Primerjave gospodarske razvitosti držav se v javnih razpravah pogosto opirajo na bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca po tekočih menjalnih tečajih. Tak pristop je uporaben za ocenjevanje finančne teže gospodarstev v mednarodnem sistemu, vendar ne omogoča ustrezne presoje materialnega življenjskega standarda prebivalstva. Za mednarodne primerjave blaginje je zato primernejša uporaba BDP na prebivalca po pariteti kupne moči (PPP), ki odpravlja vpliv razlik v cenovnih ravneh med državami (World Bank, 2025).

Kljub temu tudi kazalnik BDP na prebivalca po PPP predstavlja zgolj povprečno vrednost in ne odraža porazdelitve ustvarjenega dohodka med prebivalstvo. V obdobju naraščajoče dohodkovne neenakosti postaja zato vse pomembnejše dopolnjevanje agregatnih kazalnikov z distribucijskimi merili, kot so medianski dohodek, delež dohodka spodnje polovice prebivalstva ali distribucijski nacionalni računi (Piketty et al., 2022). V tem komentarju prikazujem stopnjo gospodarske konvergence med Kitajsko in ZDA ob upoštevanju kupne moči in porazdelitve dohodka.

Konvergenca po BDP na prebivalca po PPP

Po podatkih Svetovne banke je leta 2024 BDP na prebivalca po pariteti kupne moči v ZDA znašal približno 85.800 mednarodnih dolarjev, na Kitajskem pa približno 30.000 mednarodnih dolarjev (World Bank, 2025). Kitajska tako dosega približno 35 % ameriške ravni BDP na prebivalca po PPP.

Ta rezultat je pomembno drugačen od primerjave nominalnega BDP na prebivalca, kjer Kitajska dosega približno 16 % ameriške ravni. Razlika izhaja predvsem iz nižjih cen storitev, stanovanj in številnih netrgovinskih dobrin na Kitajskem, zaradi česar ima povprečni dohodek večjo realno kupno moč, kot jo nakazujejo tržni menjalni tečaji.

V razvojnem smislu Kitajska tako ni več gospodarstvo nizkega dohodka, temveč država zgornjega srednjega dohodkovnega razreda, ki se postopoma približuje razvitim gospodarstvom. Vendar pa dejstvo, da dosega le dobro tretjino ameriškega BDP na prebivalca po PPP, kaže, da proces realne konvergence še zdaleč ni zaključen.

Dohodkovna porazdelitev kot korektiv povprečnim kazalnikom

BDP na prebivalca predstavlja aritmetično povprečje in je lahko v družbah z visoko stopnjo neenakosti slab približek dejanskemu materialnemu položaju večine prebivalstva. Zato sodobna literatura vse večji poudarek namenja distribucijskim nacionalnim računom, ki omogočajo povezovanje makroekonomskih agregatov s porazdelitvenimi podatki (Piketty et al., 2022).

Po podatkih World Inequality Database spodnja polovica prebivalstva na Kitajskem prejema približno 15 % skupnega nacionalnega dohodka, medtem ko v Združenih državah prejema okoli 12 % (World Inequality Database, 2025). Čeprav sta državi med najbolj neenakimi velikimi gospodarstvi na svetu, je koncentracija dohodkov na vrhu porazdelitve v ZDA nekoliko izrazitejša.

Če BDP na prebivalca po PPP prilagodimo deležu dohodka, ki pripada spodnji polovici prebivalstva, se relativni položaj Kitajske izboljša. Na tej osnovi dosega povprečni prebivalec spodnje polovice kitajske porazdelitve približno 44 % življenjskega standarda primerljivega prebivalca ZDA.

Podobno tudi ocene medianskih dohodkov kažejo, da kitajski medianski dohodek po kupni moči dosega približno polovico ameriškega. To pomeni, da je stopnja konvergence, merjena z vidika tipičnega prebivalca, višja, kot jo nakazuje primerjava povprečnih vrednosti.

Regionalna heterogenost kitajskega razvoja

Pri interpretaciji kitajskih podatkov je treba upoštevati tudi izrazito regionalno heterogenost. Razvite obalne province, kot so Zhejiang, Jiangsu in Guangdong, skupaj z mestoma Šanghaj in Peking, dosegajo bistveno višje ravni produktivnosti in kupne moči od nacionalnega povprečja. Po nekaterih ocenah se BDP na prebivalca po PPP v teh regijah že približuje 70–90 % ravni razvitih ameriških zveznih držav.

Nasprotno pa številne notranje province ostajajo na bistveno nižjih stopnjah gospodarskega razvoja. Kitajsko je zato mogoče razumeti kot gospodarstvo, ki v sebi združuje značilnosti visoko razvitih urbanih središč in regij, ki še vedno prehajajo iz srednjega v višji dohodkovni razred.

Primerjalni pregled

Kvaliteta življenja

Poleg dohodkovnih kazalnikov se je Kitajska Združenim državam močno približala tudi na področju človekovega razvoja. Pričakovana življenjska doba na Kitajskem danes dosega približno 98–99 % ameriške ravni, medtem ko vrednost indeksa človekovega razvoja (HDI) znaša okoli 85 % ravni ZDA, kar kaže, da je konvergenca v socialnih dimenzijah razvoja napredovala bistveno dlje, kot nakazujejo primerjave BDP na prebivalca po pariteti kupne moči.

Sklep

Torej odgovor na vprašanje, kako blizu je Kitajska Združenim državam, je v veliki meri odvisen od izbranega merila. Po nominalnem BDP na prebivalca Kitajska ostaja precej oddaljena od ameriške ravni, medtem ko po kupni moči dosega že približno tretjino ameriškega standarda.

Ko upoštevamo še porazdelitev dohodka, se relativni položaj Kitajske dodatno izboljša. Z vidika medianskega prebivalca oziroma spodnje polovice porazdelitve Kitajska dosega približno polovico življenjskega standarda Združenih držav. To nakazuje, da je proces konvergence v smislu dejanske materialne blaginje prebivalstva napredoval precej dlje, kot nakazujejo tradicionalni nominalni kazalniki.

Kljub temu ostajajo pomembne razvojne vrzeli, zlasti glede regionalnih razlik. Prihodnja dinamika kitajske konvergence bo zato v veliki meri odvisna od sposobnosti prehoda iz investicijsko in izvozno usmerjenega modela v model, ki temelji na povečanju domače potrošnje.

Viri

Piketty, T., Chancel, L., Saez, E., Zucman, G., & Bajard, F. (Eds.). (2022). World Inequality Report 2022. World Inequality Lab.

World Bank. (2025). World Development Indicators: GDP per capita, PPP (current international $). Washington, DC: World Bank.

World Inequality Database. (2025). Distributional national accounts database. Paris School of Economics. https://wid.world/