Polom varčevanja za vsako ceno

Zgodilo se je to, kar smo napovedovali. Fiskalna konsolidacija je potrebna, toda če je ne spremlja ugodno zunanje okolje in ukrepi za stimuliranje rasti, naredijo ostri varčevalni ukrepi na kratek in srednji rok več škode kot koristi. Po dveh letih je do tega spoznanja končno prišel tudi Mednarodni denarni sklad (MDS).*

MDS je pred dvema letoma ob izdaji World Economic Outlook 2010 predlagal, da je ob izhodu iz krize čas za zategovanje pasu in zmanjševanje javnega dolga, ki se je nakopičil v času krize. Varčevalni ukrepi naj bi bili boleči, vendar bi v navezi s strukturnimi reformami lahko privedli do višje in vzdržne gospodarske rasti. Natanko dve leti kasneje, oktobra letos, je MDS ob izdaji World Economic Outlook 2012 spoznal napako in priznal, da so lahko varčevalni ukrepi v določeni konstelaciji škodljivi in da lahko države poženejo v recesijo.

Razlog seveda tiči v fiskalnem multiplikatorju. Fiskalni multiplikator je mehanizem, ki deluje v obe smeri. Denimo s povečanjem javnih izdatkov za 1% se lahko zaradi multiplikativnih učinkov BDP poveča za več kot 1%. Pri zmanjšanju javnih izdatkov za določen odstotek pa se to seveda drazi tudi v zmanjšani gospodarski rasti za določen odstotek. Ključno vprašanje je seveda, kako veliki so multiplikatorji ter ali so enaki v vseh fazah gospodarskega cikla. MDS je v svojih napovedih gospodarske rasti oktobra 2010 predvideval fiskalni multiplikator v višini 0.5. To pomeni, da bi znižanje proračunskih primanjkljajev za 1% znižalo gospodarsko rast za 0.5%. Ob robustni gospodarski rasti okrog 2 do 3% to seveda ne bi smel biti prevelik problem, saj bi pozitivni učinki zaradi vpliva znižanega primanjkljaja in javnega dolga na znižanje obrestnih mer srednjeročno prinesli dvig zasebnih investicij ter gospodarske rasti.

Zgodilo se je nasprotno. Ostri varčevalni v evro območju so pognali v recesijo celotno evro območje in s tem postali glavna grožnja za stabilnost svetovnega gospodarstva. Glavni ekonomist MDS, Olivier Blanchard in njegov kolega Daniel Leigh sta v poročilu znotraj še svežega World Economic Outlook 2012 (str. 41-43) analizirala odvisnost razlike med napovedanimi in dejanskimi stopnjami gospodarske rasti od višine vladnih varčevalnih ukrepov za 28 držav. Njune ugotovitve so zelo robustne – MDS je podcenil velikost multiplikatorja za okrog 1. Natančneje, gospodarska rast v državah je bila za vsak odstotek znižanja proračunskega primanjkljaja za 0.4 do 1.2 odstotni točki nižja od napovedane. Z drugimi besedami, medtem ko je MDS pri svojih ocenah upošteval multiplikator v višini 0.5, se je dejanska vrednost multiplikatorja po državah gibala v razponu med 0.9 in 1.7.

Kaj to pomeni? To pomeni, da so države, ki so zniževale proračunski primanjkljaj, utrpele bistveno večji padec gospodarske rasti, kot so kazale napovedi. Za lažje razumevanje si poglejmo preprosta primera, ponazorjena v spodnji tabeli. Denimo, da je država načrtovala rast BDP v višini 1.5% in si hkrati zadala znižanje proračunskega primanjkljaja za 1% ter posledično znižanje javnega dolga. Ob ničelnem multiplikatorju znižanje primanjkljaja ne bi prizadelo gospodarske rasti in država bi lahko svoj javni dolg znižala (v konkretnem primeru iz 50 na 49.3% BDP). Zdaj pa predpostavimo, da fiskalni multiplikator znaša 2. To povzroči, da država ob 1-odstotnem zmanjšanju primanjkljaja namesto gospodarske rasti v višini 1.5% dejansko zabeleži upad BDP za 0.5%. Zaradi tega pa se kljub zmanjšanju primanjkljaja javni dolg glede na BDP poveča na 50.3% BDP. Država je torej kljub varčevanju na slabšem, kot bi bila brez varčevanja. Le multiplikator, nižji od 1.5 bi v konkretnem primeru omogočil minimalno rast ter še bolj minimalno znižanje javnega dolga.

Tabela: Vpliv fiskalnega multiplikatorja na rast in javni dolg

Vir: Lastni preračuni

Še huje je, če se država že nahaja v recesiji – takrat varčevanje samo še poglobi recesijo. Kot kaže drugi primer, bi denimo multiplikator v višini 2 povzročil zmanjšanje negativne rasti iz -1 na -3%. Znižanje primanjkljaja za 1% pa bi – namesto zmanjšalo – celo povečalo javni dolg za 1.5% BDP.

Natanko to se je dogajalo v zadnjih dveh letih v evro območju. Tudi v Sloveniji. S tem, da je Slovenija v tistem najslabšem položaju – v recesiji – ko krčenje javnih izdatkov samo še poglablja krizo.

Zakaj je do tega prišlo? Zakaj so MDS, Evropska komisija in Nemčija presenečeni? Presenečeni so zaradi napačne ocene situacije, zaradi podcenjevanja globine krize. Pa vendar so bili razlogi na dlani. Prvič, ponoven zagon gospodarske rasti po letu ali dveh recesije je bil zgolj začasen in krhek. Po prvem, velikem šoku so se gospodarstva pobrala, toda nova rast še zdaleč ni nadomestila izpada v času krize. Še zdaleč  ni šlo za zagon novega gospodarskega cikla. Drugič, notranje težave držav (zaradi bremena sanacije bank in prenosa tega bremena v javne finance) in neravnotežja med državami (nekonkurenčnost enih in veliki trgovinski presežki drugih) so bili preveliki, da bi se razrešili v zgolj dveh letih. Tretjič, odgovor EU kot celote na krizo evra je bil absolutno napačen. Spogledovanje z možnimi bankroti držav in cincanje z iskanjem edinega pravega odgovora na krizo prezadolženih držav (intervencija ECB) je povečalo nestabilnost in podžgalo špekulacije na finančnih trgov. In četrtič, zahteva po strogih varčevalnih ukrepih je bila absolutno napačna. Ni potrebno biti genij, da bi uvidel, da kadar vse države hkrati pospešeno varčujejo, samo zmanjšujejo agregatno povpraševanje in v trgovinsko tako močno povezanih državah to prizadene prav vse države. Tudi najmočnejše. Dodatno k temu pa so varčevalni ukrepi izvali veliko negotovost med prebivalstvom, ki je še bolj zmanjšalo svoje trošenje. Polom je bil tako neizogiben.

No, MDS se je pred dobrim tednom opravičil za napako in spremenil priporočila. MDS zdaj na podlagi študij primerov visoko zadolženih razvitih držav kaže, da so uspešne fiskalne konsolidacije zelo počasne in da trajajo po 15 let. Z drugimi besedami, vzdržnih javnih financ ni mogoče doseči z “na horuk”, hitrim zniževanjem primanjkljaja. MDS zato po novem priporoča to, kar smo mnogi že zdavnaj predlagali, in sicer vzdržno, postopno fiskalno konsolidacijo z vzporednimi strukturnimi reformami, vendar s hkratnimi stimulativnimi ukrepi za spodbujanje rasti. Zadnje pomeni, da morajo vlade prestrukturirati proračunske izdatke in večji poudarek dati “produktivnim” izdatkom. Torej tistim, ki spodbujajo rast gospodarstva, to pa so predvsem investicije v javno infrastrukturo. Ukrepi na prihodkovni strani, kot so zmanjševanje davkov (denimo na dobiček), so v situaciji prenizkega agregatnega povpraševanja absolutno manj učinkovit, pravzaprav zanemarljiv ukrep. Kadar ni dovolj povpraševanja, tudi znižanje davka na dobiček na ničlo ne more podjetij spodbuditi k dodatnim investicijam in zaposlovanju (pač pa po nepotrebnem zmanjšuje le proračunske prihodke). K temu jih lahko spodbudijo le ukrepi, ki povečujejo povpraševanje.

Kaj pa slovenska vlada? Bo po tem polomu dogme “varčevanja za vsako ceno” spremenila smer ekonomske politike? Zaenkrat nič ne kaže v tej smeri, kajti vlada še vedno načrtuje, da bi že letos opravila celotno potrebno fiskalno konsolidacijo in spravila proračunski primanjkljaj pod 3% BDP. Kar je neumnost. Nemčija je denimo v krizi pred enim desetletjem potrebovala 5 let, da je proračun spravila pod nadzor. Pri tem pa ji je na roko šla ugodna gospodarska situacija v svetu in rast povpraševanja po njenih proizvodih. Tega luksuza danes nimamo.

Kot kaže šibka dinamika proračunskih prihodkov, bo letos vlada proračunski cilj zgrešila za okrog 300 milijonov (za nekaj manj od 1% BDP). Še slabše kaže za naslednje leto, kajti proračun za 2013 je popolnoma nerealističen. Vlada načrtuje povečanje proračunskih prihodkov kar za 8 %, povečanje prilivov od DDV in trošarin za 5 % ter neverjetno povečanje prilivov iz naslova EU sredstev za kar 75%. Vsa ta pričakovanja so seveda popolnoma skregana z vsako ekonomsko logiko, saj Slovenijo v naslednjem letu čaka padec gospodarske aktivnosti še za 2% (uradno sicer za 1.4%), zaradi česar bodo vsi prilivi od na gospodarsko aktivnost vezanih davkov upadli in ne porasli. Povečanje pričakovanih sredstev iz proračuna EU kar za 600 milijonov evrov pa kažejo, da je vladi zmanjkalo domišljije pri zapiranju proračuna. Tudi če bi zagnala projekt drugega tira Koper –Divača, bi glede na investicijsko dinamiko lahko v ta namen v 2013 porabila le za največ 50 mio evrov.

Proračun za 2013 bo polom, če vlada ne bo v temelju spremenila smeri ekonomske politike. Potrebno je spremeniti temeljne predpostavke. Najprej mora fiskalno konsolidacijo raztegniti na daljše obdobje (do denimo 2017) in omiliti varčevalne ukrepe. V javnem sektorju naj kratkoročno zniža izdatke le za 2-3 odstotke. Namesto tega pa naj ob plačah zamrzne tudi pokojnine, nakar bo inflacija sama naredila delo in v treh letih izdatke v ta namen znižala za 6-7%.  Za povečanje proračunskih prihodkov pa naj vlada dvigne DDV za 2-3 odstotne točke, česar nihče ne bo resno občutil. Na odhodkovni strani pa mora vlada zagnati infrastrukturne projekte, ki so že pripravljeni in za katere je na voljo tudi sofinanciranje EU. To bo spodbudilo rast, predvsem pa poslalo pozitiven signal.

Še najbolj pomemben učinek, če se vlada odpove ostrim varčevalnim ukrepom, pa se bo zgodil na strani zaupanja. Zmanjšala se bo namreč negotovost med prebivalstvom in gospodinjstva bodo morda spet začela več trošiti, če jih ne bo več strah za plače in službe. Če k temu dodamo še morebiten pozitiven zunanji učinek zaradi podobnih korakov v ostalih državah EU, bi lahko okrevanje slovenskega gospodarstva prišlo prej kot v letu 2015.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu.

3 responses

  1. Zdi se mi prav, kot predlagate, da se konsolidacija razpotegne na daljše časovno obdobje, varčevanje omili in obenem zažene investicije. Vendar pa to na dolgi rok ne bo dovolj. Potrebne bodo tudi temeljite reforme bančnega sektorja, kajti glavni razlog sedanje krize je v prehitrem in pretiranem naraščanju zasebnega kredita (v ZDA so zasebna posojila ob začetku krize l. 2007 predstavljala okoli 265 % BDP). Državni dolg NI povzročil krize, povzročil jo je razmah zasebnega zadolževanja. Seveda je šla večina novih kreditov (ki predstavljajo NOVO kupno moč, in ne prihrankov drugih ljudi) v špekulacije in v višanje cene imetja. V Veliki Britaniji denimo banke gospodarstvu namenijo okoli 8 % kreditov, ostalo gre v hipotekarna posojila (povečini za obstoječe nepremičnine), zasebno potrošnjo in za špekulacije.

    Torej, nujno so potrebne tudi reforme bančnega sistema, ki morajo po mojem mnenju kot minimum zajemati predvsem omejitve v tem, kam se novi denar usmerja (naj gre predvsem v gospodarstvo), pa tudi določene omejitve obrestnih mer na posojila. K temu bi veljalo dodati tudi razbitje velikih (t.i. sistemskih) bank in prepoved določenih derivatnih produktov. V nasprotnem primeru bomo čez 5 ali 10 let ponovno priča novim balonom in novim krizam (kapitalizem je cikličen, vendar je možno z ustreznimi ukrepi amplitude ciklov in njihove negativne posledice zmanjšati), ekonomisti pa se bodo zopet izgovarjali, da krize nikakor niso mogli predvideti.

  2. Ful zanimivo branje…me pa zanima tvoj pogled na zaključek zgodbe. Glede na to, da letno napravimo 2,3 milijarde evrov bule, s čim bomo to financirali, saj očitno posojilodajalci posojila pogojujejo z ostrimi reformami, bonitetne agencije pa na enaki osnovi “določajo” obrestne mere? Bo tudi njih “srečala pamet”…in kaj jih v to sploh sili? Morda bi tu pomagalo tistih (menda) 9 milijard kolikor je vredno državno premoženje, pa še dve muhi ubijemo na en mah? In seveda ali bi PS in SD kot sopotnika tvoje zgodbe v to ideološko pristala:)?

    In še malo offtopičnega. Pavšalno že nekaj časa ugotavljam, da ima večina dežel, ki se nam jih v teh časih daje za zgled precej nižje povprečne (neto) plače kot jih imamo v Sloveniji…npr. Poljska, Slovaška, Estonija, Turčija…segajo od približno polovice do dveh tretjin našega povprečja. Če plača posameznika ni odraz blagostanja, kaj potem je? Oz. če vsakemu Slovencu skinemo neto plačo za polovico verjetno s tem v trenutku popravimo krvno sliko države?

    In še offtopično na offtopično. Nekoč sem zasledil Mrkaićevo trditev, da je plača odvisna od povprečne produktivnosti v panogi. Glede na to, da se nam verjetno ne sanja od česa so odvisne naše plače in welfare v splošnem, te vabim, da kaj napišeš na to temo…in izobraziš svoj narod:). Tenks meeeen….

%d bloggers like this: