Priznati zmote: Lahko nova dejstva spremenijo naša prepričanja?

Prejšnji teden je Adam Ozimek, ekonomist na Moody’s Analitics, napisal blog »Ali lahko ekonomija spremeni vaše mnenje?«, ki je v ekonomski blogosferi naletel na velik odziv. Ozimek pravi, da obstaja splošno prepričanje, da so ekonomisti in tisti, ki berejo ekonomske tekste, »zaklenjeni« v ideološko motivirana prepričanja. So bodisi liberalci bodisi konzervativci in pač poberejo katerokoli empirično dejstvo, da podkrepijo svoja siceršnja prepričanja. Ozimek se s tem ne strinja in pravi, da solidne ekonomske raziskave lahko spremenijo mnogo mnenj. Lahko res? *

Ozimek v podporo svoji tezi navaja nekaj primerov. Denimo, raziskava Autorja, Dorna in Hansona (2013) naj bi spremenila njegovo mnenje o tem, da so negativni učinki proste trgovine na posamezne regije ali sektorje gospodarstva zgolj prehodne narave in da se regije hitro prilagodijo. Nasprotno, kot je pokazala raziskava, lahko povečanje trgovine s Kitajsko po njenem vstopu v WTO leta 2001 pojasni četrtino trajno izgubljenih delovnih mest v ameriški industriji.

Drug primer se nanaša na njegovega šefa Marka Zandija, ki mu je raziskava raziskovalcev Feda, Martina, Munyana in Wilsonove (2015) »Potencialni output in recesije: Mar slepimo sami sebe?«, povsem spremenila mnenje. Do te raziskave je veljalo splošno prepričanje, da recesije nimajo trajnih učinkov in da se gospodarstvo hitro vrne na prejšnjo raven in trend rasti. Omenjena raziskava pa je pokazala, da imajo vse recesije trajne negativne učinke, sploh pa globoke in dolge recesije, in da se gospodarstva zaradi negativnega učinka na uničenje kapacitet in trajno brezposelnost ne vrnejo na prejšnji trend rasti.

Paul Krugman navaja podobne izkušnje. Denimo njegovo mnenje o negativnih učinkih minimalne plače na zaposlenost. Standardno prepričanje v ekonomiji je, da povečanje minimalne plače vpliva na povečanje brezposelnosti, ker podjetja nočejo plačati višjih plač in raje odpuščajo ali manj zaposlujejo. Toda raziskave za ZDA, začenši z raziskavo Carda in Kruegerja (1995), ter raziskave vse do danes, so pokazale, da se zaposlenost (v dejavnostih z nizkimi plačami, kot so restavracije in trgovina) v državah, ki so povečale minimalno plačo, ni povečevala počasneje kot v državah brez dviga minimalne plače.

Krugman navaja še svojo izkušnjo z učinkovitostjo monetarne politike. Do konca 1990-ih let je namreč verjel v standardno zgodbo, da je monetarna politika v času recesije neskončno učinkovita. Centralna banka mora zgolj »natisniti« dovolj denarja, obrestne mere bodo padle in gospodarstvo bo okrevalo. Toda japonska izkušnja, ko je poskušal to demonstrirati s formalnim modelom, je pokazala nasprotno: vse se spremeni, ko obrestne mere padejo na ničlo. Takrat monetarna politika postane »impotentna« pri stimuliranju rasti, zato je moral »preklopiti« nazaj na keynesianski Hicks-Hansenov IS-LM model, ki kaže, da je v času takšne likvidnostne pasti učinkovita zgolj fiskalna politika – zgolj povečanje javnih investicij lahko povrne gospodarstvo k rasti.

Dober primer ekonomista, ki je spremenil trdno prepričanje, je donedavni predsednik Fed v Minneapolisu, Narayana Kocherlakota, ki je verjel standardni zgodbi Miltona Friedmana, da »tiskanje« denarja vodi k inflaciji in da ogromno povečanje denarne mase vodi k hiperinflaciji, na kar so in še danes glasno opozarjajo številni znani »inflacijski jastrebi«. Toda raziskave na Fedu so ga prepričale, da ničelne obrestne mere spremenijo vse: v takih razmerah ogromno povečanje primarnega denarja s strani centralne nima učinka na inflacijo.

Tyler Cowen, ki spada v konzervativni tabor, v svojem odzivu na Ozimkov blog navaja osem zadev, v katerih je na podlagi novih raziskav spremenil svoje mnenje. Naj naštejem samo tri. Prvič, glede privatizacije je kitajski primer pokazal, da državna lastnina ni nujno manj učinkovita od zasebne, zato se danes ne zavzema več za nujnost privatizacije. Vse je odvisno od okoliščin. Drugič, raziskave so pokazale, da nižje obrestne mere ne vodijo nujno k povečanju investicij. Še več, podjetja ne bazirajo svojih investicijskih odločitev na podlagi višine obrestne mere, pač pa na podlagi poslovnih priložnosti. Tretjič, enostavnost konvertiranja prihodkov od dela v kapitalske prihodke ga je odvrnila od prepričanja, da morajo biti davki na kapitalske prihodke enaki nič. Naj ob tem spomnim, da so prav prihodki od kapitala, pri čemer so si menedžerji v pogodbah svoje plače konvertirali v delniške opcije, glavni vir povečane neenakosti v ZDA.

Tisti, ki ste spremljali raziskave, ki so jih objavljali raziskovalci IMF po letu 2009, ste lahko opazili podobno metamorfozo v razmišljanju, – od pravovernosti h kritičnemu preverjanju nekoč zabetoniranih dogem. Začelo se je z dvema priznanjema, da se je IMF zmotil glede koristnosti politike varčevanja v času šibkega okrevanja ali recesije (tukaj), nato je donedavni glavni ekonomist Olivier Blanchard še s posebno raziskavo pokazal, da se je IMF zmotil glede višine fiskalnih multiplikatorjev (tukaj), priznal zmoto glede učinkovitosti varčevanja v Grčiji (tukaj), z dvema raziskavama pokazal, da je pravljica o ekspanzivnih učinkih restriktivne fiskalne politike res samo pravljica (tukaj in tukaj), nato pokazal, da ima politika varčevanja negativne učinke na najšibkejše sloje (tukaj), nedavno pokazal, da gre tudi pri Reinhart-Rogoff zgodbi o negativnem vplivu visokega dolga za pravljico (tukaj), nato lani pokazal, da neenakost znižuje dolgoročno gospodarsko rast, medtem ko redistribucija nima negativnega učinka na rast (tukaj) itd.

Tudi jaz sem po izbruhu globalne finančne krize spremenil mnoga svoja ekonomska prepričanja. Sprememba ni bila hitra, ampak postopna. Kot je rekel Kocherlakota, ne zbudiš se nekega jutra s povsem drugačnim mnenjem, pač pa drobci novih dejstev, izsledkov novih raziskav, počasi prodirajo v zavest in te prisilijo, da ponovno razmisliš o stvareh. In nato nekega dne sebi priznaš, da si se glede te in one stvari motil.

Jaz sem živel v napačnem prepričanju vsaj glede šestih stvari. Prva stvar je blagodejni vpliv nižjih davkov na investicije podjetij in optimalnost enotne davčne stopnje (EDS). Še danes menim, da je EDS lahko učinkovit ukrep v državah, kot sta bili Slovaška in Rusija, kjer je bilo gospodarstvo v razsulu in kjer niso znali pobrati davkov in so se na ta način znebili dobršnega dela davčnih utaj. In seveda, kjer je socialna politika za vlado drugotnega pomena. Toda v splošnem za razvite države to ni najboljši recept. Jaz sem se pred desetimi leti zavzemal za EDS zato, ker bi se podjetjem z znižanjem bruto plač (medtem ko bi neto plače ostale enake) sprostil prostor za nove naložbe v raziskave in razvoj. S tem bi spodbudili tehnološki razvoj in strukturni premik slovenskega gospodarstva v smeri inovativne družbe. Dejstva so me postavila na laž. Kljub praktično nezmanjšanemu davčnemu bremenu plač in izključno zaradi visoke konjukture so podjetja povečala dobičke in enormno tudi investicije – toda v napačne stvari (v prevzeme in nepremičnine). Glede tehnološke strukture pa se zaradi tega nismo premaknili niti za milimeter – danes je delež visokotehnološkega izvoza na isti ravni kot pred desetimi leti.

Druga stvar je učinkovitosti davkov pri spodbujanju gospodarske rasti. Proti mojemu apriornemu prepričanju so številne študije za ZDA enoznančno pokazale, da znižanje davkov ne vpliva spodbudno na povečanje rasti. To je v Sloveniji, kot sem pred dvema letoma opisal v članku »Ti nesrečni davki«, pokazal tudi ponesrečen Šušteršičev eksperiment z varčevanjem v javnem sektorju (Zujf) na eni ter avtomatiziranim zniževanjem stopnje davka na dobiček in povečanjem olajšave za naložbe podjetij, ki naj bi spodbudila gospodarsko rast. Sledilo je nasprotno – preobrat iz trenda dveletne rasti v novo recesijo in ogromno povečanje luknje v proračunu. Slednje je seveda podobna izkušnja kot Reaganovo sledenje nasvetov »voodoo ekonomike« v smeri iskanja Lafferjeve optimalne davčne stopnje – končalo se je v rekordnem povečanju proračunskega deficita.

Tretja sprememba je glede vpliva povečanja minimalne plače na zaposlenost. Četrta sprememba mojih stališč je v blagodejnem vplivu strukturnih reform na rast. Kot sem zadnjič pokazal v »Čarovniji strukturnih reform«, te reforme s šraufanjem ponudbene strani ne morejo spodbuditi rasti, kadar je gospodarstvo prizadeto z velikim pomanjkanjem agregatnega povpraševanja. Kar je seveda logično in kar počasi na podlagi zadnjih raziskav (tudi IMF) postaja vse bolj konsenz med ekonomisti.

Spremenilo se je tudi moje stališče o veliki blagodejnosti proste trgovine, kot učimo študente na podlagi Smith – Ricardovega modela. Toda resnici na ljubo to velja samo v primeru, ko imate samo dve državi, ki med seboj trgujeta z dvema enakovrednima proizvodoma in če je trgovina med njima povsem izravnana. Če ena država proizvaja tehnološko bolj sofisticirane proizvode, se lahko zadeva konča v trajnem zaostajanju manj razvite države. Kot je zapisal že Adam Smith v Bogastvu narodov (1776), je prostotrgovinski sporazum med Anglijo in Portugalsko (britanski tekstil za portugalsko vino) vodil v velik trgovinski deficit Portugalske, ki ga je »pokrivala« z neto odtokom zlata v Anglijo. Drugače rečeno, Anglija je s sporazumom o prosti trgovini »nategnila« Portugalsko, da je lahko prišla do zlata, ki ga je Porugalska ropala v južni Ameriki, saj Anglija nikoli ni kupila toliko portugalskega vina kot je izvozila tekstila.

Naslednja sprememba mojih stališč je glede obstoja Smithove »nevidne roke«, torej da se gospodarstvo najbolje samo uravnava. Le državo je treba zmanjšati na minimum, pa bo za vse bolje. Že najmanj od leta 1973, odkar vemo za Sonnenschein–Mantel–Debreujev teorem, je jasno, da to niti v teoriji ni možno, toda morala je priti kriza nereguliranega finančnega gospodarstva iz leta 2008, da me je res prepričala.

Teh sprememb v mojih stališčih je še veliko (tudi glede vloge sindikatov, globalizacije itd.) in tega me ni sram priznati, saj nisem ideološko vezan. Pač pa kot znanstvenik sledim temu, kar kažejo empirične raziskave in se držim načela Georgea Bernarda Shawa – »Razvoj ni mogoč brez sprememb in kdor ne more spremeniti svojih mnenj, ne more spremeniti ničesar«.

Toda to, na žalost ni splošno stališče med znanstveniki. Ideološka zakoreninjenost je med ekonomisti še vedno enormna. Dober primer je denimo, tudi štiri leta po začetku politike kvantitativnega sproščanja, nepripravljenost inflacijskih jastrebov priznati, da so se glede izbruha hiperinflacije zmotili. Da o Robertu Lucasu in ostalih jastrebih z univerze v Chicagu ne govorim. Ne spremeniti mnenja kljub gori nasprotnih empiričnih dokazov je seveda njihova pravica. Kot je ugotovil že nemški fizik Max Planck, »znanost napreduje s po enim pogrebom naenkrat«, saj »nova znanstvena spoznanja ne triumfirajo s prepričanjem nasprotnikov in njihovim razsvetljenjem, ampak ker nasprotniki nekoč umrejo, nova generacija pa zraste z novimi idejami« (moj prevod).

Jaz se vseeno raje držim intelektualne poštenosti in načela Bernarda Shawa glede napredka ter pragmatičnega stališča Johna M. Keynesa, ki so ga mnogi obtoževali, da pogosto spreminja mnenja. Njegov odgovor je bil: »Če se moje informacije spremenijo, spremenim sklepe. Kaj pa naredite vi?«

________

* Izvorno objavljeno v Managerju

2 responses

  1. Cenim avtorjevo avtonomno držo.
    Nedvomno pa ga izražena stališča dodatno oddaljujejo od centrov moči in (morebitnega) ponovnega političnega angažmaja.
    Še bolj zanimivo se zdi vprašanje, zakaj tovrstna stališča ekonomistov ne najdejo poti do odločevalcev. Najbrž zato, ker se politika ekonomije poslužuje precej oportuno – seveda tu ne gre za dvosmerno komunikacijo ali celo dialog. Jasno je tudi, da je ekonomija konstantno zlorabljana v politične namene, kot tudi, da je politika ugrabljena s strani centrov moči (finančne industrije). Ker to vemo, je smiseln razmislek, kako vzpostaviti dialog med odločevalci (lastniki kapitala) in zainteresiranimi za spremembe (zaposlenimi, »naprednimi« ekonomisti, javnostjo). Prav gotovo ne gre računati z benevolenco in prosvetljenostjo tistih, ki jim trenutno stanje popolne dominacije ustreza. Ker torej vemo, da na politiko ne gre računati, vidim edini vzvod za spremembo trenutnih razmerij moči v aktivnejši vlogi sindikatov. Ampak na žalost so ti dandanes v precej klavrnem stanju. Časi velikih industrijskih mastodontov, tradicionalnih zavetij sindikatov, so nepreklicno mimo. V ZDA in Veliki Britaniji je Thatcher- Reagan-Bush era dokončno pometla še tisto kar je od njih ostalo. Pomembno se zdi, da države, kjer sindikati še ohranjajo relativno moč (Nemčija, skandinavske države), niso v nič slabši koži, prej nasprotno – socialna država (še) deluje in morda prav zaradi aktivne vloge sindikatov zadeve niso zdrknile na predindustrijsko raven. Vprašanje je le, ali je delovanje sindikatov tudi nekakšna družbena varovalka, ki posredno varuje pred poskusi razgradnje socialne države – ali pa je obratno, da ravno zaradi delujoče socialne države lastnikom kapitala ne pride na misel, da bi šli v dokončni obračun s sindikati. Konec koncev lahko na našem medijskem prizorišču opazujemo, kakšno nervozo vzbuja sindikalna prisotnost. Posredno je to tudi dokaz njihove (potencialne) pomembnosti.
    Torej, moje mnenje: sindikati so ključ za spremembe.

  2. “Da o Robertu Lucasu in ostalih jastrebih z univerze v Chicagu ne govorim. Ne spremeniti mnenja kljub gori nasprotnih empiričnih dokazov je seveda njihova pravica”

    Ne ni. Te pravice pravi znanstveniki nimajo. V znanosti ni pravice do mnenj. Ta stavek je najboljši dokaz za to, da ekonomska veda ni znanost v pravem pomenu besede.

    Prava znanost se seveda dogaja okrog nekih jedrnih konsenzov, ki jih morajo v specifičnem znanstvenem polju sprejeti vsi. Ti konsenzi seveda niso večni, trajajo dokler ne pridejo novi revolucionarni dokazi (ne mnenja, trdni dokazi), kar potem spet pelje v nove konsenze, itd…

    Družboslovje z ekonomsko znanostjo vred takih konsenzov očitno nikoli ne dosega. Takrat, ko gre gospodarstvom relativno dobro, to ni tako zelo vidno. Ko pa gre gospodarstvom slabo, pa kriza ekonomije razkrije tudi krizo ekonomske “znanosti”, ki pa je trajala in obstajala že prej, ker je inherentna družboslovni misli, samo vidna ni bila. Zdaj kriza te “znanosti” ni le vidna, ampak že kar očitna.

    Jaz mislim, da je rešitev že zdavnaj v tem, da se ekonomistov ne jemlje tako resno kot se jih. Niso nič boljši in nič pametnejši od kakih drugih družboslovcev in znanstvenikov.

%d bloggers like this: