Nove razvojne usmeritve

Drago Babič

Makroekonomska slika Slovenije se močno spreminja. Od leta 2013, ko je zaradi prezadolženosti kriza dosegla vrhunec in smo bili prisiljeni izvesti obsežno sanacijo bančnega sistema, se razmere hitro izboljšujejo.

Po treh letih zmerne rasti BDP dosegamo v letošnjem letu v 1. kvartalu nadpovprečno rast v višini 5,3% in se še krepi. Tako smo že presegli magično mejo 40 mrd ustvarjenega BDP v enem letu, konec leta se ga bo nabralo za 42 mrd. Nosilec take rasti je izvoz, ki raste po še višjih stopnjah, letos v prvem kvartalu realno medletno za 8,7%, presežek v plačilni bilanci s tujino pa dosega 5,7% BDP oziroma 2,1 mrd. V tem obdobju spremlja izvoz tudi povečana domača potrošnja prebivalstva za 4% in povečanje investicij za 10,5%.

Finančno premoženje gospodinjstev se je v enem letu do konca marca letos povečalo za 2,5 mrd na skupno 41,4 mrd, premoženje nefinančnih družb pa za 1,9 mrd na skupno 43,7 mrd. Kljub povečani domači porabi in investicijah ostaja domače varčevanje na visokem nivoju, lani je doseglo bruto 10,6 mrd, v 1. kvartalu letos še 2,9 mrd, od tega neto varčevanje (razlika med bruto varčevanjem in investicijami) 1,5 mrd.

To se pozna v bankah, kjer so domači viri sredstev, predvsem privarčevana sredstva prebivalstva, v prvem kvartalu letos porasli medletno za 5,8% in dosegli 27 mrd oziroma 70% virov sredstev vseh domačih bank, kapitalska ustreznost je nadpovprečna. Posledično so se posojila tujih poslovnih bank (brez ECB) zmanjšala na 9% vseh virov in tako postajajo v strukturi virov sredstev bank vedno manj pomembna.

Veliko rezervo predstavljajo še sredstva Banke Slovenije, ki se je v zadnjih letih na podlagi domačih virov močno okrepila, samo lani za 2,7 mrd, (delno zaradi restriktivne politike BS, delno pa zato, ker banke nimajo primernih naložb in deponirajo sredstva pri BS, pa tudi država ima pri BS deponirano precejšno rezervo) in postala s 13,8 mrd sredstev največja banka v Sloveniji. Od tega je vloženih v tuje vrednostne papirje skoraj 7 mrd, kar predstavlja veliko rezervo, ki bi jo brez nevarnosti za slovenski finančni sistem prepolovili in tako zmanjšali državni dolg do tujine za 3,5 mrd, kolikor nas je stala sanacija slovenskega bančnega sistema. Ta podatek potrjuje tezo, da je bila ta sanacija izvedena prestrogo, saj bi jo lahko BS izvedla sama brez cirkusov okoli razlaščevanja domačih vlagateljev in brez škodljivih diktatov EK glede nedovoljene državne pomoči in posledično vsiljene razprodaje saniranih bank in drugega premoženja. Očitno je bilo v ozadju nekaj drugega.

Da ne pozabimo, v finančni krizi je bila visoka izpostavljenost naših bank do tujih, ki so zahtevale hitro vračilo kreditov, osnovni razlog za domačo krizo finančnega sistema. Sedaj take nevarnosti ni več, bančni sistem, tako kot na Japonskem, sloni na domači akumulaciji in je zato veliko bolj odporen na zunanje šoke

Zavarovalnice, pokojninske družbe in drugi finančni posredniki so zbrali predvsem od gospodinjstev 18 mrd sredstev, od katerih je dobra polovica naložena v tujini, tudi zato, ker doma ni primernih priložnosti za naložbe.

Podjetja so lani dosegla 3,5 mrd eur dobička in se pomembno razdolžila, od krize so vrnila skoraj 13 mrd kreditov, tako da dosegajo finančni vzvod 1 (razmerje med kapitalom in obveznostmi je enakovredno) in so tako pripravljena na nov razvojni cikel. Sredstev za finansiranje novih investicij, lastnih in v bančnem sistemu, je dovolj na razpolago.

Podobno pozitivno je gibanje na področju javnih financ. Pred kratkim je Ministrstvo za finance objavilo, da smo ob 9,1% rasti prihodkov dosegli konec junija letos presežek proračuna, to pa je cilj, ki smo si ga s Programom stabilnosti zastavili za leto 2020. Nadalje država pospešeno zmanjšuje dolg do tujine, lani za 1,3 mrd in ga delno nadomešča z dolgom do domačih subjektov, predvsem BS, tako da znaša neto dolg sektorja država do tujine le še 18,6 mrd. Skupno znaša dolg centralne države konec junija 29,6 mrd.

Skupni neto dolg Slovenije do tujine (razlika med terjatvami in obveznostmi vseh sektorjev) je znašal konec maja letos 10,5 mrd in se je v enem letu zmanjšal za 1,9 mrd. Edino država ima negativen saldo, ostali sektorji pozitivnega.

Pri naših izvoznih trgovinskih partnericah, predvsem EU in Rusiji, so predvidevanja za rast BDP v naslednjih nekaj letih pozitivna. Tako lahko pričakujemo, da bo naš izvoz še naprej naraščal in tako omogočal ustrezno rast našega BDP tudi v prihodnjih letih.

Pozitivna makroekonomska gibanja se bodo posledično nadaljevala, tako da bomo v roku dosegli cilje iz Programa stabilnosti, to je strukturni presežek proračuna in zadolženost sektorja država pod 67% BDP. Poleg tega lahko pričakujemo, da bodo privarčevana sredstva prebivalstva in podjetij še naprej naraščala, ravno tako presežek plačilne bilance, tako da bo znatno narasla domača akumulacija. Tako se bo neto dolg celotne države do tujine in s tem izpostavljenost zunanjim finančnim šokom do leta 2020 zmanjšal na zanemarljivo raven.

Taka pozitivna gibanja bodo prinesla velike spremembe. V kratkem se bomo znašli v nasprotni situaciji kot leta 2013, ko smo bili prezadolženi, to je da bomo imeli viške denarja, ki bo na razpolago za finansiranje razvoja. To pa zahteva drugačno strategijo ekonomskega vodenja države, kot smo je bili vajeni in za kar pa je potreben popoln obrat v glavah oblastnikov.

Najprej je treba odločno spremeniti način vodenja države. Sedaj pod pritiskom tujih upnikov klečeplazimo in moledujemo pri EK za kakšne odpustke (kot v primeru prodaje NLB) in nadaljujemo z razprodajo našega premoženja tujcem. V zadnjem času so ti predvsem z nakupi kapitalskih deležev domačih podjetij po ugodnih cenah bistveno povečali premoženje v Sloveniji (samo lani za 1,4 mrd), tako da tuji kapital že presega državnega oziroma zajema četrtino lastništva gospodarskih družb. Posledično dosega odliv dobičkov od tega kapitala v tujino kar pomemben znesek, preko pol milijarde v prvem polletju letos, kar je trikrat več, kot v prvem polletju leta 2015 oziroma desetkrat več, kot je priliv od naših neposrednih kapitalskih naložb v tujini.

Namesto takega škodljivega ravnanja je treba samozavestno ščititi državne interese in naše premoženje. Tako ravnajo tudi druge države, samo poglejmo Trumpov slogan »America first«, ali nemška prizadevanja, da preprečijo prodajo tehnoloških družb tujcem, ali najbolj sveže francosko podržavljanje velike ladjedelnice, ki ji je grozil tuj prevzem. Pošiljati finančno ministrico Ermanovo , ki je še pred kratkim zagovarjala poceni prodajo NLB, v Bruselj, da se dogovori za boljše pogoje, je abotno in kaže na to, da je sedanja vlada s SMC in Cerarjem na čelu nesposobna zaščititi naše interese. Če k temu prištejemo še koruptiven in z zdravo pametjo skregan pristop k izgradnji drugega železniškega tira do Kopra z nepotrebnim referendumom vred, nekompetentno upravljanje državnega premoženja preko SDH in ne nazadnje premierovo cincanje glede implementacije arbitražnega sporazuma o določitvi meje s Hrvaško, je za nas, državljane Slovenije najbolje, da Cerarjeva vlada z SMC na čelu čimprej odide na smetišče zgodovine.

Strategija upravljanja državnega premoženja se mora spremeniti. Ker za obvladovanje državnega dolga in trošenje proračuna ne rabimo dodatnega denarja iz tujih virov ali iz prodaje domačega premoženja, se je treba posvetiti boljšemu upravljanju tega kar imamo in pripravljanju razvojnih programov in projektov, da bomo imeli kam investirati viške denarja, ki jih bodo ustvarjala podjetja in prebivalci z varčevanjem in proračun s presežki. Drugače nam bodo ob pomoči podrepniške politične oblasti smetano pobrali tujci.

Upravljanje državnega premoženja se mora usmeriti na doseganje dolgoročnih ciljev v daljšem obdobju, kot je trajanje mandatov posameznih vlad. Torej je treba pri upravljanju odvzeti monopol vsakokratnim vladajočim koalicijam, ki imajo izrazito kratkoročne cilje, največ do naslednjih volitev, in povečati vpliv drugih družbenih skupin, ki niso pod neposredno kontrolo strank, vendar bolj dolgoročno gledajo na razvoj države, to je delodajalcev, delavcev, upokojencev in mladih. Ravno tako je treba spremeniti celoten organizacijski in zakonski okvir upravljanja državnega premoženja. Spremeniti je treba Strategijo upravljanja državnih naložb, ki je bila sprejet leta 2014 pod čisto drugačnimi pogoji in v njej opredeliti dolgoročno usmerjenost naložb. Nadalje je potrebno oblikovati drugačen način upravljanja državnega gospodarskega premoženja, dosedanji preko SDH se ni izkazal za dobrega, saj je preveč pod vplivom trenutnih političnih oblastnikov.

Najbolje bi bilo vse gospodarsko premoženje države prenesti v Demografski sklad, ki bi ga upravljala visoko profesionalna uprava, nadziral pa nadzorni svet, sestavljen iz predstavnikov delodajalcev, sindikatov, upokojencev in mladine ter s predstavniki vlade, ki pa bi bili v manjšini in imeli največ 49% glasovalnih pravic. Mandat predstavnikov vlade bi bil vezan na mandat vsakokratne vlade, ostali predstavniki družbe pa bi imeli 5 letni mandat, tako da se ti ne bi prekrivali z mandati vladnih predstavnikov. Vsi člani bi morali izpolnjevati že veljavne pogoje, ki so predpisani za člane nadzornih svetov družb v lasti države.

Če želimo pametno investirati svojo akumulacijo, je treba temeljito razmisliti o razvojnih strategijah države. V zadnjih letih je bilo izdelano veliko raznih strategij, vendar so v večini brez prave teže. V zgodovini Slovenije sta bili zasnovani in izpeljani le dve dobri razvojni strategiji, ki še danes pozitivno delujeta. Prva pred dobrimi 160 leti v rajnki Avstriji, ki je zgradila južno železniško progo od Dunaja do Trsta in ob njej prve industrijske obrate ter tako uvrstila Slovenijo med logistično in industrijsko razvita področja. Druga, tako imenovana Kavčičeva, stara 65 let, je oblikovala za takratne čase sodobno, v izvoz naravnano industrijo, ki je še danes nosilec naše izvozne ekspanzije in s tem razvoja. Delno lahko med uspešne razvojne strategije uvrstimo osamosvojitev leta 1990, ko smo na osnovi lastnih sil relativno gladko prešli iz propadajočega socialističnega gospodarskega in družbenega sistema v kapitalizem, vendar so to Drnovškovo »zgodbo o uspehu« hitro pokvarili razni domači in tuji (z Vatikanom na čelu) plenilci, ki so osamosvojitev izkoristili predvsem za prisvajanje družbene oziroma državne lastnine, zmage na volitvah pa so razumeli kot pravico do plenjenja države, dokler so na oblasti. In taka narodnogospodarsko škodljiva politika vsakokratnih volilnih zmagovalcev očitno še vedno traja, kar samo po sebi zahteva spremembe v političnem sistemu, vendar to ni tema tega sestavka.

Potrebno se je začeti sistematsko ukvarjati s pripravo konkretnih gospodarskih razvojnih projektov, v katere naj bi država preko proračuna skupaj z EU sredstvi in demografskim skladom investirala vsaj 4% BDP letno. Zato je treba najprej pripraviti realno strategijo razvoja države, v kateri bomo opredelili kam in kako bomo investirali domačo akumulacijo državnih podjetij oziroma spodbujali z subvencijami privatne investicije. Pripraviti je potrebno organizacijske okvire in postopke, po katerih bomo take projekte oblikovali in izvajali. K temu delu je treba pritegniti najsposobnejše ljudi, tako iz akademske sfere kot iz gospodarstva in v manjšem delu iz politike. Razvojni projekti naj poleg klasičnih državnih področij, kot je razvoj prometne, energetske, informacijske/digitalne, okoljske in prehranske infrastrukture (kar se sicer delna, vendar pomanjkljivo) zajamejo tudi nove inovativne tehnologije in proizvode na osnovi domačega znanja, za kar naj bi šla vsaj četrtina prej omenjenih sredstev, torej 1% BDP oziroma 400 mio letno.

V prvem primeru gre za klasične državne investicije, kot smo jih že vajeni, v proračunu za leto 2017 je predvideno za take namene okrog 2% BDP. Po tem predlogu gre za povečanje obsega takih sredstev, kar bi omogočilo več investicij v take sektorje kot je racionalna raba energije z energetsko prenovo stavb in več investicij v okolju prijazne tehnologije za proizvodnjo elektrike, kot so vetrnice in fotovoltaične elektrarne, pa tudi hidroelektrarne na zgornji Savi. Bistveno se bi povečale tudi subvencije preko Eko sklada. Nadalje bi lahko izdatneje vzpodbujali s subvencijami investicije privatnega sektorja, tudi domačega, v nova delovna mesta, tako kot v primeru Magne, ko obljubljamo za 400 novih delovnih mest 18 mio evrov. Vendar bi uvedli določeno diskrecijo, tako da bi nova visoko tehnološka delovna mesta dobila višje subvencije kot nizkotehnološka, kot so v gradbeništvu ali v lakirnici.

V drugem primeru gre za oblikovanje novega podpornega okolja za visoko tehnološke investicije, saj dosedanje rešitve ne dajejo zadovoljivih rezultatov. Sredstva za ta namen ne smemo preusmerjati iz obstoječih virov in jih odtegniti raziskovalcem, to naj bi bila dodatna sredstva, namenjena prenosu raziskovalnih dosežkov v prakso, tako da bomo dobili vsako leto kakega novega Akrapoviča, Boscarola ali Loginove. V bistvu gre za ustvarjanje večjega rizičnega sklada za nova podjetja, ki bi jim omogočal pridobiti zagonska sredstva. Deloval bi po principu rizičnega kapitala, torej bi po določenem obdobju 5 do največ 10 let država odprodala svoje deleže, pri čemer bi imeli predkupno pravico zaposleni, in jih ponovno investirala v nove projekte. Podobne rešitve ima uveljavljen Izrael, zato ima ta država bistveno močnejši visokotehnološki sektor gospodarstva kot mi.

Se pa bodo morali tudi raziskovalci drugače organizirati, tako da bodo sposobni vsako leto generirati dovolj preverjenih inovacij v obliki patentov in drugih ustreznih rešitev, ki bodo primerne za gospodarsko izrabo.

Z aktivnostmi v smislu prej navedenega je treba pričeti takoj. V obravnavi je Zakon o demografskem skladu, javna razprava poteka samo do 15.8. Že to, da poteka o pomembnem zakonu tako kratka javna razprava poleti v času kislih kumaric, je pokazatelj kakšen odnos ima ta vlada do pomembnih razvojnih vprašanj.

Predlagam, da se zainteresirani za skupno delovanje na razvoju čim prej organiziramo in v jeseni začnemo z sistematsko akcijo uresničevanja novih razvojnih usmeritev.

 

4 responses

  1. Amen!

    Kadar poteka razprava o kakšnem pomembnem vprašanju med počitnicami to vedno nezmotljivo pove, da pobudniki nikakor nočejo javne razprave in da bi radi kakšno kočljivo zadevo s čim manj težavami spravili “skozi”.

  2. Tudi sam lahko samo rečem aleluja. Že davno sem napovedal, da se bo s temi rezultati poizkusila kititi Cerarjeva vlada. A bolj me skrbi zaključek tega, kar je napisal Drago Babič. Da aktualna vlada ni te priložnosti sposobna dojeti. Vsekakor sem pripravljen sodelovati pri vsaki aktivnosti, samo da se kaj premakne. Seveda, če sem s svojim razmišljanjem dobrodošel.

  3. Zdravko,

    Jasno da si dobrodošel, tudi Marko, dobivam še več pozitivnih odgovorov, počakajmo da se končajo dopusti, ko se vrne Jože Damijan, se bomo dobili in dogovorili za akcijo.

%d bloggers like this: