Mediji so se včeraj razpisali o tem, da sta glavni ekonomist IMF Olivier Blanchard in kolega Daniel Leigh v “pismu priznala napake pri predvidevanju učinkov varčevalnih ukrepov za evropske države“. V bistvu gre za to, o čemer sem v Polomu varčevanja za vsako ceno pisal že v začetku novembra, ko sem povzel ugotovitve iz oktobrskega World Economic Outlook 2012, kjer je IMF spoznal napako in priznal, da so lahko varčevalni ukrepi v določeni konstelaciji škodljivi in da lahko države poženejo v recesijo. V vmesnem času sta Blanchard in Leigh še enkrat “zavrtela podatke”, naredila številne teste robustnosti in v working paperju IMF potrdila ugotovitve iz oktobra. No, resnici na ljubo sta ugotovila to, kar bi jima (nam) lahko že vnaprej povedala vsaka povprečno inteligentna gospodinja.

Vsaka gospodinja vam bo znala razložiti, da je (pretirano) varčevanje v napačnem času škodljivo, tako kot je škodljivo (pretirano) trošenje v napačnem času. Denimo, da imate gospodinjstvo, kjer en član gospodinjstva prideluje hrano in jo prodaja ostalim članom. Kadar nastopi kriza in en član gospodinjstva izgubi službo, gospodinjstvo pa je preveč zadolženo, da bi si lahko še sposojalo denar na banki (in trošilo jutrišnje prihodke za porabo danes), bo pač gospodinjstvo začelo prisilno varčevati. Preprosta gospodinjska logika potem pravi, da če cela družina špara (zmanjšuje porabo), prvi član družine drugim članom seveda ne more prodati enako hrane ali več, ampak samo manj kot prej. Proizvodnja hrane v gospodinjstvu bo upadala. Bolj kot bodo ostali člani zmanjšali porabo, huje bo.

In (skorajda) povsem enako je tudi na ravni narodnega gospodarstva. Kadar potrošniki in država zmanjšujejo porabo (ker se ne morejo ali ne smejo zadolževati v tujini), bodo podjetja manj prodajala. In če šparajo tudi vse ostale države, kamor naša država izvaža (denimo EU), pač mora tudi celotna EU zapasti v recesijo. Vsakemu tepcu je to jasno. Razlika med gospodinjstvom in državo je le v tem, da država lahko začasno iz nič ustvari nov denar, s katerim poveča trošenje in zažene gospodarsko rast, nato pa v dobrih časih porabi manj in ustvari prihranke.

Seveda so pri tem tudi določene finese. Denimo razlike v strukturi šparanja / investicij med različnimi “dobrinami”. Če država špara pri tisti porabi, ki nima velikih multiplikativnih učinkov, bodo skupni negativni učinki na BDP majhni. Če pa spodbudi investicije, ki imajo velike multiplikativne učinke na veliko gospodarskih panog, umiri ali zmanjša pa tiste z nizkimi multiplikativnimi učinki, lahko morda doseže nevtralne skupne učinke ali celo šibko rast. Seveda pa se hudič skriva v “eksternalijah“: ko enkrat vlada prestraši ljudi, ker je v javnem sektorju zmanjšala plače ali napovedala odpuščanje in zmanjševanje plač, se to kot rak razširi v splošno družbeno previdnost. Ljudje manj trošijo, podjetja manj investirajo. To pa se ne more se iziti pozitivno. Razen če se od nekod prikaže “dobri striček iz Amerike” v obliki nenadno povečanega izvoznega povpraševanja. Vendar se to ne more zgoditi, dokler enako vneto šparajo tudi ostale države, kamor izvažamo.

In natanko to sta ugotovila Blanchard in Leigh. Pokazala sta, da prvotna predpostavka IMF iz oktobra 2010, ki je predvidela fiskalni multiplikator v višini 0.5, v obdobju 2010-2011 ni bila v skladu z realnostjo. V osnovi bi ta predpostavka pomenila, da bi znižanje državne porabe za 1% znižalo gospodarsko rast za 0.5%. Ob robustni gospodarski rasti okrog 2 do 3% to seveda ne bi smel biti prevelik problem, saj bi pozitivni učinki zaradi vpliva znižanega primanjkljaja in javnega dolga na znižanje obrestnih mer srednjeročno prinesli dvig zasebnih investicij ter gospodarske rasti. Problem pa nastopi, kadar so obrestne mere že blizu ničle in se nimajo več kam znižati, gospodarstvo pa se znajde v likvidnostni pasti. Z drugimi besedami, (ekspanzivna) monetarna politika ne more nadomestiti negativnih učinkov varčevalne fiskalne politike. Varčevalna fiskalna politika v takšni situaciji samo poglobi recesijo.

Blanchard in Leigh sta v osnovi vzela podatke za 26 držav EU in regresirala razliko med napovedano in dejansko stopnjo rasti BDP (t.j. “napako v napovedi”) na napovedano fiskalno stiskanje v obdobju 2010-2011 in pokazala, da so napovedi gospodarske rasti za približno 1 odstotno točko podcenile dejanski vpliv fiskalne konsolidacije na rast. Ali drugače povedano, medtem ko so na IMF oktobra 2010 predvideli, da bo fiskalno stiskanje v višini 1 odstotka zmanjšanja proračunskega primanjkljaja zmanjšalo gospodarsko rast le za 0.5 odstotne točke, je dejansko znižanje rasti BDP znašalo v povprečju okrog 1.6 odstotne točke.

Seveda gre pri osnovni analizi Blancharda in Leigha za uporabo najbolj preprostega “mickey-mouse” ekonometričnega modela, kjer večinoma regresirata zgolj eno odvisno na eno neodvisno spremenljivko na vzorcu samo 26 držav. Kaj bistveno bolj sofisticiranega se ob teh omejitvah resnici na ljubo tudi ne da narediti. Sta pa se v novi analizi vseeno zelo potrudila in v okviru danih omejitev izvedla vrsto testov robustnosti. Tisti, ki jih zanima sam empirični pristop, lahko njuno analizo dobijo tukaj.

Toda bolj kot to je pomembno, da so ugotovitve Blancharda in Leigha skladne z ugotovitvami ostalih študij. Denimo Almunia in soavtorji (2010) so na podatkih za 27 držav v času gospodarske depresije v 1930-ih letih ugotovili podoben vzorec obnašanja, in sicer fiskalni multiplikator v višini 1.6. Višina multiplikatorja je odvisna od faze gospodarskega cikla. Auerbach in Gorodnichenko (2012) sta denimo pokazala, da so fiskalni multiplikatorji v normalnih časih lahko okrog ničle, v času recesije pa lahko poskočijo vse do 2.5. Christiano, Eichenbaum in Rebelo (2011) so pokazali, da kadar postane monetarna politika zaradi skorajda ničelnih obrestnih mer impotentna, lahko fiskalni multiplikatorji znašajo tudi do 3. Eggertsson in Krugman (2012) pa sta pokazala, da lahko v razmerah, kadar se prezadolžena gospodinjstva razdolžujejo (in torej ne morejo danes trošiti več na podlagi jutrišnjih prihodkov), fiskalni multiplikatorji močno poskočijo in se povečajo precej nad 1.

Vse te študije torej potrjujejo to, kar bi vam vsaka povprečno inteligentna gospodinja stresla iz rokava, brez da bi potrebovala študirati ekonomijo ter se mučiti z ekonometrijo in podatki. Pač zdrava pamet. Vseeno pa pozdravljam intelektualno poštenost Blancharda in Leigha, ki sta naredila to, česar večina svetovalcev ne bi: ex-post sta preverila ali njune predpostavke držijo ter nato javno priznala, da so bile predpostavke napačne in da je potrebno spremeniti ekonomske politike. (Da ne bo pomote, ni bil samo IMF tisti, ki je naredil napačne napovedi glede gospodarske rasti, na podobno sistematičen način so se zmotili tudi na Evropski komisiji ter OECD)

Pozdravljam tudi, da je predsednica IMF Christine Lagarde na tej osnovi spremenila uradna stališča IMF do fiskalne konsolidacije ter se javno zavzela za to, da EU omili ostre zahteve glede varčevalnih ukrepov v Grčiji ter ji omogoči daljše obdobje za fiskalno prilagajanje. Zdaj mora zdrava gospodinjska pamet srečati še Merklovo, ki bo nato inštruirala Bruselj, da vsem državam podaljša obdobje za znižanje proračunskega primanjkljaja pod 3% BDP.

Toda da ne bo nesporazuma, varčevalni ukrepi so seveda nujni v vseh državah, ki so že v normalnih časih trošile več kot so ustvarile (med njimi je tudi Slovenija). Toda pri šparanju je treba paziti na “timing” in na strukturo varčevalnih ukrepov. Z veliko ihto glede šparanja vlade naredijo predvsem škodo. Z bolj umirjenim pristopom – kot je denimo zgolj zamrznitev plač in pokojnin ter ohranitev ali povečanje javnih investicij – je mogoče pomagati gospodarstvu, da manj upade oziroma da hitreje okreva. Ko enkrat gospodarstvo spet robustno raste, pa je mogoče narediti tiste ključne prihranke. Pri čemer pa že sama zamrznitev plač in pokojnin ob 2-odstotni letni inflaciji inflaciji naredi čudeže. Brez da bi to znerviralo javnost in na ulice prignalo desetisoče demonstrantov.