Vedno se zabavam, ko študenti kot motivacijo za seminarsko nalogo z naslovom “The Great Depression and the Friedman-Schwartz Hypothesis” zavrtijo video »The Great Depression Myth«. V njem Milton Friedman, največji izmed vseh libertarnih govorcev in največji manipulator med ekonomisti, razlaga, da Velika depresija v 1930-ih ni bila posledica napake zasebnega sektorja.

Velika depresija ni bila posledica zasebnih špekulacij, ni bila posledica velike neenakosti ter ni res, da je država morala vstopiti, da bi reševala zasebne banke in podjetja. Ne, kje pa. Velika depresija je bila posledica – vladne napake! Kajti Federal Reserve (Fed) bi lahko preprečil Veliko depresijo. Država (Fed) naj bi zamočila, ker je zmanjšala denarno maso in ker torej ni zagotovila dovolj likvidnosti bankam in naprej gospodarstvu. Če država ne bi zamočila, kot izhaja iz Friedman – Schwartz knjige A Monetary History of the United States, 1867–1960 (1963), do Velike depresije ne bi prišlo.

Problem pri Friedmanovem izvajanju je dvojen. Prvič, da je vsebinsko napačen. Številni ekonomisti so pokazali, da Fed zaradi vzdrževanja zlatega standarda (omejitev na strani ponudbe zlata) sploh ni mogel drastično povečati monetarne baze (za razliko od danes, ko centralne banke poljubno spreminjajo številke v računalnikih). In tudi če bi jo povečal, to ne bi imelo željenega učinka, kot je opozoril nobelovec James Tobin, ki je kritiziral Friedmana, da je uporabil predpostavko konstantne hitrosti denarja. Torej da ni upošteval, da v likvidnostni pasti pride do izrazite okrepitve preference po likvidnosti (subjekti držijo denar pri sebi, hitrost kroženja denarja se zmanjša, zato se povečanje monetarne baze ne prelije v ekvivalentno povečanje količine denarja v obtoku).

Drugi problem Friedmanovega izvajanja pa je v tem, da je uspel pasivno naracijo v knjigi (“Fed bi lahko preprečil Veliko depresijo”) sčasoma v javnih nastopih razviti v agresivno, aktivno naracijo “Fed je povzročil Veliko depresijo” (na to je pred časom opozoril že Paul Krugman). Se pravi, iz teze, da Fed (z bolj agresivno monetarno politiko) ni preprečil kolapsa ameriškega gospodarstva, je Friedman razvil tezo, da je Fed povzročil kolaps (in pri tem seveda zanemaril dejstvo, da se je zasebno gospodarstvo samo spravilo v predinfarktno situacijo).

To je bila velika manipulacija velikega Miltona Friedmana, ki jo je kasneje v svojih javnih nastopih, kolumnah, v TV oddajah in knjigah nenehno ponavljal in na koncu razvil v zelo preprost vendar zelo dovzeten stavek: »vlada ni del rešitve, vlada je problem«. Vlada naj bi bila problem zaradi vpletanja v konkurenčno tekmo med podjetji, problem naj bi bila zaradi omejevanja zasebne ponudbe v zdravstvu in šolstvu, problem naj bi bila zaradi previsokih davkov in regulacije poklicev. Vse to naj bi vodilo v manjšo družbeno učinkovitost in s tem nižjo rast, kot pa če bi trg sam urejal zadeve.

Friedman je s kolegi na univerzi v Chicagu in somišljeniki v libertarnih krožkih okrog Ayn Rand ter Mont Pellegrin Society celotno obdobje po drugi svetovni vojni pripravljal teren za libertarno revolucijo. V 1970-ih letih mu je šla na roko inflacija zaradi dviga cen nafte in stagnacija gospodarstva, ki sta pokazali omejenost keynesianskih ukrepov, ko pride do ponudbenega šoka. In Friedmanovi so to situacijo s pridom izkoristili.

Kaj menite, kateri stavek je kot vodilo svojega predsednikovanja povedal Ronald Reagan v svojem inavguracijskem govoru januarja 1981? Prav imate, rekel je: »V sedanji krizi vlada ni rešitev našega problema, vlada je problem«. To je bila zmaga neoliberalizma in smrt države v najmočnejši državi na svetu. Margaret Thatcher je v istem času enako revolucijo izvedla v Britaniji in poanto še zaostrila v slogan TINA – There is No Alternative. Ni alternative trgu.

In vse generacije ekonomistov, ki smo študirali po letu 1985 s kurikulumom iz ameriških učbenikov, smo bili pečeni v trenutku, ko smo se vpisali na študij, ne da bi se tega zavedali. Pričakali so nas učbeniki ekonomije, ki so bili v bistvu katekizmi libertarne ideologije. Preprosti grafi tržnega ravnovesja v pogojih popolne konkurence in preproste enačbe o enakosti plače in mejne produktivnosti dela, ki pa so v svojem bistvu nabiti z ideologijo. Libertarna ideologija superučinkovitosti trga in škodljivosti tržne tržne regulacije nam je bila začipirana v možgane. Ničesar drugega nismo poznali.

In ko smo po letu 2000 »mladoekonomisti« začeli z javnim udejstvovanjem in kasneje pisanjem vladnega programa, smo seveda lahko predlagali zgolj tovrstne neoliberalne reforme. Od deregulacije in privatizacije vsega do znižanja davkov.

Zame je prišla streznitev s finančno krizo iz 2008 in posledičnim neučinkovitim ukrepanjem evropskih držav na povpraševalni šok. Prva je pokazala nesposobnost tržne samoregulacije, hkrati pa razgalila dolgoročne posledice tržnih napak. Od škodljivosti tržne koncentracije do podnebne krize, če pustimo, da svetovno gospodarstvo pleše po notah interesov multinacionalk.

Tudi nasploh je desetletje kriz – od finančne, podnebne do zdravstvene – naredilo svoje in pokazalo, da trgi nimajo odgovora na te krize in da mora v igro poseči država z aktivno regulacijo. Z regulacijo in nadzorom bank, z močno regulacijo konkurence, z odstopom od povsem proste mednarodne trgovine ter ukrepi vlad za omejevanje izpustov toplogrednih plinov in programi investicij v zeleni prehod.

Zadnja kamenčka v mozaiku spremenjene prevladujoče paradigme sta predvsem zadnja raziskava ekonomistov MDS, ki kaže, da je tržna koncentracija škodljiva za učinkovitos monetarne politike, saj velika podjetja manj reagirajo na njene spremembe. Drugi pa izvršni ukaz ameriškega predsednika Josepha Bidena o vladnih ukrepih za omejevanje protikonkurenčnih praks v številnih sektorjih.

Po štirih desetletjih tako v živo spremljamo konec tržne dogme in se nadejamo bolj uravnoteženega pristopa in razumnejših ekonomskih politik.

______________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku