Propad COP pogajanj: V Turčiji so se neuspešno pogajali o koncu fosilne dobe, na Kitajskem pa se dogovorili o večji dobavi fosilnih goriv

Podnebna konferenca COP31 se je v nedeljo, 22. novembra, v Turčiji po dveh tednih pogajanj in še dveh dneh podaljška končala brez krovnega dogovora. Kot poroča New York Times, se je zataknilo že pri vprašanju, ali sme sklepni dokument sploh omeniti premog, nafto in zemeljski plin. Savdska Arabija je ob podpori Rusije in drugih izvoznic fosilnih goriv takšni omembi nasprotovala, Evropska unija in številne podnebno občutljive države pa so zavrnile besedilo, iz katerega so ta goriva izginila. To je prvi takšen razplet svetovnih podnebnih pogajanj po konferenci na Danskem leta 2009.

Še pred tremi leti so se države na konferenci v Združenih arabskih emiratih dogovorile za postopen odmik od fosilnih goriv v energetskih sistemih. Organizatorji so sklep takrat razglasili za začetek konca fosilne dobe. V Turčiji je približno 130 držav želelo v sklepno besedilo znova vključiti to že dogovorjeno usmeritev. Evropski komisar Wopke Hoekstra in irski minister Darragh O’Brien, ki je govoril v imenu EU, sta pojasnila, da je propadlo več poskusov, da bi našli sprejemljivo formulacijo. Za države, ki jim dviganje morske gladine v prihodnosti ogroža obalo, bi podpis takšnega sporazuma pomenil korak nazaj glede na dogovor iz leta 2023.

Osnutek je precej več prostora namenil elektrifikaciji ter tehnologijam za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida. Savdski pogajalci so zagovarjali stališče, da bo brez zajemanja CO₂ težko omejiti segrevanje in da bi moral biti dogovor odprt za različne načine zmanjševanja izpustov. Njihovi nasprotniki so opozarjali na praktično posledico takšnega besedila. Izvoznice bi lahko širile proizvodnjo nafte in plina ter se pri tem sklicevale na podnebni sporazum, ki spodbuja prihodnje zajemanje izpustov, o zmanjšanju porabe fosilnih goriv pa molči.

Za revnejše države je bilo enako pomembno vprašanje, kdo bo plačal prilagajanje na posledice segrevanja. Opozarjale so, da obljubljena sredstva iz razvitih držav prihajajo prepočasi, medtem ko morajo same že danes financirati zaščito pred poplavami, sušami in dviganjem morske gladine. Pogajanja so potekala po objavi poročila Programa OZN za okolje, po katerem je preseganje meje 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo že neizogibno, nadaljevanje sedanjih politik pa bi v tem stoletju privedlo do segrevanja za približno 2,8 °C. Za te države imata zato hitrost zmanjševanja izpustov in zanesljivost obljubljenega financiranja zelo konkretne proračunske posledice.

Del odgovornosti za neuspeh so delegati pripisali vodenju konference. Turčija je bila gostiteljica, pogajanja pa je vodil avstralski minister Chris Bowen. Ko se je iztekel uradni rok, so se pogovori nadaljevali za zaprtimi vrati, nekatere delegacije pa niso več vedele, kdo usklajuje naslednjo različico besedila in kdaj se bodo lahko o njej izrekle. Razplet je znova odprl vprašanje odločanja s soglasjem, saj lahko tudi ob podpori velike večine držav že nekaj odločenih nasprotnic prepreči dogovor. Nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore je zato predlagal odločanje s kvalificirano večino.

Posamezne vlade so medtem že ubrale precej različne poti. Danska, Španija in Portugalska so novembra predstavile svoje načrte za opuščanje fosilnih goriv, Kanada pospešuje priprave na gradnjo naftovoda, Avstralija pa je odobrila nove projekte, ki naj bi obratovali še desetletja. Po umiku ZDA iz pariškega sporazuma je tudi ameriška administracija svoj trgovinski vpliv uporabila za spodbujanje prodaje fosilnih goriv v tujini. Razhajanja, ki jih v Turčiji ni bilo mogoče premostiti, se torej že kažejo v odločitvah vlad o tem, v katero energetsko infrastrukturo bodo vlagale.

Najbolj zgovoren dogodek teh dveh tednov se je zgodil na Kitajskem. Medtem ko so se delegati v Turčiji še pogajali o besedilu, so se 19. novembra na Kitajskem sestali Donald Trump, Xi Jinping in Vladimir Putin. V drugi točki skupne izjave ZDA, Kitajske in Rusije so napovedali povečanje proizvodnje in dobave naftnih derivatov. V času, ko so vojna v Iranu, motnje v Hormuški ožini in ozka grla v rafinerijah podražili goriva, so se voditelji treh od štirih držav z največjimi izpusti toplogrednih plinov o prednosti zanesljive oskrbe dogovorili brez posebnih težav.

Kdor hoče razumeti, zakaj so pogajanja v Turčiji propadla, naj začne pri svetovni energetski bilanci. Leta 2015, ko je bil sprejet pariški sporazum, je svet po podatkih poročila World Energy Review 2026 porabil za 13,5 milijarde ton naftnega ekvivalenta primarne energije, od tega je 83 % odpadlo na premog, nafto in plin. Deset let pozneje je njihov delež znašal 80 %, skupna poraba pa je medtem zrasla na 15,7 milijarde ton naftnega ekvivalenta. Če pomnožimo oba para številk, dobimo precej manj slovesno bilanco prvega desetletja sporazuma. Svetovna poraba fosilnih goriv se je povečala s približno 11,2 na 12,6 milijarde ton naftnega ekvivalenta oziroma za okoli 12 %. Obnovljivi viri so rasli in brez njih bi porabili še več premoga, nafte in plina. Toda v desetletju, v katerem naj bi začeli opuščati fosilna goriva, se je njihova letna poraba povečala za dobro milijardo ton naftnega ekvivalenta.

Zato sem že pred konferenco v kolumni »Net zero« je mrtev pisal, da je politika »neto nič do leta 2050« ob sedanji dinamiki brez fizikalne opore. Če plinski kotel zamenjamo s toplotno črpalko in avtomobil na bencin z električnim, smo del porabe plina in nafte res odpravili, vendar moramo elektriko za oba zagotoviti tudi v mrzlem zimskem večeru, ko sončne elektrarne ne proizvajajo in je vetra malo. Takrat je pomembno, koliko jedrskih in hidroelektrarn obratuje, koliko energije imamo v hranilnikih in ali jo omrežje lahko dostavi do porabnika. Dokler štiri petine svetovne primarne energije še vedno dobimo iz fosilnih goriv, njihova poraba pa v absolutnih količinah celo raste, je vztrajanje pri letu 2050 brez verodostojnega izračuna, kako hitro lahko zgradimo nadomestne zmogljivosti in kako bomo izravnali preostale izpuste, prazno politično blebetanje. Takšna politika se je prej ali slej morala zaleteti v zid realnosti. V Turčiji se je to zgodilo prav tisti teden, ko so se voditelji ZDA, Kitajske in Rusije dogovarjali, kako povečati dobavo fosilnih goriv. Te tri države so leta 2025 skupaj porabile približno polovico svetovne energije, natančneje 46,6 % svetovne primarne energije in 49,1 % vseh fosilnih goriv. K temu prištejte ostale države izven severne hemisfere, ki politiko neto ničelnih izpustov podpirajo samo deklarativno, dejansko pa vztrajajo na porabi fosilnih goriv. Kako si EU predstavlja neto ničelne izpuste čez četrt stoletja, če pa se večina sveta po porabi energije ne želi odpovedati porabi fosilnih goriv?!

Pri ravnanju EU se mi zdi najbolj zgrešena domneva, da bodo države, ki podpirajo postopni odmik od fosilnih goriv, sprejele tudi tempo in ceno, ki ju je EU predpisala lastni industriji. Za omembo fosilnih goriv v sklepnem besedilu je bilo v Turčiji mogoče zbrati podporo približno 130 držav. Precej težje bi bilo njihove vlade prepričati, naj domačim proizvajalcem naložijo enake stroške, kot jih nosijo evropski. Če evropska tovarna zaradi dragega plina in stroškov emisijskih kuponov ustavi proizvodnjo dušikovih gnojil, evropski kmet še vedno potrebuje gnojilo. Ko ga uvozi, se proizvodnja in z njo delovna mesta preselijo drugam, svetovni izpusti pa so lahko celo večji, če tuji proizvajalec uporablja manj učinkovito tehnologijo. In kaj smo s tem dosegli, razen da smo si popravili domačo emisijsko bilanco in povečali odvisnost od uvoza?

Evropa je očitno pripravljena uničiti svojo industrijo na oltarju neumnih in zgrešenih ideoloških politik, preostanek sveta pa ne.

Oddajte komentar