Andrej Baričič o sistemski korupciji

Poglejmo ureditev popoldanskega dela zdravnikov. Prepričan sem, da bi zdravniki morali imeti možnost opravljati več in dodatno plačanega dela v matičnih javnih zavodih, torej tudi v UKC. V nasprotju s tem pa so zakonodajalec, ministrstvo in zdravstvena blagajna v nekem obdobju po osamosvojitvi z roko v roki podpirali predvsem zasebno zdravstveno iniciativo. Z geslom, da lahko večjo učinkovitost zagotovita samo zasebna lastnina in trg, so pospešeno podeljevali koncesije posameznikom in organizacijam, ti pa niso izpolnjevali pogojev, ki jih narekuje zdrava kmečka pamet.
Eden ključnih elementov za opravljanje dejavnosti, ki pa je v večini koncesioniranih organizacij manjkal, so zdravniki in drugo osebje. Zagato sistemsko rešujejo tako, da zdravniki, zaposleni v javnih zavodih, popoldne pogodbeno opravljajo delo pri zasebnikih ali pa kar pri samih sebi. Drugi problem v zvezi s tem je mreža javnih bolnišnic. Tako obsežna je, da ob upoštevanju vseh strokovnih standardov za vsa delovna mesta zmanjka zdravnikov. Težavo rešujejo tako, da zaposleni iz enega javnega zavoda, na primer iz UKC, pogodbeno delajo v drugih javnih zavodih.

Obe rešitvi sta sporni iz več razlogov. Tako UKC krije stroške razvoja in izobraževanja zdravnika, njegovega dopusta, bolniške, pokojninskega in socialnega zavarovanja. Zasebnik teh stroškov v glavnem nima, saj dobi že izdelanega strokovnjaka, njegovi prispevki pa so že poravnani. Našteto postavlja UKC in nekatere druge javne bolnišnice v izrazito slabši položaj. To vsi vedo, a kljub temu politika noče ali ne zmore opraviti tistega, kar je njena naloga. Občutku, da gre za cehovsko solidarnost in interesne skupine, ki so v posameznih primerih nedotakljive, se žal ne moremo izogniti.

Toda zakon o uravnoteženju javnih financ je ravno na tem polju vendarle naredil red. Celo minister mora dovoliti vsako zaposlitev zdravnika drugje.

Res je, mora podpisati. In ne boste verjeli, v zadnjega pol leta je na ta način dobilo dovoljenje za popoldansko delo zunaj matičnih bolnišnic, tudi za delo pri zasebnikih, nekaj sto zdravnikov. Med njimi tudi vodstveni in vodilni kadri. Namesto da bi bilo težišče njihovega dela in zaslužka v matični ustanovi, se poganjajo za delom in zaslužkom naokoli.

Med zdravniki ni bilo nikakršnega zanimanja za odhod med prave zasebnike, ko je nameravala politika z zakonom ločiti javno in zasebno delo.

Jasno. Če bi šli po polni ceni v zasebni sektor, se jim verjetno ne bi izplačalo. S polnimi stroški bi tudi zasebniki končali kot javni zavodi, torej z izgubo. Dobiček lahko imajo samo do takrat, dokler jim velik del stroškov krije javna sfera. Zato govorim o sistemski anomaliji. To ni nobena zasebna iniciativa, to ni noben trg, pač pa gre za subvencioniranje zasebnega žepa iz javnih sredstev. Kdor je to kreiral, je naredil škodo družbi.

Ocenjujete torej, da so v spregi vsakokratnega ministra, javne blagajne in interesnih skupin na najslabšem državljani. Ali bi lahko govorili o primeru sistemske korupcije?

Seveda. In če sistemsko korupcijo razumemo širše, lahko ob razmišljanju o sestavi nadzornih svetov ali svetov zavodov ponovimo standard korporativnega upravljanja, da naj v svetih delujejo samo neodvisni strokovnjaki, ki so zavezani profesionalnim, moralnim in etičnim standardom. Praksa nam žal dokazuje, da v mnoge svete vstopajo državni uradniki, pa tudi funkcionarji političnih strank vseh ravni. Kako naj bodo neodvisni in strokovni, če pa s tem morebiti ogrožajo svojo kariero, delovno mesto, eksistenco? Primer, ko je ena in ista oseba najvišji državni uradnik (predstavnik ustanovitelja), predsednik sveta zavoda (izvajalec) ter član upravnega odbora zdravstvene blagajne (kupec storitev), je klasičen primer konflikta interesov! So spregledali po nesreči ali je to naš modus operandi? Katero vlogo naj taka oseba opredeli kot primarno? A tak primer je samo vrh ledene gore. Poznavanje globine problematike kaže na sistemsko gnilost naše družbe!

Pred dobrim letom ste ravno ob izkušnjah v NLB v intervjuju za Sobotno prilogo opozorili, da pri nas zakoni omogočajo prerazporejanje premoženja v škodo državljanov. Kako to, da takšnih zakonov nobena oblast ne spremeni?

Če sem prej govoril o manipuliranih in posledično anomaličnih trgih zaradi intervencij in vplivov interesnih skupin, lahko rečem, da se ne morem znebiti občutka o manipuliranosti našega zakonodajnega okvirja. To je osnova za legalizirano prerazporejanje premoženja, ki pa ne temelji vedno na načelih morale in etike. Tudi tukaj gre za močne interesne skupine.

Če se vrnemo v preteklost, se lahko spomnimo primera, imenovanega privatizacijska luknja. Ta zame ne pomeni nič drugega kot plenjenje države, za katero so se dogovorile in ga izvedle interesne skupine, sodelovale pa so vse ravni in vsi deli naše družbe. Za osvežitev naj ponovim, da je namesto konkuriranj na javnih dražbah, na katerih so sodelovali privatizacijski skladi – plačevali so z vloženimi certifikati, prodajali pa so se deleži družbenih, to je javnih ali državnih podjetij -, prišlo do dogovorov sodelujočih, da si ne konkurirajo in da cen ne dvigujejo, pač pa jih zaradi navideznega neinteresa celo nižajo. Tako je zmanjkalo premoženja, certifikatov pa je bilo preveč. Rešitev je bila, da je država dodala dodatno premoženje in s tem prelila več premoženja v zasebno lastnino, kot je bilo sprva načrtovano in kot bi bilo dejansko potrebno, če bi pravočasno in zadostno sankcionirali manipuliranje trgov. Iz te lekcije so se naučili samo negativci; spoznali so, kaj in kako se lahko dela. Vse je bilo zakonito, v državnem zboru so bili sprejeti celo dodatni zakoni, a je bilo hkrati vse interesno dogovorjeno v škodo države in družbe. Tudi danes potekajo podobni procesi, denimo, prisilne poravnave in stečaji.

Vir: Sobotna priloga Dela

One response

  1. “Tako UKC krije stroške razvoja in izobraževanja zdravnika, njegovega dopusta, bolniške, pokojninskega in socialnega zavarovanja. Zasebnik teh stroškov v glavnem nima, saj dobi že izdelanega strokovnjaka, njegovi prispevki pa so že poravnani. Našteto postavlja UKC in nekatere druge javne bolnišnice v izrazito slabši položaj.”
    Najprej to ni res čisto res, ker delo po avtorski pogodbi / s.p. / dodatni zaposlitvi pač ni neobdavčeno.
    Kot drugo pa razvoj, izobraževanje, dopusti, bolniške, davščine, itd. ni za zdravsteno dejavnost najprej nič posebej urejeno, ampak urejajo to splošni predpisi, nadalje pa ni zdravsteni dejavnosti tudi nič lastnega, kar bi terjalo posebno ureditev. To potem ne more biti problem UKC, lahko je morebiti problem neustrezne delovnopravne in davčne zakonodaje.
    Ker drugi v zvezi s tem ne tarnajo, sklepam, da je to za UKC izgovor.
    Naprej: zdravstvena blagajna (pa tudi koncedent) je dolžna zagotoviti isto storitev za manjši denar, če je to mogoče. To pomeni, da morata v okviru splošnih predpisov iskati potlej tudi takšne rešitve, če so res bolj ugodne. Ker pač morata ščititi bolnike in ne UKC.
    UKC mora pa revidirati svojo kadrovsko in plačno politiko, če meni, da ga ta preveč stane.

%d bloggers like this: