Vojna med ZDA in Iranom po oceni Trite Parsija, izvršnega podpredsednika Quincy Institute for Responsible Statecraft, prehaja iz nadzorovanega stopnjevanja v nevarnost širšega konflikta, ki ga nobena stran ne bo več mogla obvladovati. Čeprav Katar, Pakistan, Oman in druge regionalne države intenzivno iščejo diplomatske rešitve, Parsi na ameriški strani ne zaznava pripravljenosti za resna pogajanja. Washington naj bi bil prepričan, da želi Teheran predvsem politično uničiti Trumpovo predsedovanje, iransko vodstvo pa po njegovih besedah Trumpu ne zaupa in zato ni pripravljeno ponuditi nepovratnih koncesij za dogovor, ki bi ga ameriški predsednik lahko hitro prekršil. Predhodno dogovorjeni memorandum o soglasju dodatno razdvaja strani: ameriška administracija ga zavrača, Iran pa pri njem vztraja kot izhodišču pogajanj, čeprav dopušča drugačen končni dogovor. Parsi v tej razliki vidi omejeno diplomatsko možnost, vendar opozarja, da bi prenagljena in neuspešna pogajanja lahko celo pospešila novo vojaško zaostritev.
V ozadju konflikta se po Parsijevi razlagi maje dosedanja regionalna varnostna ureditev, ki temelji na ameriških oporiščih in zaščiti zalivskih monarhij. Iran si želi zmanjšanja ameriške vojaške prisotnosti, vendar bi lahko pretirano javno vztrajanje pri tej zahtevi Washingtonu otežilo umik, saj bi ta deloval kot kapitulacija. Tudi zalivske države naj bi vse bolj dvomile o koristnosti in vzdržnosti ameriških oporišč, vendar se jim brez nadomestne varnostne ureditve ne želijo odpovedati. Parsi poudarja nesorazmerje med Iranom, ki se je po njegovi oceni sposoben v veliki meri braniti sam, in državami, ki morajo ob vsaki zaostritvi iskati pomoč zunanjih zaščitnikov. Rešitev vidi v regionalni varnostni ureditvi, ki bi povezala zalivske države, Iran, Turčijo, Egipt in Pakistan. Prepričanje, da bo varnost vedno zagotovil nekdo v Beli hiši, po njegovem dolgoročno povečuje ranljivost regije.
Najnevarnejša posledica nadaljnjega stopnjevanja bi bila širitev vojne, ki bi lahko ogrozila obstoj posameznih vlad in spremenila politični zemljevid Bližnjega vzhoda. Parsi kot skrajne možne scenarije obravnava prodor iraških milic v Kuvajt, destabilizacijo Bahrajna in vnovično širjenje konflikta v Sirijo. Te možnosti predstavlja kot opozorilo, kako daleč se je razprava že odmaknila od začetnih pričakovanj o omejeni vojni. Posebej izpostavlja Jordanijo, proti kateri bi Iran lahko preusmeril del pritiska, da bi zmanjšal napetosti z zalivskimi sosedami in hkrati oslabil prestrezanje svojih izstrelkov proti Izraelu. Jordansko sodelovanje pri izraelski obrambi po njegovi oceni tudi poglablja razkorak med oblastjo in prebivalstvom. Če bi vojaška zaostritev sprožila padce vlad ali širše notranje pretrese, bi izginil velik del sedanjih možnosti za diplomatsko umirjanje.
Konflikt bi se lahko po Parsijevi presoji razširil tudi na Evropo, če bi Iran napadel ameriška oporišča na evropskih tleh, ki bi sodelovala pri napadih nanj. Takšen razvoj bi lahko sprožil neposredno evropsko vojaško vpletenost in vključevanje Nata. Opozarja, da bi bilo evropsko pričakovanje, da bo sodelovanje proti Iranu zagotovilo večjo ameriško podporo pri Ukrajini in odnosih z Rusijo, zelo tvegano: Trumpova pripravljenost sprejeti pomoč ne pomeni pripravljenosti, da jo tudi povrne. Evropa bi se tako lahko znašla v dodatni vojni brez pričakovanih ameriških jamstev. Sogovornika razpravljata tudi o možnosti, da bi Rusija Iran izdatneje podprla in tako posredno povečala pritisk na evropske države. Parsi ob tem opozarja na nevarnost pretirane iranske samozavesti: prepričanje, da so se njihove sile izkazale bolje od pričakovanj, bi lahko iransko vodstvo spodbudilo k sprejemanju vse večjih tveganj.
Izrael in Saudska Arabija imata v tej dinamiki različna interesa, vendar lahko odločitve obeh dodatno razširijo vojno. Parsi ocenjuje, da vojaška preobremenjenost Izraela ne bo nujno odvrnila od nadaljnjega stopnjevanja, saj izraelsko vodstvo Trumpovo predsedovanje razume kot časovno omejeno priložnost za uresničitev svojih ciljev ob močni ameriški podpori. Saudska Arabija pa je po njegovi oceni ujeta med spopad s Hutiji in nevarnost neposredne vojne z Iranom. Po njegovih navedbah Washington pomoč proti Hutijem pogojuje z odprtjem savdskega zračnega prostora in oporišč za napade na Iran, kar bi eno grožnjo zamenjalo z drugo, potencialno še večjo. Kot možno, vendar izrecno hipotetično izhodno pot omenja odpravo blokade Jemna v zameno za ustavitev hutijske kampanje proti Savdski Arabiji. Morebitno turško ali pakistansko posredovanje proti Hutijem bi bilo po njegovem politično težavno tudi zaradi njihove priljubljenosti v delu arabskega in muslimanskega sveta, povezane z odporom proti Izraelu in ZDA.
Najpomembnejšo možnost za diplomatski preobrat Parsi vidi v morebitnem dejavnejšem posredovanju Kitajske. Evropa je po njegovi presoji z odločitvijo Francije, Nemčije in Združenega kraljestva za ponovno uvedbo sankcij proti Iranu izgubila velik del diplomatske verodostojnosti in vpliva. Kitajska pa ima vzvode tako v odnosu do Washingtona kot Teherana, čeprav se praviloma izogiba prevzemanju odgovornosti za tuje vojne. Njeno računico bi lahko spremenila nevarnost obsežnega uničenja energetske infrastrukture in posledičnih pretresov svetovnega gospodarstva: stroški pasivnosti bi lahko presegli stroške posredovanja. Parsi dopušča, da bi skupno povabilo Irana in zalivskih držav Pekingu omogočilo vključitev tudi brez izrecne ameriške pobude. Njegovo osrednje sporočilo je, da regionalna diplomacija sama ne bo zadostovala, če v proces umirjanja ne bosta vključena tudi ZDA in Iran. Brez zavestnega in usklajenega prizadevanja za prekinitev spirale stopnjevanja postajajo tudi doslej skrajni scenariji vse bolj verjetni.
