Dobra poanta v povezavi z mojo današnjo kolumno v Dnevniku glede konca dogme superiornosti trga in o povratku države k usmerjanju kapitalizma. Martin Sandbu v Financial Timesu to poantira na primeru evropskega “programa dekarbonizacije” (za doseganje ogljične nevtralnosti). Glede na to, da nas je sam kapitalizem pripeljal v podnebno krizo ter nevarnost izumrtja planeta in glede na to, da trg sam ni želel poiskati poti iz te prihajajoče katastrofe, je nujno, da je v to zgodbo posegla “država” in da podjetjem pokaže, v katero smer je treba zasukati barko.

Pri tem sta možni dve varianti usmerjanja: korenček (subvencije) ali brca (zakonska prisila). Natančneje, država lahko podjetjem pomaga pri zniževanju emisij z različnimi subvencijami ali davčnimi olajšavami za investicije v “bolj zelene” tehnologije (kot je počela do sedaj). Lahko pa jih v zmanjšanje emisij prisili z drastičnim dvigovanjem cene CO2 emisij. Pri tem pa cilj ni zgolj doseči ogljično nevtralnost, pač pa je Evropska komisija prepričana, da lahko na ta način doseže industrijsko in tehnološko transformacijo, in celo globalno primerjalno prednost.

Mnogim se zdi ta strategija norost, vendar pa Sandbu z nekaj primeri dokazuje, da kadar samo gospodarstvo ni sposobno “kreativne destrukcije”, torej prehoda iz obstoječe zastarele v novo, bolj konkurenčno strukturo, ga lahko v to uspešno prisili država. Denimo visoki davki na delo v Skandinavskih državah niso uničili teh gospodarstev, pač pa so jih prisilili v prestrukturiranje iz delovno intenzivne v kapitalsko intenzivno proizvodnjo, ki lahko prenese visoke cene dela. Podobno dvig minimalne plače ni privedel do uničenja delovnih mest, pač pa je podjetja prisilil k realokaciji zaposlenih iz manj v bolj produktivne službe. Tudi Kitajska svoja podjetja sili k tehnološkemu prestrukturiranju s postavitvijo zelo zahtevnih tehničnih standardov. Zelo poenostavljeno, gre za to, da država zaostri darwnistično preživetveno, naravno selekcijo v smeri zaželjenih političnih ciljev.

What do these cases have in common? They are examples of governments reinforcing the market’s Darwinian selection. When capitalism does not deliver enough creative destruction, the state intensifies the pressure — in the process making “natural” selection favour politically preferred outcomes.

Of course complementary policies — subsidised R&D and socially sensitive redistribution, in the case of the carbon transition — are needed for this to work. Even then it is a gamble: arguably the EU is taking a greater risk with its long-term green industrial policy than the US with its massive short-term macroeconomic stimulus. But if the result is European leadership in green technology, the impact on policy thinking will be much bigger than a revival of old-style industrial policy.

Vir: Martin Sandbu, Financial Times