Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?

Bine Kordež

V povezavi s pred dnevi objavljenim tekstom o stroških sanacije bank se je v javnosti pojavilo kar nekaj vprašanj. Problematika je obsežna in kompleksna in v krajšem tekstu seveda ni možno predstaviti vseh vidikov. Zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih pogledov na problematiko reševanja bank v Sloveniji.

Največ dilem je bilo glede vloge DUTB oz. slabe banke. Pri izračunu stroškov sanacije je nisem nikjer omenil in zato se razumljivo postavlja vprašanje, kako je na skupne stroške države vplival prenos terjatev na DUTB in unovčevanje. Na kratko – prenos slabih posojil na DUTB ni imel neposrednih učinkov na stroške sanacije bank, saj je prenosno (prodajno) vrednost DUTB bankam plačala. Unovčevanje teh terjatev na DUTB pa ima učinke na višino vložka države samo v primeru, če bo slaba banka do konca delovanja izkazala izgubo ali dobiček. Skupna izguba bi prispevek države k sanaciji bank povečala, dobiček pa zmanjšal.

Nadaljujte z branjem

Boris Johnson, Brexit in učinki na Slovenijo

Izvolitev Borisa Johnsona, klovnovskega klona Donalda Trumpa, za premiera V. Britanije je bila pričakovana. Z Johnsonom, tako kot s Trumpom, se spodobnim ljudem ne da ukvarjati. Sta pa oba zelo nevarna. Ker ju ženejo zelo ozki in primitivni osebni interesi in aspiracije ter interesi ozke elite, ker intelektualno nista v stanju razumeti dimenzionalnosti problemov in dolgoročnih posledic lastnih odločitev, niti ju to zanima, hkrati pa so jima v roke položeni vzvodi moči najmogočnejših držav. Kot da bi problematičnemu mulcu namesto avtomobilčka v roke dali kovček z gumbom za uporabo jedrskega orožja. Ne vemo, ali se bo Johnsonova epizoda končala kaj manj klavrno od Mayeve, se je pa z njim na čelu V. Britanije močno povečala verjetnost trdega Brexita (izhoda iz EU brez dogovora).

Ni nujno, da bo trdi Brexit katastrofa za Britanijo, saj bo kasneje dogovor o prosti trgovini in carinski uniji nujen – predvsem zaradi interesov velikih EU držav, za katere Britanija predstavlja pomemben izvozni trg. Lahko pa trdi Brexit v vmesnem času povzroči veliko negotovost in zmedo ter posledično umik proizvodnje tujih podjetij, kar ima lahko dolgoročnejše posledice na tisto, kar je še ostalo od britanske industrije.

Ne glede na obliko britanskega izstopa iz EU, pa študija o posledicah različnih scenarijev Brexita oz. odhoda Velike Britanije iz EU na notranji trg in trgovinske odnose , ki smo jo s kolegoma Tjašo Redek in Črtom Kostevcem pred meseci naredili za Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo, kaže, da naj bi bili učinki na slovensko gospodarstvo, zaposlene in potrošnike zelo majhni. Praktično zanemarljivi.

Nadaljujte z branjem

Zakaj Dijsselbloem ne bi smel postati direktor IMF, drugič

Še mnenje vrhunskega ekonomskega zgodovinarja Adama Toozea o tem, zakaj je Dijsselbloem no go za mesto direktorja IMF.

The two candidates who would attract the support of northern Europe are deeply implicated in the disaster of the eurozone. Olli Rehn, the governor of the Finnish central bank, was widely thought of as an alternate for Jens Weidmann in the ECB stakes. He would no doubt attract support from the new ‘Hanseatic League’, with all that implies: between 2010 and 2014, as commissioner for economic and monetary affairs and the euro in the Barroso commission, Rehn vocally advocated the austerity line.

But even worse would the man who is apparently the front runner, Jeroen Dijsselbloem, the former finance minister of the Netherlands. As president of the Eurogroup from 2013 to 2018, he personified the combination of populist northern resentment and fiscal narrow-mindedness that dictated eurozone policy towards Cyprus and Greece. If he were to emerge as the IMF’s managing director, it would be a truly horrible twist in the saga of the fund’s entanglement with the eurozone.

Nadaljujte z branjem

Zakaj Dijsselbloem ne bi smel postati direktor IMF

Z Dijsselbloemom, nekdanjim šefom evroskupine, nemško pravovernim izvajalcem stroge politike varčevanja v času hude krize povpraševanja in neolikanim krvnikom Grčije, si ne bom mazal rok. Spodaj objavljam nekaj odlomkov iz kolumne Wolfganga Münchaua v Financial Timesu o tem, zakaj ga finančni ministri EU nikakor ne bi smeli predlagati za novega direktorja IMF. Čakam pa seveda še na odziv Yanisa Varoufakisa, ki mu Dijsselbloem na enem izmed srečanj ni hotel podati roke.

Eight years ago, I argued that Ms Lagarde was best placed to handle the single biggest job the IMF faced this decade: to ensure that the eurozone had some professional support during its crisis years, and to prevent spillovers to the rest of the global economy.

It is one thing for the EU to insist on its own candidate when they have a good one, as they did in 2011. It is quite another when they do not. Last week European officials were considering a shortlist of candidates. Near the top was Jeroen Dijsselbloem, the former Dutch finance minister and head of the eurogroup of his eurozone counterparts. He and some of the other candidates on the list have a lot to answer for. They pushed austerity during the eurozone crisis. Mr Dijsselbloem once famously accused the crisis countries of spending their money on “booze and women”.

Nadaljujte z branjem

Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga

Bine Kordež

Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri komentiranju pa sem iz razumljivih razlogov bolj previden. K temu so me spodbudili tudi zadnji komentarji prodaje Abanke, saj so bili v medijih pogosto navedeni napačni podatki o vložkih v sanacijo bank in o povračilu sredstev. Značilnost poročanja je bila, da seveda napačnih navedb nihče ni popravljal – navedli so samo nov podatek ali pa še tega ne. To tudi kaže, da konkretne številke za večino (medijev in bralcev) niti niso pomembne, glavno, da se dovolj odmevno sliši.

V spodnji tabeli so podatki, koliko je država vložila v sanacijo bank ter kaj od tega je potem uspela unovčiti. Kot vemo, smo sanirali 4 državne banke, a v tabeli so navedeni podatki za Abanko skupaj z Banko Celje, ki se je leta 2015 pripojila Abanki in se potem tudi kot celota prodajala. Poleg teh državnih bank, pa so dodani še podatki o vložku države ob likvidaciji Factor banke in Probanke. Ob vsem dogajanju, se najpogosteje omenja sanacija bank v letu 2013 (Abanka in BC deloma šele v 2014) in takrat je država v štiri državne banke vložila 3,2 milijarde evrov (prvi stolpec). Zaradi slabega poslovanja in izgub, pa je država dokapitalizirala NLB in NKBM tudi že v letu 2011 in 2012 in sicer v skupni višini 838 milijonov evrov. Celotni vložek države v sanacijo državnih bank je bil torej 4,04 milijarde evrov, skupaj s pokritjem primanjkljaja za nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke, pa okroglih 4,5 milijarde evrov.

Nadaljujte z branjem

Nevestno delo v 2TDK

Stanko Štrajn

Naročnik, 2TDK, družba za razvoj projekta, d.o.o., je z odločitvijo o oddaji javnega naročila za izvedbo objektov za prečkanje doline Glinščice pri izgradnji drugega tira železniške proge Divača-Koper (št. JN – 05/2018 20.6.2019) kot najugodnejšega ponudnika izbral skupino ponudnikov MARKOMARK NIVAL d.o.o., NIVAL INVEST d.o.o. in EKOREL d.o.o. ( v nadaljevanju najugodnejši ponudnik) za ceno 7.962.693,59 EUR. Dražjih ponudb ponudnikov KOLEKTOR CPG d.o.o. in POMGRAD d.d. za ceno 13.469.424,60 EUR in GODINA d.o.o. za ceno 14.348.298,01 EUR naročnik ni obravnaval, saj je po kriteriju najugodnejše ponudbe izbral najcenejšega ponudnika, ki je predložil po ugotovitvah naročnika pravočasno in v celoti razpisnim pogojem ustrezno ponudbo.

Zoper navedeno odločitev bi neizbrana ponudnika verjetno vložila revizijsko zahtevo, saj ponudnik Kolektor CPG v revizijah javnih naročil pri Državni revizijski komisiji, ki ni podvržena sodni preveritvi pravilnosti odločitev v večini primerov vloženih revizij uspe. Toda revizije neizbranemu ponudniku ni bilo potrebno vlagati, ker je naročnik 2TDK d.o.o. sam pred pravnomočnostjo njegove odločitve 3.7.2019 razveljavil svojo odločitev in javno naročilo vrnil v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb. Kaj bo po ponovljenem pregledu in ocenjevanju ponudb odločil naročnik, bomo izvedeli, ko bo ponovna odločitev obelodanjena na elektronskem portalu javnih naročil.

Nadaljujte z branjem

Zakaj je Španija (Evropa) toliko bolj prijazna do ljudi kot ZDA?

Odličen thread Martina Varsavskyja o razliki, ki jo občutil, ko se je preselil iz ZDA v Španijo. Tudi to je razlog, zakaj se toliko mojih akademskih kolegov vrača nazaj v Evropo.

Zaradi lažjega branja sem thread spremenil v post.

Why are homeless people so rare in Madrid and so common in San Francisco when here GDP per capita is half?

Why is the murder rate 500% higher in California than in Spain?

Why is health care free even for tourists in Spain paid for by Spanish taxpayers as a human right and so incredibly expensive and cumbersome in California? Our son fell in the bathtub and we had a $12k bill for a few stitches at Stanford University emergency room.

Nadaljujte z branjem

Ko Đoković sreča Falkenburga: Epska balada Borisa Dežulovića o epskem finalu Wimbledona

Tale Dežulovićeva balada je za prste polizati, od prve do zadnje črke. Ni jih veliko, ki znajo iz na smrt dolgočasnega tenisa izvleči žmoht. Kaj žmoht, žmohtno, epsko balado! In tale finale si bom zapomnil predvsem zaradi Dežuloviča. Pojdite na N1 in uživajte.

Nekoć najmlađi pobjednik Wimbledona danas je njegov najstariji živi prvak: ima pune devedeset tri, i u svojoj kući u kalifornijskom Santa Ynezu svakog srpnja na televiziji gleda prijenos finala iz Londona. Ispratio je Bob otada trideset četvoricu prvaka, i svih sedamdeset puta na prvu finalnu meč-loptu njemu bi zaigrao brk. Nitko se nikad nije izvukao nakon protivnikove meč-lopte. Nitko osim njega, one davne nedjelje 1948., kad je pred petnaest hiljada bijesnih Engleza spasio tri takve i uzeo svoj jedini Wimbledon.

Gledao je tako stari Bob i ove nedjelje fantastično uzbudljivo finale između dvojice od tri najveća u historiji tenisa. I kad je kod rezultata 2-2 u setovima, nakon breaka u petom setu za 8-7 Roger Federer – baš kao da nije sredovječni Švicarac s trideset osam na grbači, već američki fićfirić s dvadeset dvije – nakon četiri sata i deset minuta iscrpljujuće igre sa dva uzastopna asa probio Novaka Đokovića, stigavši do 40-15 i dvije meč lopte, starom je jenkiju zaigrao brk.

Ovaj put, međutim, brk je vukao na drugu stranu. Previše je podsjećalo na onu nedjelju. Jednako se taj mali Srbin ironično smješkao londonskoj publici, koja je jednako pljeskala na njegove greške i navijala za „svoga“ Švicarca. Ako igdje u svijetu ima živoga čovjeka koji zna kako se osjećao Novak Đoković dok je Federer lupkao lopticom o travu pripremajući se za servis i pobjedu, taj ima barem devedeset tri i živi u Santa Ynezu.

Nadaljujte z branjem

Pogumni boj antikomunistov, ki so boj začeli 25 let po koncu socializma

Jaz sem bil sicer premlad za resen boj proti komunizmu. Si pa štejem v plus dvoje. Prvo, da me je učiteljica slovenščine v srednji šoli, ko je vrnila ocenjene proste spise, zaradi mojega teksta proti vojaški paradi JLA (1984) vprašala “Jože, a naju bodo zaradi tega zaprli?” (mimogrede, upala si je mi dati petico). In drugo, da me je kot študenta v prvem letniku faksa (1986/1987) hotela intervjujati Mladina zaradi poslanega teksta o nujnosti uvedbe večstrankarskega sistema. Ampak to so bile malenkostne diverzije, ko je socializem že ležal na smrtni postelji, za kaj resnejšega bi se moral roditi precej prej.

No, velika večina danes najbolj glasnih antikomunistov se takrat še ni rodila, ali so svoj interni odpor do socializma skrbno potlačili in divje žurali na Titovi štafeti ali orgazmirali ob gledanju partizanskih filmov, ali pa bili najudarnejši člani partije, vključno z njihovim sedanjim vrhovnim idolom in šefom. Kar jih seveda ne moti v njihovem aktualnem junaškem boju proti sistemu, ki ga že skoraj 30 let ni več.

Brcati crknjenega konja je izraz strahopetnosti. Saj to veste, mar ne?

%d bloggers like this: