Sheng Zhang je kitajski raziskovalec in doktorski kandidat sociologije na Univerzi Johns Hopkins, pred tem pa je magistriral iz bližnjevzhodnih študij na Harvardu. Raziskuje kitajsko diplomacijo, odnose Kitajske z Bližnjim vzhodom in južno Azijo ter zgodovino mednarodnih socialističnih in maoističnih gibanj. Ukvarja se tudi z marksistično in postkolonialno teorijo, ob akademskem delu pa nastopa kot politični komentator. Zhang je imel oktobra 2026 na Univerzi v Kjotu v okviru simpozija »Geopolitics in the Time of Monsters« (»Geopolitika v času pošasti«) zanimivo predavanje, ki odraža novo samozavest mlade generacije kitajskih intelektualcev.
Po stališčih, izraženih v predavanju, lahko Zhanga umestimo v neomaoistično in protiimperialistično usmerjeni del mlajše kitajske inteligence. V njegovem nastopu se kaže samozavest generacije kitajskega vzpona, ki Zahoda ne dojema več kot samoumevnega merila napredka in politične legitimnosti. Zhang zagovarja odločnejše nasprotovanje ameriški hegemoniji, tesnejše sodelovanje z Iranom in podporo palestinskemu osvobodilnemu boju. Kritičen je tudi do kitajskega vodstva, kadar poslovnim interesom podreja politično solidarnost ali strateško potrpežljivost razteguje v nedogled. Njegov govor tako izraža angažirano presojo mlajšega kitajskega intelektualca, ki od svoje države pričakuje zunanjo politiko, sorazmerno njeni gospodarski moči. Ta položaj pomaga razumeti tako ostrino njegovih ocen Zahoda kot nestrpnost do previdnosti Pekinga.
Sheng Zhang kitajsko zunanjo politiko do Bližnjega vzhoda razlaga kot preplet dveh tradicij, ki pogosto narekujeta različne odločitve. Maoistična tradicija poudarja protiimperialistični boj in solidarnost z narodnoosvobodilnimi gibanji, tradicija Deng Xiaopinga pa daje prednost gospodarskemu razvoju in pragmatičnemu sodelovanju. Po Zhangovem mnenju kitajskega ravnanja ni mogoče razumeti kot izvajanja ene same, povsem usklajene strategije. Različne ustanove in politični krogi tema dediščinama pripisujejo različno težo, zato se v odnosih do Palestine, Izraela, Irana in zalivskih monarhij pojavljajo napetosti med političnimi cilji in gospodarskimi interesi.
V Mao Zedongovem razumevanju sveta je bil palestinski boj neposredno povezan s kitajsko varnostjo. Zhang spomni na Maovo predstavo, da je Palestina na prvi črti svetovnega boja proti imperializmu, Kitajska pa v njegovem zaledju. Podpora Palestincem je zato združevala solidarnost z narodom pod tujo oblastjo in strateški interes omejevanja zahodne moči. Zhang to povezavo ponazori tudi s kitajskimi otroškimi knjigami iz obdobja kulturne revolucije, ki so palestinski odpor prikazovale skozi izkušnjo kitajskega boja proti japonski okupaciji.
Deng Xiaoping je težišče zunanje politike premaknil k gospodarski modernizaciji. Diplomacija naj bi ustvarjala pogoje za razvoj, zato je Kitajska širila odnose tudi z državami, s katerimi je imela politična nesoglasja. Zhang v tem okviru pojasnjuje vzpostavitev diplomatskih odnosov z Izraelom in sodelovanje na tehnološkem področju ob nadaljevanju politične podpore Palestincem. Bližnji vzhod je Peking obravnaval kot zapleteno območje, kjer je koristno trgovati z vsemi, politično izpostavljenost pa omejevati. Izogibanje izbiri strani je postalo sestavni del te razvojne strategije.
Pod Xi Jinpingom je Kitajska po Zhangovi oceni začela dejavneje posegati v regionalno diplomacijo. Kot primere navaja posredovanje med Iranom in Savdsko Arabijo, pogovore med palestinskimi političnimi skupinami ter izrazitejše nasprotovanje ameriškim posegom. Vendar nova dejavnost ni odpravila starega razkoraka. Kitajska politično podpira Palestince in sodeluje z Iranom, pomemben del njenih gospodarskih interesov pa je povezan z ameriškimi partnerji v regiji, zlasti zalivskimi monarhijami. Zhang prav v neusklajenosti teh dveh usmeritev vidi osrednjo težavo kitajske bližnjevzhodne politike.
Različni odzivi na uničevanje Gaze po njegovem kažejo, da tudi kitajski državni aparat ne govori vedno z enako ostrino. Zhang primerja previdnejši jezik zunanjega ministrstva z ostrejšimi ocenami drugih državnih ustanov in posameznih diplomatov. Opozarja na uporabo izraza genocid v poročilu informacijskega urada državnega sveta ter na javne nastope, ki izražajo izrazito solidarnost s Palestinci. Te razlike razume kot posledico različnih političnih poudarkov in diplomatskih omejitev znotraj sistema, ki je navzven pogosto predstavljen kot povsem enoten.
Kitajsko javno mnenje Zhang opisuje kot izrazito naklonjeno Palestincem, posebej med mladimi. Njihovo solidarnost povezuje s prepoznavanjem lastne nacionalne zgodovine v palestinskem položaju. Na družbenih omrežjih se zato pojavljajo primerjave Gaze s Kitajsko med japonsko okupacijo in ponovno zanimanje za protiimperialistično izročilo. Ker oblast dopušča takšne objave in jih nekateri diplomati tudi širijo, Zhang v tem vidi vsaj posredno politično podporo. Njegovi primeri obenem kažejo, da zgodovinski spomin pri mlajši generaciji ostaja pomemben vir politične identifikacije.
Politična podpora Palestincem pa trči ob gospodarske vezi z Izraelom. Zhang kot posebej zgovoren primer izpostavlja kitajsko sodelovanje pri upravljanju pristanišča v Haifi, kjer se poslovna naložba znajde pod pritiskom vojne in diplomatskih sporov. Po njegovih navedbah je trgovina med državama pred sedanjo vojno dolgo rasla, nato pa so jo prizadeli konflikt in motnje v Rdečem morju. Primer Haife zanj razkriva omejitve predpostavke, da je gospodarsko sodelovanje mogoče trajno zaščititi pred političnimi posledicami regionalnih spopadov.
Podobno protislovje spremlja odnose z Iranom. Zhang izpostavlja strateško partnerstvo, dolgoročni sporazum o sodelovanju in vključevanje Irana v Šanghajsko organizacijo za sodelovanje, hkrati pa opozarja na pomen kitajske trgovine z Združenimi arabskimi emirati in Savdsko Arabijo. Napetosti ponazori s sporom glede treh otokov v Perzijskem zalivu. Kitajska skupna diplomatska besedila z arabskimi partnerji so v Teheranu razumeli kot podporo emiratskim ozemeljskim zahtevam. Gospodarsko približevanje zalivskim državam je tako spodkopavalo iransko zaupanje v kitajsko politično partnerstvo.
Vojna proti Iranu, ki jo obravnava predavanje, naj bi po Zhangovi oceni spremenila kitajsko presojo njegove strateške vrednosti. Peking naj bi bil sprva zadržan zaradi dvomov o odpornosti iranske države in strahu pred ponovitvijo izkušnje s padcem Asadove oblasti v Siriji. Ko se Iran ni zlomil, naj bi Kitajska okrepila diplomatsko podporo in gospodarsko sodelovanje. Zhang pri tem posebej poudari družbeno mobilizacijo in vračanje Irancev iz tujine, kar povezuje s kitajskim zgodovinskim spominom na pomoč izseljencev domovini med vojno.
Pri konkretnih oblikah podpore Zhang ločuje med vidnim sodelovanjem in lastnimi sklepanji. Nadaljevanje trgovine ter dobave civilnega blaga obravnava kot pomembno oporo Iranu, glede morebitnih dobav opreme za vojaško uporabo pa izrecno pove, da nima dokazov. Tudi domnevno kitajsko vlogo pri kopenskih trgovinskih povezavah prek Pakistana in pri pakistanskem posredovanju predstavlja kot svojo razlago. Njegova širša teza je, da lahko Peking pomaga partnerju in vpliva na regionalno ravnotežje tudi posredno, prek gospodarskih povezav in sodelovanja s tretjimi državami.
Zhang strateški pomen Irana utemeljuje predvsem z njegovim vplivom na razporejanje ameriške moči. Dokler so ZDA močno angažirane na Bližnjem vzhodu, imajo po njegovi presoji manj možnosti, da bi vse sile usmerile v omejevanje Kitajske v vzhodni Aziji. Posebno vlogo pripisuje ameriški zavezanosti Izraelu, zaradi katere se Washington težko umakne iz regije. Podporo Iranu zato razume tudi kot posredno varovanje kitajskega strateškega prostora. V tem prepoznava sodobno uporabo maoistične zamisli, da varnost Kitajske določajo tudi razmerja moči daleč od njenih meja.
V razpravi Zhang sprejme kritiko, da kitajska pomoč Palestincem ne dosega možnosti, ki jih ponuja njena gospodarska moč. Strinja se, da moralnih stališč Pekinga ni mogoče enačiti z dejansko pripravljenostjo prevzeti gospodarske stroške. Kot dodatno omejitev izpostavi osrednjo vlogo palestinske oblasti v kitajskih diplomatskih stikih, zaradi katere naj bi Peking preveč sledil njenim odločitvam. Njegovo predavanje zato vsebuje tudi kritiko kitajske politike: deklarirana solidarnost po njegovi oceni prepogosto ostaja podrejena poslovnim interesom in ustaljenim diplomatskim postopkom.
Zhang pričakuje, da bodo razmere Kitajsko prisilile k jasnejšim strateškim odločitvam. Če lahko Iran ogrozi infrastrukturo in naložbe v zalivskih državah, postanejo odnosi s Teheranom pomembni tudi za varovanje kitajskih interesov zunaj Irana. Hkrati meni, da bo ameriški pritisk zmanjševal verodostojnost zagovornikov nadaljnjega prilagajanja Zahodu. Kot možno smer omenja regionalni varnostni okvir, v katerega bi bile vključene pomembne države območja. V tej razlagi bi kitajsko dejavnejšo vlogo spodbudila predvsem sprememba razmerja moči in stroškov dosedanje zadržanosti.
Ob energetskem vidiku krize Zhang poudari pomen kitajske industrijske in razvojne politike. Dobave energentov iz Rusije, širjenje čistih virov energije in elektrifikacija prometa naj bi zmanjševali njeno ranljivost v primerjavi z nekaterimi drugimi azijskimi gospodarstvi. Iz tega izpelje tudi argument o konkurenčnosti: podjetja pri odločanju o lokaciji proizvodnje poleg cene dela potrebujejo zanesljivo oskrbo z energijo. Kitajska sposobnost ohranjanja proizvodnje med zunanjimi pretresi naj bi zato krepila njeno gospodarsko privlačnost in povečala prostor za samostojnejšo zunanjo politiko.
Najizrazitejši generacijski poudarek se pokaže v Zhangovi razpravi o strateški potrpežljivosti. Očetovo generacijo opisuje kot občudovalko zahodnega razvoja, svojo pa kot bolj kritično do Zahoda in bolj pripravljeno zahtevati odločno zaščito kitajskih interesov. Priznava, da tudi njegova lastna stališča izražajo ta generacijski položaj. Zagovornikom potrpežljivosti odgovarja, da lahko predolgo čakanje nasprotnika opogumi in državo pozneje prisili v odziv v slabših razmerah. Njegov sklep je, da mora Kitajska pravočasno okrepiti partnerstva in preprečiti nastanek okoliščin, v katerih bi se sama soočila s koncentriranim ameriškim pritiskom.
Zhang odpira ključno vprašanje, kako dolgo lahko kitajska zunanja politika še zaostaja za gospodarsko močjo države. Z naraščajočo kitajsko prevlado v industrijski proizvodnji in vse večjim tehnološkim vplivom postaja dosedanja zadržanost vse težje vzdržna. Država, katere razvoj je povezan s svetovnimi trgi, dobavnimi potmi in naložbami na več celinah, bo preprosto morala dejavneje sooblikovati politične in varnostne pogoje njihovega delovanja. Če te pogoje določajo drugi in lahko dostop do trgov, tehnologij ali energentov uporabijo za njeno omejevanje, gospodarska uspešnost sama ne zadošča. Kitajska bo zato morala svojo gospodarsko težo pretvoriti v večjo diplomatsko pobudo, trdnejša partnerstva in sposobnost zaščite svojih interesov. Oblika tega premika bo lahko izrazito kitajska, z večjim poudarkom na infrastrukturi, financiranju in gospodarski povezanosti. Toda izogibanje političnim odločitvam bo imelo vse višjo ceno. Gospodarska dominacija ustvarja interese in obveznosti, ki jim mora zunanja politika prej ali slej slediti.
Zhang zame pooseblja samozavest generacije kitajskega vzpona. Prav ta generacija bo, kot kaže, šele lahko v celoti izpeljala ta politični premik. Gre za generacijo, katere temeljna življenjska izkušnja je zgodovinsko izjemno izboljšanje blaginje ter tehnološki in gospodarski uspeh lastne države. Stoletje ponižanja in revščina zanjo ostajata zgodovinski spomin, vendar vse manj določata njeno predstavo o mejah kitajskih zmožnosti. Prav Zhangovo sklicevanje na protiimperialistično izročilo kaže, da ta generacija zgodovine ni pozabila; iz nje pa črpa zahtevo po samostojnosti, ne občutka, da mora Kitajska svoj položaj nenehno potrjevati s priznanjem Zahoda. Njeno samozavest bi zato najnatančneje opisal kot nacionalno samozavest, utemeljeno v izkušnji uspešne modernizacije. Zahod zanjo nima več samoumevnega monopola nad napredkom, znanjem in politično presojo. Zato tudi manj razume, zakaj naj bi država s takšnimi zmogljivostmi še naprej ravnala s previdnostjo, ki jo je narekovala nekdanja šibkost. Ko bo ta generacijska izkušnja odločilneje oblikovala politične odločitve, bo kitajska diplomacija začela dohitevati položaj, ki ga kitajsko gospodarstvo že vzpostavlja.
