski univerzi, Paula A. Cantorja, ki se je kot literarni teoretik lotil navedene Mannove novele v luči Misesove ekonomske teorije. In pravi:
    »Če analiziramo Mannovo kratko zgodbo ‘Unordnung und fruehes Leid’ v luči Avstrijske ekonomske teorije, bomo videli, da ima zgodba širše implikacije, kar zadeva naš pogled na zgodovino kulture oziroma bivanja dvajsetega stoletja in nam pomaga razkriti povezavo med ekonomskimi dejstvi dvajstega stoletja in samimi poststrukturalističnimi idejami, ki so dale marksizmu drugo življenje v dandanašnjih humanističnih oddelkih univerz. Skratka, upam, da bom pokazal, da je navzlic vsem indikacijam o nasprotnem s strani mojih kolegov, mogoče govoriti o literaturi in hkrati smiselno o ekonomiji.«

    Krajši odlomek, sicer 27 strani PDF-formata.

    Hyperinflation and Hyperreality:
    Thomas Mann in Light of Austrian
    Economics
    Paul A. Cantor*
    I
    with the worldwide collapse of socialism as an economic
    system, Marxism today stands thoroughly discredited as
    an intellectual position. Made prophetically early in this
    century, Ludwig von Mises’s claim that economic calculation is im-
    possible in the absence of free markets has been vindicated by the
    manifest failure of Soviet communism. Decisively refuted by the facts
    of economic life, Marxism has been forced to retreat to the one place
    in the academy where empirical reality seems to carry no weight in
    an argument: the humanities departments. As has often been noted,
    the great paradox of academic life at the moment is that just when
    Marxism has lost all credibility in the practical world, it has come to
    dominate the study of the humanities in American universities.
    Deconstruction and other forms of poststructuralism prepared the
    way for this outcome. By calling into question any notion of truth and
    objectivity, these movements in literary theory left humanities de-
    partments vulnerable to the lingering bewitchment of Marxism in a
    way to which other disciplines more in touch with reality have been
    comparatively immune.
    *Paul A. Cantor is professor of English at the University of Virginia.
    The Reuiew ofAustrian Economics Vo1.7, No. 1 (1994): 3-29
    ISSN 0889-3047
    4
    The Review of Austrian Economics Vol. 7, No. 1
    In the grand sweep of world history, it may seem a fair exchange
    to see millions of people liberated from the Marxism that was forced
    upon them, while a handful of literature professors voluntarily sub-
    ject themselves to an outmoded and refuted dogma that somehow
    flatters their egos and soothes their social consciences. And despite
    the grandiose claims of literary critics to be changing the world, no
    one-not even a Chairman of the Federal Reserve-has ever been
    foolish enough to turn to a professor of English for economic advice.
    Thus one might be tempted to accept the apparently benign use of
    American humanities departments as retirement homes for washed-
    up Marxists. But we should not underestimate the danger of aban-
    doning the study of literature to Marxist theorists; how our students
    view the humanities may well affect their broader view of the world.
    And in particular we need to guard against the possibility that
    Marxism may be repackaged under such slogans as “socialism with
    a human face.” Having lost all respectability as an economic theory,
    Marxism is likely to continue to resurface periodically as a vaguely
    humanistic program. In a recent article, Richard Rorty forthrightly
    and courageously admits the economic failure of Marxism, and yet he
    cannot help looking back nostalgically to the days when socialism
    seemed to be a viable economic alternative:
    But I have to admit that something very important has been lost now
    that we can no longer see ourselves as fighting against “the capitalist
    system.” For better or worse, “socialism” was a word that lifted the
    hearts of the best people who lived in our century. A lot of very brave
    men and women died for that word. They died for an idea that turned
    out not to work, but they nevertheless embodied virtues to which
    most of us can hardly aspire.’
    Setting aside the fact that a lot of equally brave men and women died
    fightingagainst socialism, we can see in Rorty’s statement the danger
    of allowing socialism to retain its claims to the moral high ground.
    One way of salvaging the cause of socialism is to insist that, however
    much a failure it may have been as an economic alternative to
    capitalism, it still provides a kind of ethical alternative in some
    vaguely humanistic sense.
    At the heart of the form of deconstructed or aestheticized Marx-
    ism that currently dominates humanities departments stands the
    belief that literature with its higher ethical sense somehow still
    points us in the direction of socialism.

    Res toplo priporočam v branje.

    Click to access rae7_1_1.pdf

  4. všeč mi je citat, ki govori o trojici boljševikov, ki so ZDA spremenili v ZSDA (zvezo socialističnih držav Amerike), kot je politična klika boljševikov (bratovščina bivših lastnikov rdeče knjižice komunistične partije Jugoslavije) RS spremenila v zadnjem štiriletnem obdobju v SFRS (socialistično federativno republiko Slovenijo, no, tisto s federativno je stvar nekega drugega mandata).
    je pa nekje komentirano v smislu, da je svet globalen in, da se samo zaradi ZDA sesutje ravno ne bo zgodilo. Gigant je ostarel in ni več edini.

  5. “Dejstvo je, da gre za precejšnjo hipokrizijo,ki so slikovito opisuje George Monviot v Guardianu”:

    Če slišim “Guardian” in G.Monbiot iz ust JP”M”D-ja, se primem za revolver, sori, za miško. In grem pogledat, “kaj je G.M. resnično rekel”.In najdem tole: Monbiot niti enkrat ne uporabi besede “hipokrizija” za svoj ne le slikovit, ampak odlično riserčan tekst; JP”M”D uporabi besedo “hipokrizija” trikrat.

    Še huje: tam, kjer JP”M”D uporabi oznako “hipokrizija” za zmerjanje 700mrld-nega bail-outa s “finančnim socializmom”, “boljševizmom ipd.” , pri Monbiotu piše tole:

    “THEY (zmerjalci s “socializmom”,”boljševizmom”-op.) ARE WRONG.ANY SUBSIDIES EVENTUALLY GIVEN TO THE MONSTER BANKS OF WALL STREET WILL BE AS AMERICAN AS APPLE PIE AND OBESITY.” (velike črke moje-op.)

    Točno tako. Ropanje javne blagajne v prid bank itd. je kvintesencialno ameriško.(To sem tudi sam postal JP”M”D-ju nedavno na isto temo; ampak kaj bi to). In je to nekaj čisto drugega kot “hipokrizija”,ki menda še vedno pomeni razkorak med besedami in dejanji.Ki ga v tej zgodbi ni: “socializem” Bushevih (pa tudi Clintonovih!) vlad je središčni del lib-kap in “free market” filozofije MAKSIMIRANJA PROFITA. “Hipokrizija” je kvečjemu v JP”M”D-jevi interpretaciji tistega, kar Monbiot povsem točno označuje kot SKLADNOST ameriške ideologije in dejanj(subvencij itd.).Še več- Monbiot nato pravi:

    “THERE IS NOT AND HAS NEVER BEEN A FREE MARKET IN THE US”
    (v.č.m.-op). Glej ga zlomka! A JP”D” tega seveda ne povzame- pač pa njegov povzetek Monbiota brezšivno -in vsaj zame zavajajoče- zdrsne v njegovo lastno apologijo reševanja Wall Streeta, ker da bo, če ga ne bo, konec ne le ZDA, ampak tudi sveta.Monbiotu pač kaj takega ne pride na misel.

    OK, konec sveta- to je resna reč. A ker smo to, kar smo, se le vprašajmo: pa bo res konec sveta? Zakaj nas JP”M”D straši s koncem sveta, če ga ni bilo niti l.29 ? Pa l.87? Pa l.98? V redu- ne želim si nujno vseh gospodarskih , družbenih , političnih posledic Velike depresije. A itak je možnost zanje -tudi zaradi evroatlantskih mehanizmov New Deala, ki so kljub stalnim napadom ideologov “svobodnega trga” v ZDA še preživeli- majhna.
    Je pa večja možnost, da se bo -tudi ob 700mlrd-ah- in drugem reševanju – kriza še krepko poglobila;in šele tedaj bo “spontano”, brez pomoči groznih levičarskih pisunov, morda nastopil trenutek resnice na način, ki bo morda- morda- kaj premaknil v glavah tudi globalnega srednjega sloja, ki lahko največ izgubi (milijarde ljudi z nekaj dolarji dohodka so v položaju proletarcev,”ki lahko izgubijo le svoje verige”, najbogatejši 5% pa so relativno varni, dokler ne bo globalne revolucije), in ki mu je predvsem namenjeno JP”M”D-jevo in svetovnih medijev strašenje s koncem sveta.Mu bomo nasedli?

    A vrnimo se k JP”D”jevi hipokritični hipokriziji in apologiji reševanja
    ameriških bank, ah, in seveda tudi ubogih “gospodinstev”: mislim,
    da je Monbiot bolj relevanten, da ne rečem pošten,ko svoj članek zaključi takole:

    “EUROPEAN GOVERNMENTS ARE NO BETTER.THE FREE MARKET ECONOMY THEY PROCLAIM IS A CON.THEY INTERVENE REPEATEDLY ON BEHALF OF THE RICH…

    TAXPAYERS EVERYWHERE SHOULD BE ASKING THE SAME QUESTION: WHY THE HELL SHOULD WE BE SUPPORTING THEM?”

    Res, zakaj neki?? Kajti velika verjetnost je, da reševanje Wall Streeta (pa tudi “gospodinjstev” za populistično dobro mero), ki ga zahteva naš avtor in njegovi somišljeniki po svetu, ni nobeno reševanje SVETA, ampak le reševanje GLOBALNE DOMINACIJE (NEO)LIBERALNEGA KAPITALIZMA skupaj z ideološko hegemonijo “svobodnega trga”. Se mi kar zdi, da v tem grmu tiči zajec, ki ga lovi JP”M”D tudi v tem tekstu. OK, legitimno, ni pa lepo, da za to uporabi Monbiota na tak način.

  6. @igor vidmar
    ““THERE IS NOT AND HAS NEVER BEEN A FREE MARKET IN THE US”
    Saj prav zato gre. Kot sem že večkrat poudarila, nikjer, lahko rečemo, da nikjer v svetu še ni “bilo” – vsaj zadnjih 100 let – prostega trga. In prav zdaj, ko bi bile glede na IT in globalno povezanost prosti trgi mogoči in možni, glej ga zlomka – kdo pritisne na zavoro?! Ves ta tkim. neoliberalizem in free trade market je bil blef tistih, imeli so ga polna usta, ki so ga pod temi nazivi uzurpirali in se kartelno-korporativno-statizemsko dogovarjali in preprečevali s svojimi nebuloznimi sporazumi o prosti trgovini prav prosto trgovino; in na ta način (neo)liberalizem demonizirali.
    Ne vem, na kateri žulj je stopil JPD IV-ju, a jaz v komentarju JPD-ja ne vidim njegove “hipokrizije”, ampak je z besedo “hipokrizija” definiral po eni plati govorjenje po drugi plati pa početje in sprenevedanje “pokerašev”, o čemer govori tudi Monbiot v svojem članku.

  7. Nekaj predikcij oziroma nasvetov Američanom:

    … We anticipate further deterioration of the financial markets
    in the United States, Europe and Asia. The corporate
    structures responsible for perpetuating the dominant economic
    paradigms will find themselves on very flimsy ground. This
    will unquestionably result in the loss of jobs, real income,
    and an increase of suffering for individuals. Our advice is
    get to know your community, your immediate surrounding
    community, because as the system implodes, it will be local
    relationships that matter.
    Another element that makes this period particularly volatile
    is that your perception of time is changing. Culturally
    perceived time is speeding up and more seems to be happening
    in less time. This is occurring both for individuals and for
    the culture as a whole. This rapid movement and changing of
    events shall become faster and faster.
    You are entering a relentless pace in which your perception
    of time will increasingly accelerate. Because your perception
    of time is speeding up, and the events within those
    time-frames are increasing in number, many will enter a kind
    of shock, a state of disbelief. Specifically, it is
    unimaginable that the economic system can deteriorate so
    rapidly! What do you do when money is scarce and the things
    you are used to in your life are hard to acquire? These are
    critical questions.
    Collective humanity is at a pivotal point for it is at the
    cusp of new cultural paradigms—a shifting from fixation on
    3Dimensional reality into a realization of higher dimensions
    and the possibilities that will be open to all as a result.
    While such a shift of cultural awareness sounds inviting, the
    actual process is extremely chaotic, which is what you are
    now in the midst of.
    —”it’s going to get
    worser before it gets better.”

    In še:
    The Great Bank Robbery of 2008
    Daily Article by Robert P. Murphy | Posted on 9/30/2008
    …. Far from providing stability and confidence, the Fed, Treasury, and SEC’s recent moves have ensured that US capital markets will now function with the same efficiency as public education in this country. The Paulson Plan is one more step in the socialization of America, but it is also a great bank robbery. ….

  8. Anika, prostega trga nikjer ni bilo in ga tudi nikoli ne bo. Mogoče ga je najti v učbenikih ekonomije in blodnjah na mises.org. Je pa prosti trg za uravnavanje in urejanje družbenih razmerij veliko preveč preprost koncept. Ugaja predvsem tistim, ki v preproščini, da ne rečem revščini duha, vidijo vrlino, in pa tistim, ki ideologijo prostega trga perfidno izkoriščajo za zasledovanje lastnih interesov.

  9. @igor vidmar
    Hm, moram priznati, da se včasih – tako čisto sam pri sebi – vprašam, če je z našim Igorjem Vidmarjem vse v redu. Ali ga občasno kar tako pograbi nek nerazložljiv ideološki bes, ki mu zamegli trenutno sposobnost trezne presoje.

    Kje, za hudiča, je ta naš vrli Igor Vidmar v prvem stavku mojega navedka:
    “Dejstvo je, da gre za precejšnjo hipokrizijo, ki jo slikovito opisuje George Monbiot v Guardianu. Ameriška vlada natanko to – se pravi subvencioniranje podjetij – počne že ves čas. …”
    videl, da jaz kakorkoli sprevračam ali narobe interpretiram G. Monbiota?!? Monbiot namreč opisuje prav to hipokrizijo nekaterih kongresnikov, ekonomistov in finančnikov, ki v državnem reševanju nasedlih ameriških finančnih inštitucij vidijo finančni socializem, ne vidijo pa, da ameriška vlada (tako kot tudi vse evropske itd. vlade) podoben socializem že ves čas zganjajo s podeljevanjem javnih subvencij velikim privatnim korporacijam, farmerjem ipd.

    V ostala izvajanja Igorja Vidmarja se na tem mestu ne bi spuščal. Pravico ima, da ima in da javno izraža svoja mnenja o čemerkoli že pač. Njegova stvar. Dokler se le drži pravil komuniciranja in nekih splošno sprejetih manir.

    Toda glede zgornjega mislim, Igor Vidmar, da mi na tem mestu dolguješ opravičilo.

  10. pa a nismo prd časom brali, da so resnično free-mareket ekonomijo prakticirali posamezniki z avtorirtarno močjo, kot so zloglasni general P. V čilu, pa danes šejki v Emiratih, in komunistična partija na Kitajskem? In glej za vraga, ideologija prostega trga pade na dejstvo, da tega praktično ne more biti, saj to vendarle zahteva neomejeno ponudbo in neomejeno povpraševanje.. Vsak trge vsepovsod je bil in bo na nek način reguliran, na njem bodo prosperirale pokvarjene duše, s fiktivnimi igrami za velike denarje bodo legalno kradli lopovi na borzah,.. itd. Ampak, drugače pač ne znameo. ne znamo drugega, kot slediti hierarhiji svojih naravnih nagonov (razmnoževalni, prehranjevalni, razmnoževalni), v trenutno dobro in, “jebe se meni” stališčem z aprihodnjost,… in za ideološko dlako v jacu smo pripravljeni narediti A-bombo ali farmo Ihan. na koncu dneva bo borzni prdec izzvenel po Cohenovsko bogati bodo bogatejši in revni revnejši (L. Cohen, Everybody knows).
    Tako pa smo dodali dodatnio fatalizem razglabljanju..

  11. Ko sva se pred par leti pogovarjala na neki konferenci, se je Roubini pohvalil, da je za lep denar kupil flat na Manhattnu. Ce se malce hecamo, bi lahko rekli tudi, da mu gre malo v nos, da je za svojega moral v celoti placati sam.

  12. “igor, mislim, da mi na tem dolguješ opravičilo”.

    Ni problema,JP, a za kaj natančno naj se opravičim? Naj ponovim: ti govoriš o “hipokriziji”,hinavščini, dvoličnosti, o kateri Monbiot NE govori; “hipokrizijo” opisuješ le ti- je to natančna, skladna interpretacija? Kajti očitki “socializma” itd. ne morejo biti hipokrizija, ti gospodje -kongresniki, ekonomisti,finančniki- to s “socializmom” zares ali metaforično res mislijo/verjamejo. Gre torej za sprevrnjeno/ideološko mišljenje, ne pa za hinavščino. Monbiot razkriva prav funkcioniranje te “nezavedne” ideologije, ti pa si jo prekrstil v moralistično hinavščino, češ, saj vedo, da to ni socializem, pa vseeno govorijo tako -to bi bila hinavščina.

  13. Igor, v takšnih preprostih zadevah se pokaže veličina človeka, Personality z velikim P. Tako da denimo čestitaš zmagovalcu, brez pogojnikov. Ali da se opravičiš za napako, brez izmotavanj. No, nekateri se pač raje izognejo temu z bežanjem v semantiko. In nikoli ne pridejo niti do majhnega kaj šele velikega P pri personality.

    Ampak to je njihov problem.

  14. Semantika je zelo pomembna, profesor Damijan. Če bi ji posvečali malce več pozornosti, potem ne bi streljali takšnih kozlov, kot je prištevanje Krugmana k liberalcem samo zato, ker je napisal nekaj, kot je The Conscience of a Liberal. Na to napako ste bili opozorjeni, ampak kot že tolikokrat doslej, se s kritiko niste soočili, kaj šele, da bi jo javno vzeli na znanje.

    To pa žal ni samo vaš problem, ampak problem vseh nas, ki si želimo argumentirane debate.

  15. Kronik,
    pojdi si pogledat avtobiografijo Paula Krugmana, zgodnje obdobje v
    http://web.mit.edu/krugman/www/incidents.html
    Hkrati si preberi prvo poglavje v The Conscience of a Liberal.

    Nato se pa spravi prebrat njegove znanstvene članke, začni z obema klasikama iz leta 1979 in 1980 o “Increasing returns to scale…” ter nadaljuj prek člankov o monetarnih krizah po vrsti do clankov in knjig s podrocja Economic geography (med 1991 in 1999), kar smo jaz in kolegi v zadnjih 20 letih že absolvirali,
    tukaj je link na nekatere njegove znanstvene članke
    http://ideas.repec.org/e/pkr10.html

    Nato se pa loti spet njegovih popularnih esejev, objavljenih v Fortune in Slate ter po letu 200o v NYT, linki
    http://web.mit.edu/krugman/www/
    http://www.pkarchive.org/
    vse skupaj pa re-objavljene v številnih knjigah od Pop internationalism (1995) naprej.

    No, ko boš to prebral in naštudiral, pa meni in ostalim povej, kaj v njegovih znanstvenih člankih in kolumnah Krugmana kvalificira kot ne-liberalca. Je ne-liberalna (torej ne-neoklasična) njegova znanstvena metodologija? So ne-liberalni njegovi pogledi na ekonomsko politiko in družbeni razvoj nasploh? Je v ZDA ne-liberalno, da izhajaš iz demokratske politične tradicije in da se pri mnogih zadevah opredeliš kot keynesianec (javno zdravstvo, skrb za brezposelne, etc.), pri drugih si pa pristaš proste trgovine in konkurence, etc.? Pouči se o pojmu liberalizma v Ameriki ter o razliki do konzervativizma.

    Prosim za poglobljen esej o Krugmanovi ne-liberalni tradiciji. Sicer bom mislil, da si samo slišal za to, da je lani napisal The Conscience of a Liberal, nisi pa je niti prebral, in da ne veš prav ničesar, kaj je počel, raziskoval in pisal pred tem.

    In preden se spet lotiš komu poskušat solit pamet po komentarjih k blogom, najprej kaj preštudiraj in se ustrezno izobrazi, da boš sploh lahko kvalificirano razpravljal o konkretnih zadevah.

  16. @Jože
    Kronik ima pogosto težave z eklatantnim nepoznavanjem in posledično nerazumevanjem tematike v katero se spušča. To ga še nikoli ni ustavilo.
    Še vedno se mi porodi nasmešek na obrazu ob njegovi legendarni izjavah tipa “deflacioniranje dohodkov je zgolj trik” ali pa ob njegovem brezskrbnem zamenjevanju pojmov “izvozne cene” in “cene v izvoznem sektorju”. Mnenje, da Krugman ni liberalec, je zgolj zadnja cvetka v predolgi seriji.
    Ne dvomim o njegovi želji po argumentirani debati, dvomim v njegovovo pripravljenost nanjo.

  17. Jao, če je Krugman liberalec, pol smo pa itak vsi, od najbolj levih socialdemokratov do neokonzervaticev, saj oznaka ne pomeni nič več.

    Še enkrat: Krugman je liberalec v okvirju ameriške politične delitve (liberalci vs konzervativci). Druga beseda za liberalec v ZDA je progressive. V evropskem razumevanju so temu najbližje socialdemokrati, lahko tudi nekatere socialistične stranke.

    Liberalci v evropskem pomenu so v zda konzervativci (a ne bushevega tipa), ki zagovarjajo privatizacijo, deregulacijo in free market rešitve.

    Saj ne, da jih deloma tudi Krugman ne, a gre za lestvico bolj-manj. In Krugman je pač bližje regulaciji, javnim storitvam in večji vlogi države.

  18. Še plastična razlaga za bolj počasne:

    JPD je enkrat zapisal:

    “Uvodoma navajam navedke iz sodobnih razmišljanj uglednega ameriškega ekonomista Paula Krugmana z univerze Princeton, sicer tudi kolumnista New York Timesa, ki temelji na konceptualni dediščini ekonomskega liberalizma Adama Smitha, Friedricha von Hayeka in Miltona Friedmana. Temu razmišljanju pa kot antipod dodajam razmišljanje ekonomista Bogomirja Kovača, kolega z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ”

    TO je neumnost prvega razreda; če bi Krugman slišal, da njegovo delo temelji na konceptualni dediščini Hayeka in Friedmana, bi se pošteno nasmejal.

    Krugman je dosti bolj kompatibilen s Kovačem kot skrajnežem tipa Hayek.

    Bo zdaj šlo?

  19. Črt, a si ti tisti genialec, ki je trdil, da ZDA niso velike izvoznice kmetijskih izdelkov?

    Da take kozlarije piše asistent na EF še razumem, ampak da profesor Damijan Krugmana meče v isti koš s von Hayekom in Friedmanom? In tukaj potem še na veliko špendira domače branje …

  20. @Kronik
    Ne, bučko. Spet nisi razumel. Sem ti že enkrat svetoval tutorja, mar ne?

    Trdil sem, da za ZDA kmetijstvo ni ključna izvozna panoga, kar si ti poskušal na vsak način vsiliti.

  21. Ne ti meni bučko, Črt. Pomanjševalnic in omalovažujočih opazk se boš vzdržal, če želiš normalno razpravo. Jasno?

    Trdil sem, da je kmetijski izvoz pomemben, ne ključen. Ob 8-10 odstotnem deležu kmetijstva v celotnem izvozu je to čisto pravilno.

    O tem pa, kako Kitajska ugodno vpliva na dohodek revnih Američanov, pa dosti pove afera z melaminom. Seveda, revni Američani so toliko bogatejši, kolikor je melaminsko mleko iz Kitajske cenejše od ameriškega.

  22. JP, nič ne bo; bom pač tvegal, da nisem tvoje vrste P, ker meni je doslednost, dokler ni dokazano drugače, pomembna, besede so pomembne, kot so opazili tudi drugi. Tvoja semantika(“hipokrizija” ) kaže, da si Monbiota “preprosto” bral po svoje, pri tem ostajam. Njegova poanta je radikalno različna od tvoje, to sem menda dokazal.

    Je pa tu še KRUGMAN: tu se je očitno ponovila ista zgodba: OTK je dokumentirano potrdil kronikovo domnevo, da sem pa tja označuješ avtorje rahlo nenatančno, potem pa se sam greš semantične igrice: je kronik -ali pa OTK ali pa jaz- rekel, da je Krugman “ne-liberalec”? NIHČE.
    Pač pa je nekdo v Wikipediji pod geslom P.K. prebral tole:”Krugman is generally considered a neo-keynesian economist. Opa?!? In še: “Krugman is generally considered a political liberal or progressive”. Je mogoče? Gromska strela! Pa ne, da je vzrok teh “semantičnih šumov” to, da preprosto ne razlikuješ najbolje političnega in ekonomskega liberalizma? Ju celo kar enačiš? Hej, dobim za to odkritje vsaj “bobu bob”, če že ekonomske Nobelove ne morem?

  23. @Kronik
    Se boš ti vzdržal “genialcev”? Do zdaj se nisi. Mi nisi nekoč rekel “docentek”? Pa tvoj “Jasno?” je podobno bedast. Bodi konsistenten in ne samo cmerav.

    V čem je tvoj način razpravljanja normalnejši? V tem, da si ne upaš predstaviti s polnim imenom? Razpravljanje s tabo bo normalnejše, ko si boš upal (tako kot JPD ali Vidmar) predstaviti s polnim imenom.

    Do takrat si lahko ti dovoliš otročje osebne napade, tebe pa varuje priročna maska nadimka.

  24. @Igor Vidmar
    Wikipedia?!!! To je tvoj kronski dokaz??? Uf, Igor, ti še ni nihče zaupal kako nastajajo prispevki na Wikipedii? Če jaz napišem prispevek o Kroniku na Wikipedii, ga boš vzel za svetega? Morda se pa preveč zaneseš na presojo OTK, da je Krugman bližje regulaciji?

    @OTK & Igor Vidmar
    Dejstvo, da Krugman pogosto napada Busha in Republikance ga ne dela nujno keynesianca. Podobno kot Igorja napadi na Janšo ne delajo nujno komunista. Tukaj se vajini dokazi tudi bolj ali manj nehajo. Preberita si, kar vama svetuje JPD in se bosta odločala lažje. V Peddling prosperity so jasno opredeljeni Krugmanovi pogledi na ekonomski in politični liberalizem.
    Krugman je samopriznani ekonomski liberalec s socialno vestjo. To pomeni, da priznava primat trgu (iz tega vidika je naslednik osnovne ideje von Hayeka ali Friedmana), ni pa ortodoksni liberalec tipa Friedman, Greenspan ali Randova, saj se zaveda pojava “market failure” in v njegovem reševanju vidi tudi vlogo države.
    Krugman tako podpira redistribucijski učinek davkov (republikanci, oziroma supply-siderji ga ne), hkrati pa je proti strateški trgovini-omejeno prosti trgovini (podpira popolnoma prosto trgovino, kar pa ne velja ravno za Demokrate ali ortodoksne keynesiance). Zanj je idealna “država” Švedska v začetku ’80-ih (beri: ne Kitajska, Rusija, Kuba ali Severna Koreja)-torej liberalni trgi ob zadostni socialni mreži.

  25. Veš kaj, Črt, Krugmanova analiza razkoraka med bogatimi in revnimi, nagradami dela in kapitala, mnogo pobira tudi iz Marxa, pa za to Krugman še ni marksist. Primat mehanizmom trga daje tudi Kovač, pa JPDju to ne prepreči, da ga ne bi tlačil med nekakšne ne-liberalce.

  26. “To pomeni, da priznava primat trgu”

    aha, to ga torej dela za “liberalca”… khm, kdo pa pol ni? ok, lahko izključimo komuniste s Kube in Severne Koreje ter Kitajce, na t.i. zahodu pa je to hegemonsko stališče, od socialistov socialdemokratov od liberalcev (evropska terminologija)…

    “Krugman tako podpira redistribucijski učinek davkov (republikanci, oziroma supply-siderji ga ne), hkrati pa je proti strateški trgovini-omejeno prosti trgovini (podpira popolnoma prosto trgovino, kar pa ne velja ravno za Demokrate ali ortodoksne keynesiance).”

    Spet so vsi “liberalci”, al kaj; krugman, ki gleda na davke kot redistribucijski mehanizem, supply-siderji, ki v to ne verjamejo… in spet, razen minornih skupin, per se ni nihče proti globalizaciji, tako da to spet ne more biti ločevalni dejavnik… no, je pa vprašanje kaki… in tukaj ima tudi Krugman kaj za povedati.

    vse to palamudenje, da bi se zakrila JPD-jeva šlamparija, ko pa so stvari jako preproste:

    Krugman je po politični liberalec, ekonomsko pa se vrti tam nekje okoli socialdemokracije (beri več države, več regulacije, več progresije, … kot tisti, ki jih uvrščamo med ekonomske liberalce; v evropi liberalne stranke kot je nemška, v ZDA supply siderji, libertarci in drugi blazneži)

    p.s. hayek in friedman sta avtorja ideje o primatu trga? huh

  27. mimogrede: od kdaj je švedska – ob upoštevanju deleža države v njenem BDP-ju – tak svetilnik ekonomskih liberalcev?

  28. @otk
    Briga me za JPD-jevo šlamparijo. Če lažje spiš zaradi tega, pa naj velja, da je njegov prispevek šlampasto napisan. Meni je to popolnoma vseeno.
    Bolj me moti tvoje slepo blodenje. Ti vztrajno trdiš, da znaš (očitno po svoji nezmotljivi karakterni presoji) vleči ostre ločnice med liberalci in “socialdemokrati” ne da bi ponudil kaj več kot svoje mnenje. To je skrajno produktivno.
    Prvič, v ekonomski znanosti “socialdemokrat” ne pomeni nič. Torej je tvoj opis Krugmana brezpredmeten, ker izhaja iz neobstoječe in/ali neoperabilne definicije.
    Drugič, ločeval sem ga zgolj in samo od keynesiancev, kamor ga je postavil Igor Vidmar (po Wikipedii). Ne trdim, kot sem že enkrat napisal, da je ortodoksni liberalec, je pa prej liberalec kot kaj drugega.
    Tvoj šesti čut ali blogerska intuicija, ker argumentov nimaš, ga pa uvršča med “socialdemokrate”. Bravo, dokazal si vse. QED.

    Jaz ga vidim, kot liberalca, ki se zaveda tržnih omejitev, vendar preferira trg pred regulatorjem, ti pa trdiš, da je to ja praksa povsod. Mar res, otk?

    Zdaj pa dve točki, ki ciljata na tvoj oslabeli vid ali pomanjkljivo pismenost. Morda si zgolj preveč vzneseno pisal in mi pripisoval ideje koga drugega.
    1. Kdo je govoril o globalizaciji? Pokaži, tako kot si pokazal JPD-ju, kje govorim o globalizaciji. Ciljal sem na trgovino v NAFTA, kjer je “minorna skupina” demokratska stranka v ZDA vsaj razdeljena, če že ne večinoma proti trgovinski uniji z Mehiko. Krugman je pa za.
    2. Kje vidiš, da sem Hayeku ali Friedmanu pripisoval avtorstvo ideje o primatu trga?? Daj, pokaži še meni. Preberi še enkrat, morda ti bo šlo v drugo bolje.

  29. “ekonomski znanosti “socialdemokrat” ne pomeni nič”

    v ekonomski znanosti? od kdaj pa smo tam? ali pa smo na enem povsem drugem polju, in sicer polju polit-ekonomskih ideologij?

    “Tvoj šesti čut ali blogerska intuicija, ker argumentov nimaš, ga pa uvršča med “socialdemokrate”.”

    no, pol je že branje “blogerska intuicija”. Pa naj bo. Krugman se SAM uvršča med “liberal” aka progressive = prevedeno v evropski lingo tam nekje okoli socialdemokracije…. kaj pa je druga švedski model???????????

    In ti še naklonim daljšo razlago

    a) politični liberalizem

    politični liberalizem skozi človekove pravice, univerzalna volilna pravica, bla bla… pripelje do današnjih demokracij, ki so liberalne demokracije. Ker je demokracija pač nekaj, o čemer danes velja konsenz, a smo pol zdaj vsi politični liberalci? Malo morgen, saj se ločnica prestavi. Če se ne bi, bi bilo o političnem liberalizmu tako neumno govoriti, kot o barvi polti v primeru, da bi bili vsi belci.

    Nova ločnica so recimo pravice gejev, žensk, priseljencev, vloga religije… in imaš spet politične liberalce in tiste, ki o niso. Vsi so, seveda, jako za demokracijo.

    b) ekonomski liberalizem

    se zgodi isto – trg je danes na načelni ravni konsenzualno sprejet kot osnovni koncept na ekonomskem področju. Ne glede na polit-ekonomske poglede, se vsi strinjajo, da centralno-plansko gospodarstvo sovjetskega tipa pač ne funkcionira, da brez trga, konkurence, svobodne trgovine… ne gre. Torej, spet vsi ekonomski liberalci? Malo morgen, saj se je ločnica premaknila. In tako imaš na eni strani tiste, za katere se trg skoraj ne more zmotiti, ali za katere nima omembe vrednih pomanjkljivosti…. do Krugmanove Švedske.

    ad.1. glede NAFTE niso republikanci nič manj razdeljeni. Ni pa nasprotovanje NAFTI=nasprotovanju globalizaciji kot taki.

    ad.2. “(iz tega vidika je naslednik osnovne ideje von Hayeka ali Friedmana”

    ???

  30. Daj se umiri, Črt. Napisal si, da je Krugman naslednik osnovne ideje von Hayeka ali Friedmana – ideje o primatu trga namreč. No, verjamem, da ti semantika in skladnja delata težave, in da nisi tako mislil.

    Socialdemokrat pa je podobno operabilna definicija sta liberalec in trg.

  31. jamesov zadnji komentar je edina pametna stvar, ki sem jo prebral na tej strani. naj ponazorim samo z enim premerom. vidmar je citiral :”Krugman is generally considered a neo-keynesian economist.” In zmagoslavno dodal “Opa?!?” Vendar t.i. neo-keynesianisem ni nic drugega kot cista neoklasicna real busines cycle teorija z vkljucitvijo nominalnih rigidnosti, ki so empricni fakt. To je edina in oddaljena sticna tocka s Keynesom (zato del imena). Vendar dovolj, da se mnogi ob tem vzburijo. Tom Sargent (ce bodo naslednji teden podelili nobelca za klasicno makro, ga bo najverjetneje dobil on, skupaj s Simsom in L. Hansenom), je zato prejsnji cetrtek na seminarju poudaril: neo-keynesian theory = neo-neo-classic theory. Zato se kao pravi nasledniki Keynesa ne dovolijo imenovati neo-keynesianci, temvec post-keynesianci, za prve pa imajo raje izraz bastard-keynesians. In, da smo se bolj preprosti, neo-keynesianska teorija je bila do nedavno nic drugega kot zgolj moderna teorija denarne politike, ki vsaj kar se tice normativnih postulatov, v celoti inkorporira klasicne monetarne postulate. Vse ostalo o liberalizmu in ne vem se cem okrog tega, fantje, je oslova senca. Uporaba pojma, ki se ga ne razume, kar pa se vedno ni dovolj, da bi se ga ne uporabljalo.

  32. Hubris. Say, Ajgor, have you chatted about Upper Manhattan real-estate prices with the highly esteemed Professor Roubini recently? Cool by association, kudos!

  33. No, tako, sedaj je znano: Krugman ima letošnjega nobelca za ekonomijo. Predlagam, da Jože napiše en tribute-to tekst, potem pa nadaljujete z debato o tem kdo Krugmana bolje razume.

%d bloggers like this: