Prodaja NLB: Zakaj so naši politiki tako ponižni do Bruslja?

Bine Kordež

Iz skopih informacij glede prodaje NLB ter razumljivo še bolj previdnih izjavah finančne ministrice se da izluščiti, da smo na Evropski komisiji zaprosili za podaljšanje roka za tri leta (torej 2020) z istočasno ukinitvijo omejitev pri poslovanju NLB. Kot vemo, smo v letu 2013 z 1,55 milijarde evrov dokapitalizirali Novo Ljubljansko banko, kar se je štelo kot državna pomoč. Zato smo se takrat obvezali, da bomo banko prodali do konca leta 2017, njeno poslovanje pa bo omejeno. Postopek prodaje se je pričel lani pomladi, pred dobrim mesecem dni pa se je vlada odločila, da zaradi prenizko ponujene kupnine postopek prodaje ustavi. Glede na dosedanja dogajanja ter razmere na finančnih trgih bo s precejšnjo gotovostjo neuspešen tudi drugi poskus, zaradi česar bi si že danes morali zastaviti drugačne cilje.

Nadaljujte z branjem

Neliberalne demokracije ali večstrankarske kleptokracije in sistemska korupcija

Branko Milanović se razvija v enega ključnih progresivnih intelektualcev sodobnega časa. Iz tedna v teden se krepi njegova kritična analiza obstoječih intelektualnih tez in razlag sodobnih politekonomskih procesov, ki jih nato izzove z bolj pronicljivimi razlagami. Podobno velja za svežo kolumno, v kateri učinkovito ovrže tezo, da gre v primeru nekaterih sodobnih samodržcev tipa Putin ali Orban za koncept “neliberalne demokracije“. Torej za formalno demokracijo, ki pa ji manjka zahodnjaških liberalnih vrednot. Milanović pravi, da ne gre za pomanjkanje zahodnjaških liberalnih vrednot, pač pa za načrtno izbrane floskule v obliki antizahodnjaših parol, ki dajejo volilnemu telesu občutek, da se vladajoča stranka zavzema za domače interese. Vse skupaj pa izključno z namenom, da lahko vladajoča stranka krade, dokler je na oblasti. Vladajoča stranka je zgolj organizirana oblika kraje. In v sistemu večstrankarske kleptokracije si mora vladajoča stranka le zagotoviti, da bo vedno zmagala na volitvah.

Nadaljujte z branjem

Zakaj ženske ne postanejo direktorice?

Še eden v seriji člankov, ki ugotavlja, da je na samem korporativnerm vrhu zelo malo žensk (med Fortune 500 največjih jih je samo 6%) in da so razlogi za to strukturne narave. Večinoma gre za samo-(ne)selekcijo, torej za osebno odločitev žensk, da svojega življenja in družine ne žrtvujejo za kariero. Kadar pa se za to odločijo, običajno naletijo na večje težave, kot so pričakovale. Pri top menedžmentu gre pač za moški svet, ki je izjemno konkurenčen in krvav, in še dodatno krvav postane, kadar se vanj želijo spustiti ženske. Kot da bi naravni instinkt pri moških želel izločiti še posebej žensko konkurenco.

No, mene to dejstvo, da se malo žensk odloči za in še manj se jih prebije povsem na vrh, niti tako ne moti (če odmislim povsem egalitaristična načela). Zakaj pa bi ženske tako nujno morale v krvavo moško areno in se tepsti po moško? Kar se mene tiče, je to v nasprotju z mehkejšo žensko naravo, nekako nenaravno. Zdi se mi, da na drugih pozicijah ženska narava pride bistveno bolj do izraza oziroma je bolj “učinkovita”, kot pa na funkciji morskega psa. Škoda jih je za to. Seveda pa se bom vedno zavzemal za to, da – kadar se odločijo za “moško kariero – imajo pri tem ženske povsem izenačene pogoje kot moški.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Demokracija po ameriško: Privatizacija vlade in tiranija na delovnih mestih

Americans think they live in a democracy. But their workplaces are small tyrannies.

V ZDA se je v zadnjih (skoraj) štirih desetletjih neoliberalizma zgodila velika privatizacija vladnih aktivnosti in pooblastil. Ki je za seboj seveda potegnila tudi celoten spekter zlorab teh pooblastil s strani zasebnih interesov.Najbolj očiten primer je bila privatizacija zaporov oziroma lepše rečeno – javno – zasebno partnerstvo na področju izvajanja zapornih kazni. S tem, ko so zapori postali zasebna pridobitna dejavnost, so se seveda ustrezno spremenile tudi spodbude glede metod kaznovanja in trajanja zapornih kazni. Medtem ko je v javnih zaporih javnemu upravitelju načeloma v interesu, da zaporniki čim prej odslužijo svoje kazni (tudi predčasno), saj s tem zmanjšajo stroške za proračun, pa imajo zasebni izvajalci povsem nasprotne interese. Vsak zapornik zanje pomeni “klienta”, s katerim lahko zaslužijo, in čim dlje ostane v zaporu, tem dlje časa lahko z njim služijo. Zato so predčasni izpusti bolj redki, metode, kako to doseči, pa ustrezno motivirane.

Medtem pa se je na trgu dela vsled privatizacija vladnih pooblastil zgodil prehod nazaj na zgodnji kapitalizem. Na tisti brezpravni iz prve polovice 19. stoletja, ki je pripeljal do številnih – krvavo zatrtih – delavskih uporov ter do Marxove kritike in Marx-Engelsovega komunističnega manifesta. Danes imajo šefi v ameriških korporacijah zelo podobna pooblastila kot pred dvesto leti, zaposleni pa približno enako malo pravic. Še huje, razmere je mogoče primerjati  celo s tistimi iz časa fevdalizma, saj velika podjetja monopolizirajo posamezne dejavnosti, s tem pa tudi zaposlene, ki jim – ob slabih pogojih dela – onemogočajo “izstop” (nimajo kam, hkrati imajo mnogi konkurenčne klavzule). Poročila o “delovnih režimih” in šikaniranjih iz številnih najuglednješih korporacij, kot so Amazon, Walmart, Apple ali tudi Google, so grozljiva. Ker se je vladna regulacija delovnih razmerij močno umaknila, so prazen prostor zasedle korporacije (kot nekdanji fevdalci ali veliki industrialci) in vsaka zase izvaja tiranijo nad zposlenimi, ki se včasih le nominalno razlikuje od tiste v nemških koncentracijskih taboriščih ali na Kitajskem.

Preberite spodaj odličen članek iz Voxa. Če je to smer sodobne demokracije po zahodno, je mene zelo strah za bodočnost mojih otrok. Stvari so šle v zelo napačno smer.

Nadaljujte z branjem

Kako se znebiti neoliberalizma, brez da bi ubili liberalizem?

Spodnji komentar Sebastiana Backupa iz World Economic Foruma o koncu vere v neoliberalizem mi je dokaj simpatičen. Govori o dveh tendencah, ki ju sprošča tehnološki razvoj. Prvi je difuzija novih tehnoloških rešitev, od katerih imajo vsi koristi. Drugi pa je koncentracija, kjer pač tehnološki leaderji ali enkaj najbolj drznih podjetij pobere večino tržnih deležev in korporativnih dobičkov, kar ima za posledico tudi povečano neenakost med ljudmi. Konentracija v gospodarstvih razvitih držav se je v zadnjih štirih desetletjih močno povečala, s tem pa tudi neenakost. Glavna krivda leži v državi kot regulatorju, katero je namesto reguliranje tržne moči velikih podjetij in preusmerjanje velikih dobičkov v politični vpliv skrbelo, da ne bi država preveč ščitila manj konkurenčnih podjetij. Schumpetrova hipoteza, da se z regulacijo konkurence ni treba ukvarjati, ker bo vstop novih podjetij pometel z velikimi tržnimi deleži, se je izkazala kot pravljica – velika podjetja z velikanskimi dobički pred desetimi leti imajo tudi danes gromozanske dobičke.

Neoliberalizem (kot vera v univerzalno moč trga) se je izkazal kot napačna in škodljiva doktrina. Backup govori o tem, da je zanašanje na same tržne sile ali na to, da bi enak dostop do izobraževanja, lahko fundamentalno spremenil sedanje stanje, iluzorno. Potrebna bo bolj aktivna vloga države – od regulacije in spodbujanja gospodarstva do socialnih politik (minimalna plača, univeralni temeljni dohodek). V prihodnjih letih bo namreč potekala velika borba med dvema progresivnima linijama. Med tisto, ki si želi razvojnih politik, ki bi vodile k manj koncentracije in več inkluzivnosti in tisto, ki bi za uničenje koncentracije žrtvovala tudi zaprtje trgov in družb. Torej borba med tistimi, ki bi radi mrtvemu neoliberalizmu zgolj odvzeli predpono “neo” in tistimi, ki bi radi odpravili kar “liberalizem”.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: