Zakaj nizki davki in manj regulacije ne morejo spodbuditi rasti, pač pa le podjetna in aktivna država

Tudi v ZDA se prebija spoznanje, da za spodbujanje zasebnih investicij in gospodarske rasti ni dovolj le zniževanje davkov in umik državne regulacije (t.i. “majhna država”), pač pa je potrebna podjetna in bolj aktivna država. Kar pomeni večja javna vlaganja v izobraževanje, R&R, infrastrukturo, zdravstvo itd. To za seboj potegne ne samo večjo kvaliteto proizvodnih dejavnikov, pač pa tudi naložbe v ciljnih (izbranih) gospodarskih panogah. Noah Smith v spodnjem intervjuju v Bloombergu lepo osvetli potrebo po podjetni državi in industrijski politiki.

Nadaljujte z branjem

Ko nekdanji policy maker Blanchard roti politike, naj poslušajo eksperte

No, po začetku velike finančne krize so ti eksperti (tydu in predvsem na IMF) dajali povsem napačne nasvete glede nujnosti fiskalnega stiskanja (konsolidacije), enako so naredili v primeru grške dolžniške krize (2010). Blanchardu je šteti v velik plus, da je obe svoji napaki kasneje priznal in zagovarjal nasprotna stališča.

Tikrat pa mislim, da ima absolutno prav, ko pravi, da je v primeru ničelnih obrestnih mer (ko postane monetarna politika impotentna) treba favorizirati fiskalno politiko kot edini učinkovit vzvod za spodbujanje rasti.

Oslovski most preko Glinščice, na katerem lahko strmoglavi politična usoda predsednika vlade

Stanko Štrajn

V zadnjem tednu skoraj ni poročila na različnih kanalih TV, pa tudi časopisa Dnevnika ne, da ne bi zagnani raziskovalni novinarji poročali o za Slovenijo usodnem vprašanju, kateri ponudnik bo zgradil že sedaj znameniti 170 m dolgi most čez Glinščico na železniški progi drugega tira Divača – Koper. Kar je povsem normalna konkurenčna borba za pridobitev javnega naročila med ponudniki gradbenimi izvajalci del, je v poročilih in pisanjih prikazano kot boj različnih lobijev eksponentov različnih političnih opcij, ki skušajo iz javnega denarja zase prilastiti na račun davkoplačevalcev kolikor mogoče velik dobiček. Zadevo je pričela raziskovati celo resorna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, ki je zahtevala, naj ji 2TDK poroča in ji razloži, kar že teden dni razlagajo mediji.

Iz pisanja novinarke Anje Hreščak, ki je gotovo najglobje posvečena v skrivnosti 2TDK in uživa privilegij, da ji 2TDK pove več kot ostalim novinarjem, razberemo, da 2TDK vztraja pri svojem stališču, ki mu ga je prijazno predlagal Kolektor CPG, da obstaja sum, da so reference najugodnejšega ponudnika neustrezne, zaradi česar naj bi 2TDK zahteval dokaze o verodostojnosti predloženih referenc. Povedano preprosto, 2TDK dvomi, ali je most, ki so ga kot referenco predlagali partnerji najugodnejšega ponudnika res daljši od 40m in ali je oporni zid zgrajen v Prekmurju res visok vsaj 8m in dolg vsaj 50m. Vsekakor gre za izjemno zahtevno vprašanje, ki ga mora 2TDK razrešiti, če želi pravilno oddati javno naročilo za 5 do 6 milijonov višjo ceno Kolektorju CPG, ali pa to naročilo za 69% nižjo ceno oddati najugodnejšemu ponudniku, skupini Markomark Nival.

Nadaljujte z branjem

Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?

Bine Kordež

V povezavi s pred dnevi objavljenim tekstom o stroških sanacije bank se je v javnosti pojavilo kar nekaj vprašanj. Problematika je obsežna in kompleksna in v krajšem tekstu seveda ni možno predstaviti vseh vidikov. Zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih pogledov na problematiko reševanja bank v Sloveniji.

Največ dilem je bilo glede vloge DUTB oz. slabe banke. Pri izračunu stroškov sanacije je nisem nikjer omenil in zato se razumljivo postavlja vprašanje, kako je na skupne stroške države vplival prenos terjatev na DUTB in unovčevanje. Na kratko – prenos slabih posojil na DUTB ni imel neposrednih učinkov na stroške sanacije bank, saj je prenosno (prodajno) vrednost DUTB bankam plačala. Unovčevanje teh terjatev na DUTB pa ima učinke na višino vložka države samo v primeru, če bo slaba banka do konca delovanja izkazala izgubo ali dobiček. Skupna izguba bi prispevek države k sanaciji bank povečala, dobiček pa zmanjšal.

Nadaljujte z branjem

Boris Johnson, Brexit in učinki na Slovenijo

Izvolitev Borisa Johnsona, klovnovskega klona Donalda Trumpa, za premiera V. Britanije je bila pričakovana. Z Johnsonom, tako kot s Trumpom, se spodobnim ljudem ne da ukvarjati. Sta pa oba zelo nevarna. Ker ju ženejo zelo ozki in primitivni osebni interesi in aspiracije ter interesi ozke elite, ker intelektualno nista v stanju razumeti dimenzionalnosti problemov in dolgoročnih posledic lastnih odločitev, niti ju to zanima, hkrati pa so jima v roke položeni vzvodi moči najmogočnejših držav. Kot da bi problematičnemu mulcu namesto avtomobilčka v roke dali kovček z gumbom za uporabo jedrskega orožja. Ne vemo, ali se bo Johnsonova epizoda končala kaj manj klavrno od Mayeve, se je pa z njim na čelu V. Britanije močno povečala verjetnost trdega Brexita (izhoda iz EU brez dogovora).

Ni nujno, da bo trdi Brexit katastrofa za Britanijo, saj bo kasneje dogovor o prosti trgovini in carinski uniji nujen – predvsem zaradi interesov velikih EU držav, za katere Britanija predstavlja pomemben izvozni trg. Lahko pa trdi Brexit v vmesnem času povzroči veliko negotovost in zmedo ter posledično umik proizvodnje tujih podjetij, kar ima lahko dolgoročnejše posledice na tisto, kar je še ostalo od britanske industrije.

Ne glede na obliko britanskega izstopa iz EU, pa študija o posledicah različnih scenarijev Brexita oz. odhoda Velike Britanije iz EU na notranji trg in trgovinske odnose , ki smo jo s kolegoma Tjašo Redek in Črtom Kostevcem pred meseci naredili za Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo, kaže, da naj bi bili učinki na slovensko gospodarstvo, zaposlene in potrošnike zelo majhni. Praktično zanemarljivi.

Nadaljujte z branjem

Zakaj Dijsselbloem ne bi smel postati direktor IMF, drugič

Še mnenje vrhunskega ekonomskega zgodovinarja Adama Toozea o tem, zakaj je Dijsselbloem no go za mesto direktorja IMF.

The two candidates who would attract the support of northern Europe are deeply implicated in the disaster of the eurozone. Olli Rehn, the governor of the Finnish central bank, was widely thought of as an alternate for Jens Weidmann in the ECB stakes. He would no doubt attract support from the new ‘Hanseatic League’, with all that implies: between 2010 and 2014, as commissioner for economic and monetary affairs and the euro in the Barroso commission, Rehn vocally advocated the austerity line.

But even worse would the man who is apparently the front runner, Jeroen Dijsselbloem, the former finance minister of the Netherlands. As president of the Eurogroup from 2013 to 2018, he personified the combination of populist northern resentment and fiscal narrow-mindedness that dictated eurozone policy towards Cyprus and Greece. If he were to emerge as the IMF’s managing director, it would be a truly horrible twist in the saga of the fund’s entanglement with the eurozone.

Nadaljujte z branjem

Zakaj Dijsselbloem ne bi smel postati direktor IMF

Z Dijsselbloemom, nekdanjim šefom evroskupine, nemško pravovernim izvajalcem stroge politike varčevanja v času hude krize povpraševanja in neolikanim krvnikom Grčije, si ne bom mazal rok. Spodaj objavljam nekaj odlomkov iz kolumne Wolfganga Münchaua v Financial Timesu o tem, zakaj ga finančni ministri EU nikakor ne bi smeli predlagati za novega direktorja IMF. Čakam pa seveda še na odziv Yanisa Varoufakisa, ki mu Dijsselbloem na enem izmed srečanj ni hotel podati roke.

Eight years ago, I argued that Ms Lagarde was best placed to handle the single biggest job the IMF faced this decade: to ensure that the eurozone had some professional support during its crisis years, and to prevent spillovers to the rest of the global economy.

It is one thing for the EU to insist on its own candidate when they have a good one, as they did in 2011. It is quite another when they do not. Last week European officials were considering a shortlist of candidates. Near the top was Jeroen Dijsselbloem, the former Dutch finance minister and head of the eurogroup of his eurozone counterparts. He and some of the other candidates on the list have a lot to answer for. They pushed austerity during the eurozone crisis. Mr Dijsselbloem once famously accused the crisis countries of spending their money on “booze and women”.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: