Bine Kordež

Usmeritev v trajnost in zeleni prehod je v Evropi kot tudi v Sloveniji zasidrana v oblikovanje strategij razvoja na vseh ravneh ter tudi v razmišljanjih večine ljudi. Vsaka večja vremenska ujma nas samo še utrjuje v nujnost prehoda na obnovljive vire energije in opustitev fosilnih goriv. Čeprav je smer pravilna, pa je na žalost pri sprejemanju tovrstnih politik in strategij vseeno prisotno veliko aktivizma, političnih odločitev in želja brez  realnih možnosti doseganja. Dokumente do leta 2035, do 2050 ali še dlje je pač lažje pisati, kot pa sprejemati konkretne ukrepe na dnevni ravni.

To se na primer lepo kaže tudi v sprejeti Energetski podnebni strategiji EU do leta 2050, po kateri naj bi do takrat skoraj opustili fosilne vire in prešli na obnovljive vire energije, pri čemer energetiki vedo, da pri današnji stopnji znanja takšen prehod preprosto ni izvedljiv. Omenjena strategija zasleduje predvsem podnebne cilje in stavi tudi na pomembno zmanjšanje porabe primarne energije (za tretjino), kar nam v zadnjem času z umiranjem domače industrije (in prenosom onesnaževanja v druge države) celo uspeva. A vemo, da najbrž to ne more in ne sme biti recept za bodočnost Evropske Unije. Pri projekcijah porabe primarne energije tudi ni odveč pogled nas sliko, ki kaže gibanja porabe primarne energije zadnjih 50 let v svetu.

Vir: World in data

Kljub podnebnim konferencam in zavezanosti znižanja izpustov CO2, ostaja zadnjih 50 let poraba fosilnih goriv na prebivalca v svetu približno ves čas enaka, z rastjo prebivalstva pa skupaj porabljena energija močno narašča. Ob nesporni prednosti ter tudi visokim podporam uvajanju novih oblik obnovljivih virov energije (sonce, veter), le-ti predstavljajo manj kot 10 % vseh virov. Obstoječa tehnologija in znanje kljub dobri volji ne zagotavljajo virov, ki bi lahko nadomestili fosilne vire, katerih poraba se je zaradi rasti prebivalstva zadnjih 50 let več kot podvojila. Evropa je v tem obdobju resda znižala emisije CO2 za tretjino oz. 1,2 milijarde ton, a ostali svet brez EU in ZDA jih je povečal za 22 milijard ton. In to ob tem, da ostali svet, vključno s Kitajsko, še vedno proizvede pol manj CO2 na prebivalca kot razvite države. Ko v takšnih razmerjih zahodnjaki prepričujemo svet, kako morajo tudi drugi znižati izpuste, je v teh pozivih veliko hipokrizije. Posebno, ker najbrž pretežni del zmanjšanja emisiji v Evropi izhaja iz prenosa umazane proizvodnje v druge države, ne iz naše trajnostne usmeritve ali manjše potrošnje.

Zapisani podatki in poudarki seveda precej odstopajo od evropskih usmeritev in prepričanj, a pred gibanji in realnostjo preostalega sveta si ne smemo zatiskati oči. Tudi preostalih 7 milijard svetovnega prebivalstva si želi življenjski standard kot Evropejci in težko pristanejo na zniževanje že tako skromne porabe energije, četudi iz fosilnih virov. Usmeritev v zeleni prehod je pravilna, a pri ukrepih bi morali realno ocenjevati njihov učinek, tako na podnebne spremembe v svetu kot tudi dejanske finančne učinke. Če zaradi visokih cen energije v EU ukinemo proizvodnjo aluminija in jo ob enaki domači porabi samo prenesemo v druge države s še večjimi izpusti, nismo za planet zemlja naredili nič, skupne emisije so celo višje. Dodatno smo povečali odvisnost od drugih držav ter zmanjšali domačo proizvodnjo. Seveda sprejemamo deklaracije o samozadostnosti Evropske Unije, konkretni ukrepi pa vodijo večinoma v obratno smer.

Ob zatiskanju oči pred realnostjo, ko dajemo prednost načelom pred realnimi izračuni in podatki, pa poglejmo še dva zanimiva primera, ki potrjujeta zgornje navedbe. Da je ogrevanje hiše s kurilnim olje okoljsko nesprejemljivo, seveda ni nobenega dvoma. Zato država spodbuja predvsem vgradnjo toplotnih črpalk, ki s čisto električno energijo nadomestijo izpuste CO2, ki nastajajo pri izgorevanju kurilnega olja. Če posameznik potem zgradi še sončno elektrarno ter kupi baterijo za izravnavanje dnevnih nihanj, seveda z državno podporo, je takšen način ogrevanja zanj tudi bistveno cenejši. Imetnik teh naprav se potem tudi rad pohvali, da je samooskrben, saj pozimi koristi presežke elektrike iz poletnih mesecev. Ta princip samooskrbe izpostavljajo tudi vsi ponudniki navedenih agregatov, čeprav v postavitvi teh naprav vidijo predvsem poslovne priložnosti.

Takšna lepa, trajnostno naravnana zgodba, pa ima vseeno kar nekaj omejitev o katerih običajno ne govorimo. S stališča posameznika je seveda ugodna, na nivoju delovanja celotnega energetskega sistema države pa je slika precej drugačna. Kot prvo je potrebno poudariti, da energetski sistem omenjenih poletnih presežkov ne more prenesti v zimski čas. Poleti mora zaradi presežne proizvodnje iz sončnih celic prilagoditi proizvodnjo iz drugih virov, da uskladi proizvodnjo in porabo elektrike, ki mora biti vedno izravnana. Večja težava pa je v tem, da mora pozimi energetski sistem države zagotoviti zadostno proizvodnjo iz drugih virov ali iz uvoza in mu takrat poletni presežki nič ne koristijo.

Načeloma je najbolj enostaven uvoz manjkajoče elektrike, a dolgoročno in strateško si v Sloveniji preprosto ne smemo dovoliti, da bi bili pri tako pomembnem energentu 50 ali celo več odstotno odvisni od tujine. Zato moramo imeti v državi za zimski čas na voljo dodatne kapacitete (plinske, premogovne ali jedrske elektrarne z ustrezno zalogo goriva), ki pokrijejo povečano zimsko porabo. Tudi, če poleti ob višji sončni proizvodnji, stojijo. In te rezervne kapacitete seveda stanejo, da ne omenjamo dodatnih vlaganj v distribucijsko omrežje zaradi sprememb v proizvodnji elektrike. Načeloma so to predvsem dodatni stroški uvedbe obnovljivih virov, čeprav si tega tudi ne želimo priznati in na tak način vključiti v kalkulacijo.

Za potrditev tega, poglejmo konkretne številke v energetiki Slovenije v preteklem letu (april 2025 – marec 2026). Proizvodnjo smo razdelili na zimski čas (november – marec), ko so pogoji delovanja energetskega sistema precej drugačni, ter preostalo obdobje leta, recimo poletni čas. V tabeli so najprej podatki o povprečni mesečni proizvodnji v obeh obdobjih in struktura virov, na desni strani tabele pa so posebej prikazane spremembe iz letnega v zimsko obdobje.

Vir: SURS, lastni izračuni

Pozimi je povprečna mesečna poraba v Sloveniji kar 20 % višja kot v poletnem času. Zaradi dodatnega zmanjšanja sončnih in hidro virov elektrike, je moral tako energetski sistem iz drugih virov zagotoviti kar 35 % več elektrike kot v povprečnem poletnem mesecu. Manjši del teh povečanih potreb (4 %) je pokrila nuklearka, ki pozimi obratuje s polno kapaciteto (remonte planirajo izven zimskega časa). Za pokritje preostalega primanjkljaja pa smo zagnali termoelektrarne na premog in plin ter povečali uvoz, praviloma tudi iz premoga.

Podoben preračun na nivoju celotne EU namreč pokaže, da tam izpad sonca pozimi sicer pokrije vetrna energija, povečana zimska porabo pa je naprej pokrita z večjim obratovanjem jedrskih elektrarn, predvsem vse dodatne potrebe po elektriki (tudi za izvoz v Slovenijo) pa pokrijejo z zagonom termoelektrarn na fosilna goriva (predvsem premog in plin). Na osnovi tega lahko upravičeno zaključimo, da tudi uvoz elektrike temelji pretežno na fosilnih virih. Skoraj 30 % povečanja porabe v zimskih mesecih smo torej zagotovili s kurjenjem predvsem premoga ali plina (plin sicer proizvede okoli 60 % izpustov glede na premog za dosego iste kurilne vrednosti).

Ko so sončne elektrarne v Sloveniji letošnjega maja v kratkem intervalu na sončno, praznično nedeljo proizvedle skoraj polovico vse potrebne elektrike, je bilo to precej medijsko podprto. Seveda je šlo za čas, ko je bila poraba elektrike izjemno nizka, sončne celice pa obratovale v polnem obsegu. A energetski sistem mora skrbeti za zadostno oskrbo tudi v mrzlih dneh, v dneh visoke porabe, v dneh ko ni sonca in zagotoviti kapacitete tudi za takšne primere. In oktobra so zaradi pomanjkanja elektrike iz drugih virov, povečali proizvodnjo plinskih elektrarn ter ponovno zagnali TEŠ, ki je obratoval do marca letos. Seveda v medijih ni bilo nikjer objavljeno, kako nam zaostreno zimsko energetsko situacijo rešuje TEŠ. Lahko bi sicer povečali uvoz na preko 50  % celotnih potreb po elektriki, a energetiki so najbrž ocenili, da ima domača proizvodnja prednost.

Ob vsej usmeritvi v zeleni prehod pač ne moremo mimo tega, da v Sloveniji pozimi drugih virov razen jedrske energije ter vode, ki nam trenutno pokrivata kakih 40 % potreb, nimamo.  Edini razpoložljiv vir so takrat fosilna goriva in to ne glede na še več vlaganj v obnovljive vire in s tem povezanih subvencij. In s povečanjem porabe elektrike (pomislimo samo na podatkovne centre), bo zimsko pomanjkanje samo še večje. Dokler ne zgradimo jedrske elektrarne. O njej bo seveda veliko dvomov, a nihče ne pojasni iz katerih virov bomo sicer zagotovili potrebno elektriko.

Na osnovi teh nespornih dejstev lahko zaključimo, da moramo za dodatno instalirane toplotne črpalke zagotavljati elektriko iz edinih dodatno razpoložljivih virov, to je z obratovanjem TEŠ-a. Imetniki toplotnih črpalk se sicer pohvalijo s samooskrbo, a energetski sistem jim pozimi vrača elektriko proizvedeno iz premoga, če sprejmemo smiselno logiko, da se dodatni porabnik oskrbuje z dodatno proizvedeno elektriko (nekateri bodo sicer zagovarjali povprečno strukturo proizvodnje, a to ni najbolj korektno). Tudi prodajalci elektrike vas bodo prepričevali, kako prodajajo samo elektriko iz obnovljivih virov, a pretežni del dodatno potrebne elektrike prihaja iz premoga (domačega, tujega) ali kvečjemu iz plina.

Ob takšnem sklepanju na osnovi nespornih podatkov pa pridemo do zanimivega izračuna. Ogrevanje povprečne hiše s kurilnim oljem povzroči za približno 4 tone izpustov CO2. Na drugi strani  pa toplotna črpalka za primerljivo ogrevanje letno porabi okoli 4 MWh elektrike. Če je ta elektrika proizvedena v Termoelektrarni Šoštanj, je s to proizvodnjo povezano tudi okoli 4 tone izpusta CO2. Objektivno lahko zaključimo, da s prehodom ogrevanja na elektriko zaradi pogojev proizvodnje dodatne elektrike v državi ali EU, še vedno proizvedemo približno enako količino izpustov CO2 kot s klasičnim ogrevanjem na fosilna goriva!

Kljub prepričanju o prehodu na okolju prijazne vire ogrevanja, bomo v trenutnih razmerah vso povečano porabo elektrike pozimi lahko zagotavljali samo s kurjenjem fosilnih goriv (v domačih termoelektrarnah ali z uvozom iz enakih virov). Še tako visoki poletni presežki sončne energije nam pozimi ne pomagajo. Na žalost tudi zelo močne baterije ali nove črpalne elektrarne poletnih presežkov, ki nastajajo v državi, ne morejo prenesti v zimski čas. Rešitev v Sloveniji bo samo nova jedrska elektrarna, sicer pa bomo pozimi bo današnjem znanju odvisni od fosilnih goriv, nam je to všeč ali ne. Tudi če tega nočemo videti.

Izračuni so nam torej pokazali, da je dodatna poraba elektrike pozimi v trenutnih razmerah v Sloveniji povezana praviloma s porabo fosilnih virov za proizvodnjo elektrike. Posledično tudi s podobnimi izpusti CO2 kot velja za klasične oblike ogrevanja (kurilno olje, plin). V podrobnostih ima elektrika sicer vseeno prednosti, a sprejeti moramo dejstvo, da večjih razlik ni. A takšnih zaključkov ne želimo sprejemati in raje ostajamo na načelnih ravneh ter političnih opredelitvah.

V tem kontekstu je zanimiva tudi primerjava izpustov pri vozilih. Tudi pri njih podrobni izračuni pokažejo, da dodatno proizvedena elektrika v TEŠ za polnjenje električnih vozil pozimi (zopet ne glede na prepričevanje o samooskrbi) povzroči podobno količino  izpustov CO2 kot pri avtomobilu na dizelski pogon (okoli 15 kg/100 prevoženih kilometrov). Kot rečeno, to velja samo za zimsko obdobje vožnje, medtem ko so razmere v preostalem obdobju leta seveda bistveno v korist električnih vozil. Vseeno pa je podatek o primerjavi izpustov v zimskih mesecih verjetno vseeno presenetljiv. A to so pač kruta dejstva mimo katerih ne moremo, niti ne smemo pri načrtovanju naše energetske priložnosti. Ta pač ne more temeljiti samo na željah in pričakovanjih, temveč mora upoštevati dejanske razmere.

Kljub temu, da so Kitajci daleč največjih svetovni proizvajalci naprav za zeleni prehod in vodilni pri proizvodnji električnih vozil, jim termoelektrarne na premog proizvedejo okoli 60 % vse potrebne energije, gradijo pa še nove (poleg jedrskih in sončnih). Najbrž vedo, da v spremenljivih vremenskih pogojih nujno potrebujejo stabilne vire energije. Iz lastnih izkušenj tudi vedo, da proizvodnja naprav za zeleni prehod prav tako povzroča veliko ekološke škode in mogoče želijo to uravnotežiti. V EU pa prisegamo na zeleni prehod, vso umazanijo  povezano s tem, povzročeno drugje, pa preprosto ne želimo videti.

______

* Izvorno objavljeno v Delu