V kolumni za Bloomberg izpred pol leta, ki pa je spet postala zelo aktulna ob novem srečanju COP “podnebnih liunatikov” v Turčiji, je Javier Blas ugotavljal, da se svetovna energetska politika odmika od cilja neto ničelnih emisij do leta 2050. Spremembo ponazarja z besednjakom ministrskih srečanj Mednarodne agencije za energijo (IEA): leta 2022 je sklepno sporočilo neto ničelne emisije omenjalo 13-krat, leta 2024 15-krat, leta 2026 pa povzetek predsedujoče samo enkrat, in še takrat zaradi odsotnosti splošnega soglasja. Po Blasovi oceni je to znak razpada političnega konsenza, ki je podnebni cilj postavljal v središče energetske, industrijske in gospodarske politike.

Neto ničelne emisije pomenijo, da bi preostale izpuste toplogrednih plinov izravnali z njihovim odstranjevanjem iz ozračja, denimo prek gozdov ali tehnološkega zajemanja. Toda pot do tega ravnovesja je po Blasu že od začetka temeljila na nerealističnih pričakovanjih o strmem zmanjšanju porabe premoga, nafte in plina. Letni energetski izpusti CO₂ presegajo 35 milijard ton, ob nadaljevanju sedanjih trendov pa bi lahko blizu današnje ravni ostali še naslednjih 25 let. Tudi ob uresničitvi večine napovedanih energetskih politik bi po projekcijah, ki jih navaja Blas, sredi stoletja še vedno presegali 25 milijard ton letno. Razkorak med političnimi zavezami in dejansko porabo energije je zato velik.

Kljub temu so razvite države cilj neto ničelnih emisij sprejele kot vodilo preobrazbe gospodarstva. IEA je leta 2021 objavila vplivno poročilo z več kot 400 mejniki za prehod iz sistema, ki temelji na fosilnih gorivih, v sistem s prevladujočimi obnovljivimi viri. Blas meni, da so pri izvajanju teh načrtov politična prepričanja pogosto prehitela tehnične in ekonomske možnosti. Projekte obnovljivih virov so odobravali, še preden so bila nanje pripravljena omrežja, kar je povečevalo stroške prehoda. Nemčija je zapirala jedrske elektrarne, čeprav nadomestna oskrba iz obnovljivih virov še ni bila dovolj razvita. Hkrati se je med vlagatelji razširilo pričakovanje, da bo velik del zalog fosilnih goriv ostal neizkoriščen.

Dejanska gibanja so bila drugačna: Blas je ob pisanju kolumne ugotavljal rekordno svetovno povpraševanje po nafti, plinu in premogu. V ospredje politične razprave sta se zato vrnili zanesljivost oskrbe in dostopnost cen energije. Direktor IEA Fatih Birol je v uvodnem govoru na ministrskem srečanju energetsko varnost omenil osemkrat, cenovno dostopnost štirikrat, podnebje dvakrat, neto ničelnih emisij pa niti enkrat. Razlog za spremembo je predvsem gospodarski: evropska energetsko intenzivna industrija se spopada s težavami, vlade pa se bojijo selitve proizvodnje. Blas s tem ne trdi, da so podnebne spremembe izginile s političnega dnevnega reda, temveč da ne določajo več vseh drugih prednostnih nalog.

Neuresničljivost zastavljene časovnice Blas ponazori s porabo nafte. Prvotni scenarij neto ničelnih emisij je predvideval njen padec na nekaj več kot 70 milijonov sodov dnevno do leta 2030 in približno 25 milijonov do leta 2050. Ob pisanju kolumne pa se je poraba gibala okoli 105 milijonov sodov dnevno, za leto 2027 je navajal približno 106 milijonov. Politični premik se že prevaja v konkretne odločitve: Danska je začela razmišljati o podaljšanju pridobivanja nafte in plina v Severnem morju do leta 2050. Utemeljitev je bila predvsem varnostna: če Evropa plin še potrebuje, je bolje, da ga pridobiva doma. Po Blasu se ni toliko spremenila energetska stvarnost kot politično dojemanje stroškov prehoda.

Toda konec političnega konsenza o neto ničelnih emisijah do leta 2050 po Blasu ne pomeni konca obnovljivih virov. Elektrika bo ostala najhitreje rastoča oblika energije, sončne, vetrne, hidroelektrarne in drugi obnovljivi viri pa bodo pokrivali pomemben del dodatnega povpraševanja. Njihov delež bo naraščal, vendar bo izpodrivanje fosilnih goriv počasno. Blas dopušča, da bi svetovni izpusti kmalu dosegli vrh, zlasti ob umirjanju rasti porabe premoga, nato pa postopoma upadali proti 30 ali celo 25 milijardam ton CO₂ letno. To bi bil pomemben premik, vendar še vedno zelo daleč od neto ničelnih emisij.

Blasova analiza po moji presoji ne gre dovolj daleč. Problem je tudi sama stava, da bomo prihodnjo oskrbo z elektriko gradili predvsem na soncu in vetru. Zaradi izjemno nizke gostote proizvodnje na enoto površine, vremenske odvisnosti, občasnosti in sezonskih nihanj ta vira sama ne moreta zagotavljati neprekinjene oskrbe sodobnega gospodarstva. Povečevanje njune nameščene moči zato zahteva ogromne naložbe v omrežja, hranilnike in nadomestne proizvodne zmogljivosti. Cena elektrike iz posameznega panela ali vetrnice pač ni prava cena zanesljive oskrbe, pač pa le njen manjši del. Treba je upoštevati celotne sistemske stroške vsakega izmed virov, pri čemer je ta pri soncu in vetru izjemno vidok, pri jedsrki energiji pa skoraj nič. Stava na prevladujočo vlogo sonca in vetra je ekonomsko nesmiselna, ker nimamo prepričljivega in stroškovno vzdržnega odgovora na vprašanje, kdo bo zagotavljal elektriko v daljših obdobjih šibkega vetra in malo sonca. To vprašanje postaja še pomembnejše zaradi elektrifikacije prometa, ogrevanja in industrije ter razvoja podatkovnih centrov in umetne inteligence. V scenarijih intenzivne elektrifikacije bi se svetovna poraba elektrike do leta 2050 lahko podvojila ali celo potrojila. Takšno povečanje potreb zahteva predvsem pravočasno gradnjo zmogljivosti, na katere se lahko zanesemo ne samo ob neugodnem vremenu, pač pa vsako uro dneva.

Neto ničelnih izpustov do leta 2050 ob sedanji dinamiki svetovne porabe energije, naložb in političnih odločitev v praksi ni mogoče uresničiti. Tudi scenariji IEA, ki izhajajo iz veljavnih oziroma napovedanih politik, za sredino stoletja še vedno predvidevajo velike izpuste CO₂. Emisije pa lahko sistematično zmanjšujemo z nadomeščanjem fosilnih goriv s premišljeno kombinacijo nizkoogljičnih virov. V tej kombinaciji bi morali bistveno večjo vlogo dobiti jedrska energija in hidroenergija, slednja tam, kjer to dopuščajo naravne omejitve. Jedrske elektrarne lahko zagotavljajo velike količine elektrike neodvisno od osončenosti in vetra, črpalne in akumulacijske hidroelektrarne pa pomembno prispevajo k prilagajanju proizvodnje potrebam. Sonce in veter vidim predvsem kot dopolnilo takšnemu sistemu, katerega obseg mora upravičiti račun celotnih stroškov oskrbe.

Za Slovenijo to pomeni pravočasno gradnjo novih jedrskih zmogljivosti, premišljeno uporabo hidroenergetskega potenciala ter razvoj omrežij in hranilnikov. Energetska politika mora primarno zagotavljati dovolj zanesljive in cenovno konkurenčne elektrike za gospodarstvo in prebivalstvo, podredno pa hkrati zmanjševati emisije.