Mariana Mazzucato v intervjuju za Der Spiegel zavrača tezo dela levice, da je gospodarska rast sama po sebi problem. Rast po njenem potrebujemo, saj moramo blaginjo najprej ustvariti, da bi jo lahko delili. Težišče razprave zato prestavlja na vprašanje, kakšno rast spodbujamo, kako jo ustvarjamo in komu pripadejo njene koristi. Zavzema se za industrijsko politiko, ki z vlaganji v znanje, inovacije in proizvodne zmogljivosti povečuje sposobnost gospodarstva, da zadovoljuje družbene potrebe.
Pri tem ima država dejavno razvojno vlogo. Mazzucatova zavrača primerjavo državnega proračuna z gospodinjskim: država lahko z zadolževanjem financira naložbe, ki povečajo gospodarsko dejavnost in prihodnje davčne prihodke. Odločilen je zato namen porabe. Razlikovati moramo med povečevanjem izdatkov brez razvoja proizvodnih zmogljivosti in naložbami, ki širijo ponudbo ter ustvarjajo novo vrednost. Na tej razliki gradi tudi svoj odgovor na pomisleke glede inflacije in javnega dolga: vzdržnost financiranja povezuje s sposobnostjo naložb, da ustvarijo dodatno blaginjo.
Vendar več javnih naložb še ne zagotavlja ustrezne razvojne usmeritve. Mazzucatova zahteva jasne cilje, ki povezujejo tehnološki napredek in izboljšanje življenja. Obnova mostov in železnic mora biti del širšega poslanstva dostopne in trajnostne mobilnosti, ne zgolj seznam infrastrukturnih projektov. Država mora znati povezati raziskovanje, proizvodnjo in javne storitve v razvojno strategijo, katere rezultate ljudje občutijo. Tako vprašanje obsega javne porabe dopolni z vprašanjem njene vsebine in koristi, ki jih prinaša družbi.
Takšna politika zahteva tudi drugačno razumevanje razmerja med državo in trgom. Trgi so po Mazzucatovi rezultat pravil in odnosov med državo, podjetji, sindikati ter drugimi institucijami. Če državi namenimo zgolj odpravljanje tržnih napak, ji odvzamemo možnost, da sooblikuje smer razvoja. Ostane odvisna od gospodarskih interesov, ki določajo, kaj naj popravlja. Zato mora javna oblast sodelovati že pri oblikovanju trgov in pravil ustvarjanja vrednosti, namesto da šele naknadno blaži posledice njihovega delovanja.
Najostreje se posledice takšne podrejene vloge države pokažejo pri tehnoloških velikanih. Mazzucatova jih v intervjuju polemično označuje kot tehno mafijo, saj so si po njeni oceni prisvojili izume, ki jih je omogočilo javno financiranje temeljnih raziskav, in na njih zgradili zasebna poslovna cesarstva. Družba je financirala ključne temelje njihovega uspeha, podjetja pa zavračajo ustrezno povračilo in celo plačevanje davkov. Njena kritika tako razkriva neskladje med javnim prispevkom k nastanku tehnologij in zasebnim prisvajanjem njihovih ekonomskih koristi.
Razvoj umetne inteligence to vprašanje še zaostruje. Tudi velik tehnološki preboj ne zagotavlja širše blaginje, če njegove donose pobere peščica lastnikov. Prav tu se sklene argumentacija Mazzucatove o rasti, državi in trgu: spodbujanje inovacij mora spremljati gospodarska ureditev, ki njihove koristi povezuje s skupnim dobrim. Pozivi k družbeni odgovornosti za to ne zadoščajo, potrebni so konkretni gospodarskopolitični ukrepi. Država mora zato poleg vprašanja, kako spodbuditi tehnološki razvoj, odpreti tudi vprašanje, kdo si lahko prisvoji njegove rezultate.
Mazzucatova pravilno pokaže temeljno protislovje sodobnega gospodarstva: znanje in tehnološke temelje ustvarjamo kolektivno, pravico do pobiranja njihovih donosov pa prepuščamo peščici zasebnih lastnikov. Tu se njena kritika neposredno sreča z Varoufakisovo tezo o tehnofevdalizmu. Varoufakis trdi, da lastniki digitalnih platform obvladujejo infrastrukturo, prek katere morajo poslovati drugi, in jim za dostop zaračunavajo rento. Podjetja postajajo njihovi vazali, uporabniki pa z neplačanim ustvarjanjem vsebin in podatkov povečujejo moč digitalnih gospodarjev. Njegova teza je radikalnejša od Mazzucatove: trgi in dobički sicer obstajajo še naprej, vendar naj bi osrednjo vlogo prevzeli zasebni digitalni fevdi in rente. Ni nujno sprejeti njegovega sklepa o koncu kapitalizma, da bi prepoznali bistvo problema: lastništvo infrastrukture omogoča prisvajanje vrednosti, ki jo ustvarjajo drugi.
Če država samo poveča naložbe, ne spremeni pa pravil prisvajanja rezultatov, lahko še pospeši bogatenje tehnoloških fevdalcev. Javnemu financiranju bi morali zato že vnaprej pripeti pogoje: dostopnost rezultatov raziskav, omejitve izključnih pravic in javni delež pri donosih komercializacije. Ob tem potrebujemo javno digitalno infrastrukturo, prenosljivost podatkov in povezljivost platform, ki bi zmanjšale odvisnost podjetij in uporabnikov od posameznih lastnikov.
