Kaj se je po letu 2010 zgodilo z evropsko politično elito, da tako vztrajno sprejema odločitve, ki spodkopavajo blaginjo, varnost in mednarodni ugled lastnih držav? In še huje, zakaj pri njih vztraja tudi potem, ko so škodljive posledice očitne in ko evropska podjetja in gospodinjstva plačujejo visok račun zanje?
Barbara Tuchman je politično norost opredelila kot vztrajanje pri politikah, ki nasprotujejo lastnim interesom, čeprav so razumne alternative znane. V tem pomenu je evropska kolektivna norost zelo natančen politični opis. Štiri velike politične napake zadnjega desetletja in pol kažejo skupen vzorec: moralno prepričanje je izrinilo razum in presojo posledic.
Prva je razogljičenje brez ustrezne industrijske politike. Zmanjševanje emisij je razumen cilj. Podražiti energijo in obstoječo proizvodnjo s CO2 kuponi, še preden zagotoviš razvoj nadomestne tehnologije, pa je recept za umor industrije. Če evropsko tovarno zapremo in njen proizvod uvozimo, smo sicer izboljšali evropsko emisijsko statistiko. Smo pa povečali svetovne emisije. Hkrati smo izgubili dodano vrednost in delovna mesta.
Druga je zapiranje jedrskih elektrarn in njihovo nadomeščanje z vremensko odvisnimi viri ob sočasni ambiciji elektrificirati transport in ogrevanje, zaradi česar je bilo treba v prehodnem obdobju povečati porabo plina, premoga, uvoza električne energije in rezervnih proizvodnih zmogljivosti. Recept za energetsko odvisnosti in visoke stroške energije.
Tretja je vztrajno spodbujanje nadaljevanja vojne v Ukrajini in obsežnih sankcij proti Rusiji, čeprav so sankcije – z dvigom cen plina na tri- do sedemkratnik predvojne ravni, podvojitvijo cene elektrike, zmanjšanjem izvoza ter krčenjem in selitvijo energetsko intenzivne industrije v ZDA in Azijo – prizadele izključno Evropo. Katastrofa politike je v vztrajnem zavračanju diplomacije v vojni, ki je Ukrajina ne more zmagati, Evropa pa ne financirati.
Četrta so dvojna merila v odnosu do Rusije in Izraela kot agresorjev. Evropski voditelji, ki pri Ukrajini zahtevajo brezpogojno spoštovanje mednarodnega prava, Izraela ne obsodijo. Ruske repezentance izločijo iz vseh tekmovanj, Izrael povabijo na Evrovizijo. Ves svet vidi razliko med univerzalnim pravilom in geopolitično pripadnostjo, medtem ko se Bruselj pretvarja, da je ni.
V mojem krogu si že leta razbijamo glave v iskanju racionalnih razlag za to evropsko kolektivno politično norost. Nismo jih našli. Zato sem za pomoč zaprosil umetno inteligenco. In ta je našla nekaj odgovorov na vprašanje, ali je lahko politika, ki je neracionalna in pogubna za Evropo, povsem racionalna za ljudi in organizacije, ki jo oblikujejo.
Začne se z institucijami. Evropski sistem nagrajuje obvladovanje postopkov, sestavljanje kompromisov in pravilno uporabo političnega besednjaka. Poznavanje delovanja elektroenergetskega sistema ali industrijske proizvodnje ni pogoj za napredovanje. Ker je regulacija glavno orodje Bruslja, postane vsak problem priložnost za novo uredbo. Pomanjkanje proizvodnih zmogljivosti rešujemo s predpisovanjem ciljev. Pomanjkanje geopolitične moči s sankcijami. Sprejeti dokument postane politični dosežek, četudi se razmere zunaj sejne sobe poslabšujejo.
Temu se pridruži skupinsko mišljenje. Politiki, uradniki, vplivni komentatorji in del strokovne javnosti krožijo med istimi konferencami ter drug drugemu potrjujejo pravilnost skupnih prepričanj. Kritik stroškov razogljičenja postane podnebni zanikovalec, zagovornik pogajanj Putinov zaveznik, kritik izraelske politike antisemit. Ko strokovni ugovor spremeniš v moralni prekršek, ti nanj ni treba več odgovoriti. Razprava je zaključena, še preden smo preverili argumente.
Nato pridemo do interesov. Draga energija je za industrijo strošek, za njenega dobavitelja prihodek. Subvencija je za davkoplačevalca breme, za prejemnika poslovna priložnost. Oboroževanje pomeni pritisk na javne finance, obrambni industriji pa prinaša naročila. Nova regulacija podjetjem nalaga obveznosti, birokraciji povečuje pristojnosti, svetovalcem pa ustvarja trg. Koristi so skoncentrirane pri organiziranih skupinah, stroški razpršeni med milijone ljudi.
V tem okviru je treba razumeti tudi Davos. Svetovni gospodarski forum ni skrivna svetovna vlada. Je pa prostor, kjer politična, finančna in korporativna elita usklajuje predstave o prihodnosti. Za usmerjanje politik v korist vplivnih skupin ne potrebujemo enotnega zarotniškega načrta. Dovolj so skupni interesi, dostop do odločevalcev in prepričanje, da je korist lastnega kroga hkrati korist človeštva.
Čezatlantska odvisnost ta mehanizem še okrepi. Kar koristi ameriškim dobaviteljem energije ali orožja, ni samodejno koristno za evropsko industrijo. Toda evropska elita zvestobo zavezništvu pogosto obravnava kot nadomestilo za opredelitev lastnih interesov. Ko se pokažejo stroški, začne delovati še strah pred priznanjem napake. Sprememba smeri bi ogrozila ugled, kariero in legitimnost preteklih odločitev. Zato neuspeh postane dokaz, da moramo isto politiko izvajati še odločneje.
Evropska kriza zato nikakor ni posledica pomanjkanja podatkov ali strokovnjakov. Opozorila o energetiki, industrijski konkurenčnosti, samouničujočih sankcijah, varnostnih tveganjih in genocidu v Gazi so bila na voljo. Problem je politični sistem, ki neprijetne informacije izloči, odgovornost razprši, kritiko moralno diskreditira in lastne napake spreminja v nove argumente za radikalizacijo iste politike.
Kolektivna politična norost.
_________
- Izvorno objavljeno v Dnevniku
