Lani manjši primanjkljaj, vendar ne zaradi varčevanja

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko prebrali dokaj pozitivno objavo Statističnega urada Republike Slovenije o pomembnem znižanju primanjkljaja sektorja države. Ta se je od 7,3 % BDP v prvih devetih mesecih leta 2011 znižal na 4,5 % v enakem obdobju lani. V vsej poplavi negativnih informacij, so takšni izračuni ter predstavitve zelo dobrodošli. Kakorkoli je ekonomija eksaktna znanost, igra psihologija in percepcija tudi pri strokovnih institucijah dokaj močno vlogo. Kot so imele določene domače izjave in odločitve močan negativen vpliv na oceno sposobnosti Slovenije za izhod iz krize, so nekatera zadnja dogajanja to sliko precej obrnila. Beležimo kar precejšnje izboljšanje ratinga Slovenije v očeh mednarodne finančne javnosti, kar se konkretno kaže predvsem v znižanju zahtevane donosnosti na naše obveznice. In to kljub temu, da do kakih pomembnejših sprememb v realnem smislu niti ni prišlo.

Sprejeta pokojninska reforma je bila seveda nujna, a na finančno kondicijo države na žalost nima kakega pretiranega vpliva, vsekakor ne na kratki rok. O dejanskih učinkih vseh varčevalnih ukrepov več v nadaljevanju. Prav tako k ponovni rasti in razvojnemu zagonu kot edini poti za izhod iz krize, ne bo imelo vpliva preoblikovanje AUKN v SDH, nekaj več učinka lahko pričakujemo edino od sanacije bančnega sistema. Čeprav torej kakega pomembnejšega merljivega učinka in spremembe nismo dosegli, je okolje vseeno do določene mere spremenilo pogled na razvojne perspektive Slovenije.

Kako na percepcijo tudi finančne javnosti vplivajo druge okoliščine in ne nujno finančni kazalci potrjuje tudi gibanje zadolženosti Slovenije. Zadnjih pet let pred krizo so se skupne obveznosti Slovenije do tujine letno povečevale po 6 milijard evrov letno (!), a veljali smo za zgledno in uspešno državo. Od nastopa krize pa se je v štirih letih skupna obveznost do tujine povečala le za dobro milijardo evrov (res se je zadolžila država, a so podoben znesek tujini vrnile banke in podjetja) in tujini smo plačali celo več obresti kot pa smo najeli novih kreditov. Kljub temu pa smo kar naenkrat postali skoraj kreditno nesposobni in na robu bankrota. Takšno dojemanje pač kaže, da so druge informacije in signali pogosto še bolj pomembne kot čisti ekonomski kazalci.

Seveda pa za oceno realnega stanja vseeno ne smemo zato zanemariti dejanskih gibanj. S tega vidika želim zopet nekoliko podrobneje pogledati letošnja proračunska gibanja. Finančno ministrstvo seveda pozna že tudi ključna decembrska gibanja, nam pa so zaenkrat na voljo enajstmesečni podatki. To nam omogoča že dokaj točno oceno celega leta, čeprav je res, da lahko nekatera decembrska gibanja rezultat precej spremenijo. Običajno je država v decembru zaključevala projekte tistega leta, zaradi česar so bili decembrski prilivi in odlivi dokaj visoki (decembrska sredstva prejeta iz EU so bila dvakratnik rednega mesečnega povprečja, izdatki za investicije pa celo trikratnik). Kljub temu pa ob podobnih gibanjih lahko vseeno dokaj zanesljivo ocenimo primanjkljaj državnega proračuna za leto 2012.

Le-ta bo približno 1,3 milijarde evrov, kar je seveda boljše kot leto poprej – a kljub vsem varčevalnim ukrepom le za okoli 200 milijonov evrov manj kot leto poprej (pravzaprav podobno, kot je bilo izboljšanje v letu 2011 v primerjavi z letom 2010). V odstotkih BDP to pomeni spremembo od 4,2 % na 3,6 % ali približno pol odstotka bruto družbenega produkta. Zgoraj navedena optimistična ocena Statističnega urada o izboljšanju 2,8 odstotnih točk izhaja iz drugih, enkratnih učinkov, ki so vplivali na proračunska gibanja v letu 2011 (to je v poročilu SURS sicer v nadaljevanju korektno omenjeno, a kdo pa bere podrobnosti). Med izdatke države smo namreč v letu 2011 prišteli (priznali) nekatere odhodke preteklih let (za žrtve vojn in nasilja, za SOD, obveznosti do železnic, dokapitalizacija NLB in nekaterih drugih gospodarskih družb). Podatki so seveda pravilni, a za korektno primerjavo bi jih morali izločiti. Gre za podoben primer, kot da bi letošnji primanjkljaj države v katerega bo potrebno všteti tudi poroštvo za slabo banko v višini vsaj 5 ali več odstotnih točk BDP, preprosto primerjali z lanskim.

Lanski proračunski primanjkljaj se bo torej izboljšal (znižal) za kakih 200 milijonov evrov, zanimiv pa je pogled, kaj je na to vplivalo. Varčevalni ukrepi so seveda imeli vpliv na obseg izdatkov. Če izločimo enkratne vplive (npr. premik izplačila regresa v drugo polletje in napaka pri evidenci davkov), so se »redne postavke« proračunskih izdatkov (brez sredstev EU in obresti) v prvi polovici leta znižale za 4,2 %, v drugi pa za 6,8 %. Seveda pa zaradi tega beležimo lani tudi nižje prihodke in sicer za 3,8 % brez upoštevanja sredstev iz EU in edinega res učinkovitega ukrepa – dviga trošarin. Finančno ministrstvo je ob varčevanju pri izdatkih, znižanju davka na dobiček in opredelitvi, da DDV ne bo dvigovalo, vseeno načrtovalo, da bodo prejemki višji kot leto poprej, kar seveda ni moglo biti realizirano.

Kljub omenjeni opredelitvi glede davkov ter da je dvig DDV zadnja možnost, je vlada vseeno kar močno posegla po dvigovanju davkov na potrošnjo in sicer z dvigom trošarin na cigarete, alkohol ter predvsem na goriva. Ker se je pri bencinih dvignila tudi osnova (višje cene nafte) je bil v lanskem letu celotni učinek dviga trošarin in davkov na goriva približno 160 milijonov evrov. Če bi torej vsa druga gibanja v letu 2012 enaka kot leto poprej in bi samo dvignili omenjene trošarine, bi bil proračunski primanjkljaj približno enak. Ali drugače, če bi omenjeni dvig trošarin naredili že leto poprej, bi bil proračunski primanjkljaj v obeh letih precej podoben in lani o kakem izboljšanju sploh ne bi mogli govoriti.

Natančnejše analize proračunskih gibanj torej dokaj zanesljivo potrjujejo že precej splošno sprejeto stališče, da na žalost varčevalni ukrepi kakih večjih učinkov na finančno konsolidacijo nimajo. Kakor so sicer marsikje upravičeni in smiselni, se je nujno zavedati, da to ne bo izboljšalo proračunske slike in da je za njene spremembe potrebno sprejeti drugačne ukrepe. To prepričanje je v strokovni javnosti sprejeto že z dokaj visoko stopnjo poenotenja, zanimivo pa je, da vladna stran (pa ne samo slovenska) tega ne sprejme. In tako še vedno načrtuje, da bo npr. letos ob zmanjšanju izdatkov in brez večjih dvigov davščin kar za 5 % povečala prilive (brez upoštevanja izpada pri davku na dobiček).

Seveda se to ne bo zgodilo. S precej veliko stopnjo verjetnosti lahko predvidevamo, da primanjkljaj ne bo nižji zaradi varčevanja, temveč samo v primeru dviga davčnih stopenj ter seveda pozitivnih učinkov predvidenega kar 75 % povečanja prilivov iz EU (če se bo res zgodil ta »čudež«). A kot sem nekje prebral, je umetnost politike, da znaš točno napovedati kaj se bo zgodilo in še bolj točno razložiti, zakaj se to potem ni zgodilo.

%d bloggers like this: