John Taylor on auditing all the world’s Feds.

longandvariable

This paper explains John Taylor’s view that if only central banks committed to monetary policy rules, international monetary disorder, and indeed large-scale capital flows, would be eradicated.

It’s an extension of his earlier argument that the US’ financial crisis and recession was caused, predominantly, by a departure from the Taylor Rule for monetary policy, and by fiscal uncertainty.

I didn’t find the earlier arguments convincing, and this one doesn’t persuade me either, for related reasons.

This new contribution repeats a problem with the original one, the contention that monetary policy was too loose in the early 2000s.  This was dealt with convincingly by  Bernanke in 2010.  The Fed set rates pretty close to a ‘forward-looking’ Taylor rule in which one inserts not current, but forecast inflation.  Very low rates back then was to head off forecast deflation.

The proposal amounts to assuming away one aspect of the problem. …

View original post 605 more words

Priznati zmote: Lahko nova dejstva spremenijo naša prepričanja?

Prejšnji teden je Adam Ozimek, ekonomist na Moody’s Analitics, napisal blog »Ali lahko ekonomija spremeni vaše mnenje?«, ki je v ekonomski blogosferi naletel na velik odziv. Ozimek pravi, da obstaja splošno prepričanje, da so ekonomisti in tisti, ki berejo ekonomske tekste, »zaklenjeni« v ideološko motivirana prepričanja. So bodisi liberalci bodisi konzervativci in pač poberejo katerokoli empirično dejstvo, da podkrepijo svoja siceršnja prepričanja. Ozimek se s tem ne strinja in pravi, da solidne ekonomske raziskave lahko spremenijo mnogo mnenj. Lahko res? *

Nadaljujte z branjem

Vikend branje

 

Mind changes

V povezavi z mojim komentarjem Lahko nova dejstva spremenijo naša prepričanja?, kjer navajam izkušnje oziroma “priznanja” vrste ekonomistov in inštitucij, ki so po začetku Velike recesije konec 2008 spremenili/e mnoga svoja ekonomska stališča oziroma poglede, je tukaj še zadnji zapis Tonyja Yatesa.

longandvariable

It’s fashionable now to get out there what you’ve changed your mind on.  The calculation being, perhaps, that unless you do, you will get nowhere arguing hard for your other, unalterable priors.

In that spirit, here are a few thing I changed my mind on.

  1.  The importance of financial ‘plumbing’.  I, like most macro people I talked to, used to think banking in macro was cluttering up models for the sake of it.
  2.  The lack of any effect of minimum wages on employment.
  3.  The minor effects on wages of immigration.
  4.  How sticky price DSGE models are not, clearly, realistic enough to take seriously as devices on which to perform quantitatively relevant optimal control exercises.  For example, I used to admire what the Norges Bank and Riksbank did and thought we at the BoE were well behind the curve.
  5. The usefulness of atheoretical empirical macro.  I used to think we were…

View original post 282 more words

Japonska začela s politiko “QE za ljudi”?

Novica, da bo Japonska 11 milijonom revnejših upokojencev namenila po 235 evrov, najbrž pomeni začetek nove faze stimuliranja japonskega gospodarstva. Japonska je prva, ki je začela s politiko kvantitativnega sproščanja (QE), torej odkupovanja državnih in korporativnih obveznic, da bi tako prek spodbuditve investicij in rasti spodbudila rast cen (inflacijo). Pri tem ni bila uspešna. Ben Bernanke, preden je postal predsednik Fed, je japonski vladi svetoval naj zažene program helikopterskega denarja. To pomeni drugo obliko QE, in sicer “QE za ljudi” – torej namesto stimuliranja finančnega sektorja neposredno stimuliranje porabe gospodinjstev prek denarnih transferjev. Te fiskalne transferje seveda financira centralna banka z odkupovanjem državnih obveznic, izdanih v ta namen.

Videli bomo, kako daleč bo šla Japonska in ali bo opogumljena s stimuliranjem upokojencev program razširila tudi na ostale prebivalce. To je dejansko še zadnji možen civilni oziroma mirnodobski ukrep za zagon rasti in inflacije. Če to ne uspe, ostane samo še stimuliranje vojne industrije, kot pred drugo svetovno vojno. Tega pa najbrž nihče noče.

Nadaljujte z branjem

Juhuhu, Kitajci so tu! Podarili bi nam drugi tir

Mnoge je včeraj razveselila novica o obisku kitajske delegacije v Luki Koper, natančneje predstavnikov Kitajske razvojne banke in podjetja China Gezhouba Group. Slednje se je ponudilo, da samo poskuša znižati ceno projekta drugi tir Koper-Divača (DK2) in da ga izgradi v 3 letih. Kitajska razvojna banka pa se je ponudila, da projekt financira. V zameno nočejo koncesije ne nad novim tirom in ne nad tretjim pomolom v pristanišču. Le izgraditi in financirati hočejo izgradnjo DK2. Fantastično, mar ne?

… toda, v čem je štos?

Nadaljujte z branjem

Slika dneva: Je na obzorju QE4?

Seveda ne gre za kakšen nov ali star komet s tem tehničnim imenom, pač pa ali bo ameriški Fed kmalu prisiljen v novo, četrto inkarnacijo kvantitativnega sproščanja. Roger Farmer (UC Berkeley) v spodnji sliki kaže na tesno korelacijo med ekspanzijo Fedove bilance in indeksom S&P 500. Še več, v tej analizi je pokazal, da borzni trg Grangerjevo povzroča (poganja) stopnjo brezposelnosti. In ker so borzni indeksi upadli za 10% v enem letu, bi to utegnilo vplivati na začetek recesije in povečanje brezposelnosti. Pa še deflacijo so v ZDA pridelali decembra. Ergo, Fed bi lahko bil prisiljen v novo pumpanje likvidnosti na kapitalske trge.

Nadaljujte z branjem

Izvoz kitajskega razvojnega modela

Francis Fukuyama, tisti (nekdanji) neformalni republikanski ideolog, ki je po padcu železne zavese zaslovel z napovedjo “konca zgodovine” z zmago zahodnega liberalnega modela (liberalna demokracija + tržno gospodarstvo) in se pred dobrim letom pokesal, ko je opazil, da se je v vmesnem času ameriški vzor liberalnega gospodarstva spridil v koruptivno in manipulativno vladavino kapitalskih interesnih skupin na škodo večine, no, ta Fukuyama v zadnjem komentarju napoveduje, da kani Kitajska z zadnjimi ukrepi oziroma iniciativo “One Belt, One Road” uspeti z izvozom svojega razvojnega modela. One Belt se pri tem nanaša na novo železniško “svileno cesto”, ki bo povezala države na poti med zahodno Kitajsko in Evropo. One Road pa pomeni pomorsko avtocesto in sistem pristanišč, povezanih z železniško “svileno cesto”. Oboje naj bi z nekaj tisoč milijardami dolarjev financirala novoustanovljena Asian Infrastructure Investment Bank (AIIB).

Nadaljujte z branjem

Javne investicije so spet v modi

Najbolj znani razvojni ekonomist, Dani Rodrik iz Harvarda, v zadnjem komentarju pravi, da se javne investicije v infrastrukturo po nekaj desetletjih izgnanstva spet vračajo v modo. Rodrik “cherrypicks” nekaj primerov držav (Etiopija v Afriki, Indija v Aziji, Bolivija v Latinski Ameriki), ki so v zadnjih letih prek povečanih javnih naložb v infrastrukturo in energetiko močno dvignile dinamiko gospodarske rasti ali pa jo vzdržuejo.

Seveda pa je infrastrukturna luknja velika tudi v mnogih razvitih državah, ki bi lahko z javnimi investicijami spodbudile mizerno gospodarsko rast. Pri tem pa, kot pravilno ugotavlja Rodrik (v skladu tudi z izračuni IMF), strahovi pred povečanim javnim zadolževanjem v ta namen niso upravičeni. Javne investicije v infrastrukturo in energetiko namreč povečujejo državno premoženje in dokler je donos teh javnih investicij večji od stroškov financiranja, se bilanca države izboljšuje.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: