Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko na tem blogu brali članek na temo stroškov migrantov, ki povzema objave in izračune Tomasa Pueye iz Francije. Poudarek objav, kot jih je povzel Jože, je v dokaj visokih neto fiskalnih stroških migrantov, ki prihajajo iz manj razvitih dežel. Da torej te osebe koristijo več finančnih ugodnosti kot pa plačajo davkov (vsaj tako lahko razumemo). Objave temeljijo na podatkih nekaterih zahodnih držav, kjer te vidike podrobneje spremljajo in prebrali smo lahko, da npr. Somalijec stane državo kar 23 tisoč eur letno, tudi Jugoslovan 8 tisoč eur, pozitivni pa je seveda prispevek migrantov iz razvitejših držav, na primer Nemčije, ZDA ali Japonske, ki prispevajo kot prejmejo.

Kaj točno izračuni zajemajo, ni podrobneje razloženo. A objave bralcu nekako oblikujejo razumevanje, da so migranti iz Afrike ali Azije praviloma samo neto strošek za države sprejemnice. In to razumljivo potem oblikuje tudi odpor do sprejemanja migrantov. Vemo, da države sicer marsikdaj namenjajo precej sredstev za življenje in socialno varnost teh ljudi, a na drugi strani jih sprejemamo predvsem zaradi gospodarskih potreb. Ker nam opravljajo nujna in praviloma slabo plačana dela, ki jih državljani posameznih držav niso več pripravljeni opravljati. Ali je v teh izračunih zajet tudi ta vidik, ni pojasnjeno – preberemo samo, da Somalijec državo sprejemnico stane 23 tisoč eur letno.

Do takšnega prikaza imam zadržke predvsem, ker gre za ocenjevanje stroškov glede na državo izvora, kar nekako ni logično. Kaj pa če gre za visoko izobraženega Somalijca, ki pride na delo na Dansko? Ali na drugi strani Nemca z dna družbene lestvice, ki sploh ni sposoben delati. Kako potem omenjena analiza uvršča ta dva posameznika glede na višino državnih podpor in njun prispevek k delovanju in razvoju države sprejemnice?

V povzetku Jože sicer relativizira te objave, da je javno finančni učinek priseljevanja odvisen od izobrazbe, zaposljivosti, starosti, razloga za priselitev…, a v grafikonih je  prikazan samo strošek Somalijca, Libanonca, Makedonca ali Izraelca, ne glede na njegov status. Zaradi tega so verjetno zadržki do takšnega prikaza kar upravičeni.

Nedvomno pa so takšne objave precej v sozvočju z nedavno objavo predsednika vlade, kako naj bi 50 tisoč presežnih javnih delavcev nadomestilo del od, kot navaja, 148 tisoč tujih delavcev. Ta številka je dejansko uraden statističen podatek o številu zaposlenih v Sloveniji s tujim državljanstvom v letu 2025. Takšno sklepanje in predlog najbrž temelji na pogosto prevladujoči oceni, da je v javnem sektorju bistveno preveč zaposlenih. Po tem predlogu je torej četrtina (od skupaj 196 tisoč) nepotrebnih, najbrž ker ne delajo nič uporabnega. In temu bi najbrž veliko ljudi pritrdilo. Na drugi strani pa imamo omenjenih 148 tisoč tujih delavcev, katerih pomemben del bi lahko nadomestili z omenjenim število presežnih zaposlenih v javnem sektorju.

To konkretno usmeritev so sicer nekateri ministri kasneje nekoliko omilili, da gre za  dolgoročen proces, da je potrebno oblikovati pogoje in podobno, a bila je izrečena z zelo konkretnimi številkami. Verjetno pa se je tudi v vladnih krogih pojavila dilema, koga zajeti v teh 50 tisoč presežnih javnih uslužbencev. Da so mišljeni predvsem “leni” uradniki, bi še lahko sprejeli, a na vseh upravnih enotah po državi je bilo 1. januarja letos točno 2.236 uradnikov. In verjetno imajo tudi ti vseeno kar precej dela, kot lahko spremljamo na okencih. Največje število zaposlenih v javnem sektorju  pa predstavljajo medicinske sestre, zdravniki, socialni delavci in zaposleni v domovih, vzgojiteljice, učitelji, profesorji, policisti, vojaki, gasilci,… Kje nabrati torej omenjenih 50 tisoč javnih uslužbencev bo najbrž kar zahtevna naloga – a prestavili so jo v bodočnost. Še večja pa bo težava, ko bomo z njimi želeli nadomestiti tuje delavcev v gospodarstvu. Tam so predvsem v gradbeništvu (38 tisoč), gostinstvu (10 tisoč), transportu in skladiščenju (20 tisoč), trgovini (10 tisoč), veliko tudi v industriji (40 tisoč) in to praviloma na nižje plačanih delovnih mestih (njihova povprečna je okoli četrtino nižja od povprečne plače Slovenca v istih panogah).

A pustimo izvedbo teh načrtov aktualni koaliciji. Prav tako bi se tudi izognil podrobnejšemu komentiranju omenjenih podatkov o neto fiskalnih stroških tujih delavcev, ker ne poznamo vseh vidikov izračuna. V kontekstu teh navedb pa je verjetno zanimivo pogledati nekaj podatkov o tujih državljanih v Sloveniji. Seveda samo to, kar je javno dostopno v bazah Statističnega urada. Na osnovi tega bi vseeno poskusili nekoliko širše oceniti vlogo tujih delavcev predvsem na naš BDP in tudi naše javne finance, čeprav samo v neki poenostavljeni in hitri oceni. Samo z namenom nekaj širšega razumevanja tematike, čeprav se seveda zavedam očitkov, da ne gre za nek celovit pogled problematike migracij.

Najprej povejmo, da je v Sloveniji trenutno (vsi podatki se  nanašajo na leto 2025) evidentiranih 215 tisoč oseb s  tujim državljanstvom od skupaj 2,13 milijona prebivalcev Slovenije. Torej okroglih 10 % tujcev. Pri tem pa je pomembno dodati, da so  v skladu z veljavno zakonodajo na voljo samo podatki o prebivalcev, ki (še) nimajo slovenskega državljanstva. Osebe, ki so se priselile iz drugih držav, ki so bili rojeni izven Slovenije, a so vmes prevzeli slovensko državljanstvo ter tudi otroci, ki so bili v Sloveniji rojeni v zakonu  z vsaj enim Slovencem, se vodijo kot Slovenci. In uradnih podatkov o njihovi narodnosti ni več na voljo (nekdaj se je prebivalce o tem spraševalo na rednih popisih vsakih 10 let). Na osnovi nekaterih drugih virov ter s pomočjo umetne inteligence lahko ocenimo, da je v Sloveniji trenutno  okoli 20 % prebivalcev, ki kot narodnost ne bi navedli slovensko. A to so samo neke ocene, uradno lahko govorimo samo o 10 % tujih državljanov v Sloveniji.

Od teh tujcev, jih je bilo 176 tisoč iz držav bivše Jugoslavije (preko 80 % vseh tujcev), iz ostalih države Evrope 20 tisoč, iz Ukrajine 10 tisoč, preostalih 10 tisoč pa iz drugih držav. Glede na zgoraj omenjene podatke o neto stroških migrantov na Danskem, imamo k sreči na primer samo 25 Somalcev in 33 Libanoncev. Od “Jugoslovanov” je zanimiv še podatek, da je največ Bosancev (skoraj 100 tisoč), iz Kosova 20 tisoč, nekaj manj iz Makedonije (17 tisoč), iz Srbije pa 10 tisoč, podobno kot Hrvatov.

Ob podatkih o skupnem številu in po starostnih skupinah, pa imamo na voljo tudi podatke o tem, koliko je od omenjenega skupnega števila tujcev tudi zaposlenih. Teh je bilo lani 148 tisoč, torej 70 % vseh tujcev. Glede na starostno strukturo bi ocenili, da je večina preostalih,  vzdrževanih tujih državljanov (66 tisoč), mlajših oseb, starejših verjetno manj kot 10 tisoč. Od 1,9 mio slovenskih državljanov jih je denimo zaposlenih približno polovico, v drugi polovici (torej vzdrževanih) pa je pol mlajših, pol pa starejših.

Na voljo pa imamo tudi podrobnejše podatke o zaposlitvi tujcev po dejavnostih. Podatki so prikazani v priloženi tabeli, tudi z deležem vseh zaposlenih v teh združenih dejavnostih. Največji delež tujcev je v gradbeništvu, praktično polovica vseh zaposlenih. Tudi v gostinstvu jih je četrtina, v dejavnosti transporta in skladiščenja pa že več kot tretjina. Si predstavljamo delovanje teh dejavnosti brez tuje delovne sile? Da bodo ta dela prevzeli Slovenci? V gospodarstvu torej danes dela že kar okoli 20 % tujcev, v javnem sektorju le 4 %, a tudi na najslabše plačanih delih, kjer se že danes močno trudijo delavce sploh pridobiti.

Naslednji zanimiv podatek pa je povprečna plača tujca in Slovenca v posamezni dejavnosti. Nivo povprečne plače najbrž v največji meri odraža zahtevnost delovnega mesta in kot vidimo iz tabele so povprečne plače tujcev okoli četrtino nižje od povprečja zaposlenih Slovencev. To sicer ne pomeni, da tujce plačujemo manj (vsaj načeloma), temveč, da delajo v isti dejavnosti manj zahtevna delovna mesta. V javnem sektorju 7.500 tujih državljanov prejema celo tretjino nižjo povprečno plačo kot vsi tam zaposleni Slovenci.

Na osnovi podatkov o zaposlenih in plačah smo poskusili oceniti še prejeta sredstva in davke, ki jih plačajo tuji delavci. Po okvirni oceni so tujci za svoje vloženo delo lani prejeli skupaj okoli 4,5 mrd eur prejemkov, od česar so plačali kakih 1,5 mrd davščin in prejeli 3,0 mrd eur neto prejemkov. Vsaj po uradnih podatkih brez zaslužkov “postrani” (na roke). Nimamo pa na voljo javno dostopnih podatkov o socialnih prejemkih in državnih ugodnosti, ki so jih prejeli ti zaposleni. Tu  pa lahko preidemo na še višjo stopnjo ocenjevanja, ki pa je mogoče vseeno še vedno realistična ocena.

Kot izhaja iz prejšnjih podatkov, je preko dve tretjini tujcev zaposlenih in večina njih najbrž ne prejema nekih večjih prejemkov od države. Na bolniški so verjetno manj kot velja za povprečnega Slovenca, tudi pri koriščenju zdravstvenih storitev, pokojnin pa sploh. Tudi otrok imajo zaposleni tujci relativno manj kot zaposleni Slovenci, tako da bi tudi s tega vidika težko trdili, da povprečen tujec koristi več ugodnosti države kot velja za povprečnega Slovenca. Drži pa, da plačajo relativno manj davščin, ker imajo pač bistveno nižje prejemke.

A  tu lahko pridemo še do naslednje ocene, ki je tudi zajeta v tabeli. Predpostavimo, da zaposleni prispevajo tudi k ustvarjanju dodane vrednosti, bruto domačega proizvoda in sicer sorazmerno glede na višino stroškov dela. Sicer manj kot povprečni slovenski delavec, ki ima precej višjo plačo. a še vedno visoko. Če naredimo tak izračun, so tujci lani k ustvarjeni dodani vrednosti Slovenije prispevali 6,5 mrd eur ali posredno tudi okoli 10 % našega BDP. Od tega so za svoje delo prejeli omenjenih 4,5 mrd, ostalo pa je amortizacija in dobički lastnikov. Dodatno pa so verjetno v Sloveniji potrošili tudi kar pomemben del svojih neto prejemkov (uradnih v višini 3,0 mrd eur ter tudi neuradnih).

Če seštejemo vse skupaj, bi torej vsaj za Slovenijo lahko zaključili, da tuji državljani prispevajo pomemben del k gospodarski rasti države ter tudi k javno finančni sliki države. Nedvomno tudi kak Somalijec ali Bosanec ter najbrž še veliko drugih,  prejema več kot doprinaša državi, a z gospodarskega in finančnega vidika je skupni prispevek migrantov vsekakor pozitiven. Seveda to mešanje narodov prinaša tudi veliko slabih strani, a to je že predmet drugih razmišljanj in ocen.