Je JEK2 predrag za Slovenijo? Bo država bankrotirala? Bo zmanjkalo denarja za zdravstvo in šolstvo? Kdo bo plačal zamude, podražitve in izgubo? Se ponavlja TEŠ 6? Bodo dražji tudi krediti podjetjem? Bomo žrtvovali obnovljive vire in omrežje? Gre za potvarjanje dejstev z namenom manipulacije z javnostjo, pri čemer ideološki nasprotniki jedrske energije razpravo o financiranju načrtno spreminjajo v strašenje pred državnim bankrotom.

Izmišljene milijarde za strašenje javnosti

Vse se začne že pri vrednosti JEK2, ko se kot cena obravnavanega projekta namerno prikazuje izmišljena številka nad 20 milijardami evrov, izpeljana iz podatkov za precej večjo elektrarno. Za Slovenijo je po moji presoji zaenkrat relevanten samo generator moči 1.100 MW zaradi združljivosti tehnologije in znanja z obstoječim NEK. Moja analiza zato izhaja iz te moči in investicijskega stroška 9,44 milijona evrov na MW, kar pomeni 10,4 milijarde evrov v stalnih cenah leta 2025, brez financiranja. Zneski za 1.600-megavatni blok francoskega proizvajalca EDF ob vključevanju stroškov financiranja v samo osnovno investicijsko vrednost služijo načrtnemu ustvarjanju strahu pred finančno katastrofo.

Treba je razumeti, da imajo stroški gradnje in stroški dolgoročnega financiranja različno časovno dinamiko. Investicijski izdatki nastajajo postopno med gradnjo, ko se plačujejo izvedena dela in oprema, pri čemer se začetni investicijski vrednosti prištejejo tudi obresti med gradnjo, ki izpolnjujejo pogoje za usredstvenje. Po začetku obratovanja in izteku dogovorjenega moratorija pa se glavnica in nadaljnje obresti odplačujejo iz prihodkov od prodaje elektrike, iz katerih se zagotavlja tudi donos na vloženi lastniški kapital, skladno s finančno konstrukcijo, ki lahko zajema obdobje 30 do 40 let. Zato vseh obresti za prihodnja desetletja in zahtevanega donosa lastnikov ni mogoče preprosto prišteti stroškom gradnje ter dobljenega seštevka predstavljati kot znesek, ki ga mora Slovenija zagotoviti že do začetka obratovanja elektrarne. Ti stroški so seveda pomembni za presojo ekonomske upravičenosti projekta, vendar jih moramo obravnavati skupaj s prihodki, iz katerih se pokrivajo, in ob upoštevanju časovne vrednosti denarja.

Podobno pri nakupu stanovanja s posojilom razlikujemo med nakupno ceno nepremičnine in skupnim zneskom, ki ga bomo banki odplačali v naslednjih tridesetih letih: obresti povečujejo skupno finančno breme nakupa, vendar niso strošek, ki ga moramo poravnati ob prevzemu stanovanja. Namerno prikazovanje vseh prihodnjih stroškov financiranja JEK2 kot začetnega investicijskega bremena, ob hkratnem zamolčanju desetletij prihodkov od prodaje elektrike, je zato manipulacija, namenjena strašenju javnosti.

Financiranje ni pot v bankrot

Gradnjo JEK2 bo vodila namenska projektna družba, SPV, ki je pravno in finančno ločena od države ter ima lastno bilanco in prihodke za odplačevanje dolga. Država lahko njeno zadolževanje podpre s poroštvom, ki ob izdaji ne zahteva izplačila, pomeni pa prevzem tveganja. Javni dolg nastane pri neposrednem zadolževanju države za posojilo SPV, sicer pa je njegova statistična obravnava odvisna od prevzetih tveganj. Zato je treba pogodbeno urediti odgovornost za zamude in podražitve ter zagotoviti nadzor nad gradnjo, kar pa nikakor ne pomeni, da si Slovenija investicije ne more privoščiti.

Po moji analizi znaša povprečna letna potreba po financiranju pri devetletni gradnji 1,15 milijarde evrov oziroma 1,62 % BDP iz leta 2025. Govorimo torej o dobri milijardi letno za proizvodno naložbo, katere financiranje je ob analiziranih pogojih absolutno obvladljivo tudi ob stoodstotni javni udeležbi.

Vendar je javno financiranje zgolj eden izmed možnih modelov financiranja. Financiranje gradnje je mogoče urediti v okviru različnih vrst partnerstev kot konzorcijev različnih vlagateljev. Denimo v mednarodnem partnerstvu bi slovenski javni delež znašal 50 %, hrvaški 25 %, slovenska podjetja in gospodinjstva pa bi prispevala vsak po 12,5 % naložbe. Slovenski javni vložek bi se tako zmanjšal na 5,2 milijarde evrov oziroma 577 milijonov letno. V konzorcijskem partnerstvu pa polovico naložbe prevzamejo slovenske energetske družbe, četrtino hrvaški HEP, preostalo četrtino pa enakovredno podjetja in gospodinjstva. Neposrednega proračunskega vložka pri tem sploh ni.

Ob dejstvu, da slovenske energetske družbe letno ustvarijo okrog 500 milijonov evrov EBITDA, to v desetih letih pomeni pet milijard evrov poslovnega presežka. Če bi 30 % njihovega deleža pokrila bančna posojila, bi za polovico investicije potrebovale 3,6 milijarde lastnih sredstev in 1,6 milijarde dolga. Čeprav je treba EBITDA zmanjšati za davke, servisiranje dolgov in druge naložbe, ti zneski pokažejo, kako nesmiselno je strašenje z državnim bankrotom zaradi JEK2.

Poceni elektrika namesto večnih subvencij

Toda bistvo Partnerstva za JEK2, ki ga zagovarjam, je predvsem v tem, kdo bo imel koristi od elektrike, saj državno lastništvo domačim odjemalcem še ne zagotavlja dobave po stroškovni ceni. Evropska komisija je pri podpori novemu bloku Dukovany zahtevala najmanj 70 % prodaje na trgih (za dan vnaprej, znotraj dneva in na terminskih trgih), preostanek pa prek nediskriminatornih dražb. Čehom lahko koristijo vračila presežkov podporne sheme, vendar njihova podjetja s tem modelom financiranja nimajo zagotovljene neposredne dobave poceni elektrike.

V Sloveniji te omejitve glede bolj ugodnega dostopa do energije iz JEK2 s strani Evropske komisije ob predlaganem partnerstvu za JEK2 ni, saj partnerstvo to povezavo vzpostavi že pri financiranju – podjetja in gospodinjstva z vložkom pridobijo pravico do sorazmernega dela proizvodnje, vložek in donos pa se jim vračata prek popusta pri elektriki. Moja analiza ob 2,5-odstotnem realnem zahtevanem donosu izračuna povprečno referenčno ceno 81,9 EUR/MWh in popust 46,8 EUR/MWh, kar pomeni tekočo efektivno ceno okrog 35 EUR/MWh (brez omrežnine in dajatev). Velja za pogodbeni delež energije po kapitalskem vplačilu, torej odjemalec del stroška plača vnaprej. Ob trenutnih visokih tržnih cenah, na ravni 175 EUR/MWh, takšna zaščita krepi konkurenčnost podjetij in blaginjo gospodinjstev.

Ob 90-odstotni izkoriščenosti JEK2 letno proizvede 8,67 TWh elektrike, od česar bi podjetjem in gospodinjstvom glede na njuna 12,5-odstotna deleža pripadlo vsakim po 1,1 TWh. Glede na porabo leta 2024 bi to pokrilo približno eno osmino poslovnega odjema elektrike in eno tretjino gospodinjskega odjema. Delež ugodnejše elektrike pri posameznem odjemalcu pa bi bil seveda odvisen od njegovega vložka. Sodelovanje pri vlaganju v JEK2 je seveda absolutno prostovoljno, zanj se bodo odločili poslovni subjekti in gospodinjstva, ki si želijo za zelo dolgo obdobje 50 let zamejiti (zakleniti) nizko ceno elektrike za del svoje porabe.

Glede koristi poslovnih subjektov od poceni energije iz JEK2 je pomembno razumeti, da ne gre za državno pomoč, pač pa za komercialno ovrednoteno protidajatev za naložbo. Ta sama po sebi ni državna pomoč, kakršno urejata CISAF in krizni okvir METSAF, ki ugodnosti nizke cene elektrike vežejo na odobritev državne pomoči s strani Evropske komisije. Pri čemer sta oba mehanizma časovno omejena (3 leta). Pri partnerstvu za JEK2 s 40-letno pogodbeno pravico do koristi pa bi dobili trajen mehanizem sodelovanja domačih odjemalcev pri elektrarni, ki jo gradimo prav zaradi njih. Podjetja bi tako postala bolj odporna na volatilnost cen električne energije in manj odvisna od vsakokratnih vladnih subvencij zaradi visokih cen energije.

Odpoved jedrski energiji drago plačamo

Vzdržnost JEK2 pa lahko ocenimo šele s primerjavo stroškov razvoja celotnega elektroenergetskega sistema. Naša analiza iz lanskega leta je obravnavala štiri alternativne koncepte bodočega razvoja elektroeenergetskega sistema Slovenije – poleg koncepta, da se ne naredi nič (opustitev novih vlaganj v energetski sistem) primerja koncept OVE s plinom, koncept 100 % OVE ter koncept kombinacije jedrske energije in OVE. Slednja poleg podaljšanja obratovanja NEK in JEK2 vključuje mali modularni reaktor (SMR), hidroenergijo, zmerno širitev kapacitet sonca in vetra ter naložbe v omrežje, rezerve in hranilnike in dosega najboljši skupni rezultat po petih merilih.

Prvič, glede energetske avtonomije kombinacija JE in OVE po letu 2040 omogoča pokritje domačih potreb, medtem ko bi brez nove jedrske proizvodnje ostali močno odvisni od uvoza elektrike oziroma plina. Poletni presežki sončne proizvodnje ne odpravijo zimskega primanjkljaja, ko elektriko potrebujejo tudi sosednje države, zato domača proizvodnja zmanjšuje izpostavljenost tujim cenam in ohranja dohodek doma.

Drugič, glede zanesljivosti oskrbe jedrska proizvodnja zagotavlja velik stalen obseg energije, hidroelektrarne, hranilniki in drugi prožni viri pa pokrivajo nihanja in konice. Ob rezervi za izpad največje enote takšna kombinacija zmanjšuje tveganje nepokritega odjema in potrebo po nadomestni proizvodnji med daljšimi obdobji šibkega sonca in vetra, kar je bistveno za nemoteno delovanje gospodarstva.

Tretjič, naša analiza za 80-letno obdobje pri kombinacijah JE in OVE ocenjuje celotne družbene stroške na 53 do 66 milijard evrov, pri OVE s plinom na 156 milijard, pri 100 % OVE pa na 222 milijard evrov. Ti seštevki v stalnih cenah vključujejo naložbe, zamenjave naprav, omrežje, obratovanje in uvoz, kar zagovorniki posameznih tehnologij radi prezrejo. Domnevni prihranek zaradi opustitve JEK2 bi večkrat preplačali z dražjim hranjenjem, rezervami in uvozom. Drugače rečeno, koncepti bodočega elektroenergetskega sistema Slovenije, ki izključujejo jedrsko energijo, so 3- do 4-krat dražji od koncepta z jedrsko energijo (novim JEK2 in SMR), ko upoštevamo skupne stroške vseh konceptov v življensjki dobi JEK2.

Četrtič, ti stroški se odrazijo v maloprodajni ceni, ki bi se po predpostavkah naše analize do leta 2050 realno povečala le za 8 % pri konceptu JE in OVE, za 35 % pri konceptu OVE s plinom in za 74 % konceptu pri 100 % OVE. Tudi ob podražitvi elektrike iz JEK2 na 100 EUR/MWh bi sistemska cena ostala za 20–30 EUR/MWh nižja kot pri obeh scenarijih brez nove jedrske proizvodnje, zato stroškov elektrarne ni mogoče presojati brez stroškov sistema, ki jo mora nadomestiti.

In petič, kombinacija JE in OVE dosega najboljši skupni okoljski rezultat ob upoštevanju življenjskega cikla, emisij, rabe prostora in biodiverzitete, pri čemer je različica brez novih hidroelektrarn ugodnejša za prostor in biodiverziteto, tista z njimi pa za izpuste. Hkrati je treba upoštevati tudi, da z uvozom elektrike, namesto da bi imeli lastne domače vire elektrike, okoljske obremenitve zgolj prenesemo drugam. Podobno kot, če bi se želeli znebiti domačih smeti tako, da jih vržemo čez ograjo sosedu.

Brez JEK2 bomo razvojno zaostajali

Potreba po JEK2 narašča, ker bodo elektrifikacija prometa in ogrevanja, digitalizacija ter razvojne potrebe Slovenije do leta 2050 zahtevale približno podvojitev potrebnega obsega elektrike. Umetna inteligenca bo zahtevala še več: podatkovni center s stalnim odjemom 200 MW letno porabi 1,75 TWh, več od celotne končne porabe Mestne občine Ljubljana leta 2024, ki je znašala 1,61 TWh. Ni naključje, da Microsoft, Amazon, Google in Meta sklepajo dolgoročne jedrske pogodbe, saj potrebujejo neprekinjeno nizkoogljično dobavo. Med primerjanimi scenariji sistem z JEK2 najbolje združuje zadosten obseg elektrike, zanesljivo oskrbo, konkurenčne cene in majhne okoljske obremenitve.

Za izvozno usmerjeno gospodarstvo, kot je slovensko, so konkurenčne in predvidljive cene elektrike eden izmed pogojev za ohranjanje proizvodnje in pridobivanje novih naložb. Podjetja, ki za energijo trajno plačujejo več od tujih konkurentov, te razlike praviloma ne morejo v celoti prenesti v prodajne cene, ker bi s tem izgubljala naročila, zato jo pokrivajo z nižjimi maržami. S tem jim ostaja manj lastnih sredstev za posodobitev opreme, raziskave in razvoj ter širitev proizvodnje, kar postopno zmanjšuje njihovo sposobnost tehnološkega napredovanja. Dražja energija tako prek slabših pogojev za investiranje zavira tudi rast produktivnosti, od katere je dolgoročno odvisna rast realnih plač.

Še pomembnejši je vpliv na odločitve o tem, kje bodo nastajale nove proizvodne in tehnološke zmogljivosti. Vlagatelji pri izbiri lokacij primerjajo tudi dolgoročne stroške in zanesljivost oskrbe z energijo, zato bodo ob trajno nekonkurenčnih cenah del naložb usmerili v države, ki jim zagotavljajo ugodnejše pogoje. Slovenija lahko spodbuja avtomatizacijo, elektrifikacijo industrije in razvoj umetne inteligence, toda če bodo te dejavnosti pri nas zaradi dražje energije dražje kot drugje, bo težko privabila naložbe, s katerimi želi povečati dodano vrednost. Posledica bo manj novih tehnologij in kakovostnih delovnih mest, zaradi česar bomo razvojno zaostajali za državami, ki gospodarstvu zagotavljajo konkurenčno energijo.

Takšno zaostajanje se bo neposredno odrazilo tudi v blaginji prebivalstva. Gospodinjstva dražjo energijo najprej občutijo pri računih za elektriko in ogrevanje ter prek višjih cen proizvodov in storitev, dolgoročno pa jih še bolj prizadeneta počasnejša rast plač in manjša izbira dobro plačanih zaposlitev. Nižja rast produktivnosti in dohodkov hkrati pomeni šibkejšo davčno osnovo in manj možnosti za financiranje zdravstva, šolstva, pokojnin ter drugih javnih storitev.

Zato je trditev, da bomo z odpovedjo JEK2 obvarovali denar za socialno državo, razvojno kratkovidna: če s tem gospodarstvu ohranimo dražjo oskrbo, spodkopavamo prav njegovo sposobnost ustvarjanja dohodkov, iz katerih socialno državo financiramo. Brez konkurenčnih cen energije bo Slovenija za uspešnejšimi državami zaostajala, s tem pa se bo zmanjševala tudi blaginja Slovencev glede na življenjski standard, ki bi ga lahko dosegli.

Tega se zavedajo Francija, Finska in Švedska, očitno pa je spregledala tudi Evropska komisija, saj je Ursula von der Leyen marca 2026 evropsko obračanje hrbta jedrski energiji označila za »strateško napako«. Slovenija si ne more privoščiti, da bi zaradi ideoloških predsodkov ponovila napako, ki jo Evropa že plačuje z izgubo konkurenčnosti. Za uspešen razvoj potrebujemo dovolj konkurenčne elektrike, pri čemer jedrska energija z obnovljivimi viri zagotavlja daleč največ družbenih koristi ob najmanjših skupnih družbenih stroških.

Slovenija ne bo bankrotirala zaradi JEK2. Nasprotno, z JEK2 bo razvojno prosperirala.