Izvoz kitajskega razvojnega modela

Francis Fukuyama, tisti (nekdanji) neformalni republikanski ideolog, ki je po padcu železne zavese zaslovel z napovedjo “konca zgodovine” z zmago zahodnega liberalnega modela (liberalna demokracija + tržno gospodarstvo) in se pred dobrim letom pokesal, ko je opazil, da se je v vmesnem času ameriški vzor liberalnega gospodarstva spridil v koruptivno in manipulativno vladavino kapitalskih interesnih skupin na škodo večine, no, ta Fukuyama v zadnjem komentarju napoveduje, da kani Kitajska z zadnjimi ukrepi oziroma iniciativo “One Belt, One Road” uspeti z izvozom svojega razvojnega modela. One Belt se pri tem nanaša na novo železniško “svileno cesto”, ki bo povezala države na poti med zahodno Kitajsko in Evropo. One Road pa pomeni pomorsko avtocesto in sistem pristanišč, povezanih z železniško “svileno cesto”. Oboje naj bi z nekaj tisoč milijardami dolarjev financirala novoustanovljena Asian Infrastructure Investment Bank (AIIB).

Zakaj Kitajska to počne? Gre za spremembo kitajskega razvojnega modela. Medtem ko je do zdaj Kitajska veliko investirala v Afriki in Južni Ameriki, da bi prišla do pomembnih naravnih virov, s katerimi je nato doma v “svetovni tovarni” proizvajala industrijske izdelke za celoten svet, zdaj želi z razvojem infrastrukture v drugih manj razvitih državah ustvariti pogoje za hitrejšo gospodarsko rast. To pomeni, da bi se težka in umazana industrija preselila v druge države, hkrati pa bi se tam povečala kupna moč za kitajske izdelke.

Je s tem razvojnim modelom kaj narobe? Ne, v bistvu gre samo za preslikavo Akamatsujevega razvojnega modela “flying geese”, kjer bolj razvita država (izvorno Japonska) postopno prenaša najprej kapitalsko in okoljsko intenzivne, nato pa manj sofisticirane industrijske faze v manj razvite države – kar se nato pokaže v V-formaciji letečih gosk, kjer manj razvite države sledijo razvojnim stopnjam države voditeljice. Le da gre v tem primeru za prenos flying geese modela veliko večjih, gigantskih dimenzij. Kitajska bi s tem modelom lahko na noge gospodarsko postavila celotno Azijo, Afriko in Bližnji Vzhod.

In zakaj Fukuyamo to skrbi? No, če poznate njegov “background” neformalnega republikanskega ideologa, vam brez velikega naprezanja postane jasno, da se ne boji golega kitajskega izvoza gospodarskega razvoja, pač pa izvoza kitajskega političnega oziroma ideološkega modela, utelešenega v tipu priseljenega razvojnega modela. Tako kot so ZDA po drugi svetovni vojni z Marshalovim planom v Evropo, kasneje pa s tujimi neposrednimi investicijami tudi v Azijo in Latinsko Ameriko, izvažale ne samo model gospodarskega razvoja, pač pa predvsem ameriško ideologijo in ameriški model “demokracije”, tako naj bi tudi Kitajska s transferjem razvojnega modela prinesla tudi njen avtoritarni politični model oziroma model “pomanjkanja demokracije”. In tega se Fukuyama seveda boji kot hudič križa.

Tako kot so se Američani nekaj desetletij po WW2 bali sovjetskega izvoza komunizma, danes Fukuyama opozarja na pospešen izvoz kitajskega modela kapitalizma. Gre za spopad ideologij. Zato Fukuyama opozarja, da ZDA ne bi smele stati križem rok. Pač pa bi se morale aktivno vključiti v ta proces, postati članica AIIB in tako dobiti kontrolo nad njeno kreditno politiko in portfeljem investicij. Še več, Fukuyama opozarja, da razvite države nimajo več dobrih receptov za manj razvite države in da so pozabile na pomen infrastrukturnih investicij za gospodarski razvoj ne samo drugod, pač pa predvsem doma.

Gre za nov ideološki spopad. Nekdanji spopad med ameriškim kapitalizmom in sovjetskim komunizmom bo očitno nadomestil prihajajoči spopad med ameriškim bipolarnim kapitalističnim sistemom ugrabljene demokracije in kitajskim avtoritarnim kapitalističnim sistemom. Zmagoval bo tisti, ki bo državam v razvoju prinesel hitrejši gospodarski razvoj in hitrejšo rast blaginje.

The big question for the future of global politics is straightforward: Whose model will prevail? If One Belt, One Road meets Chinese planners’ expectations, the whole of Eurasia, from Indonesia to Poland will be transformed in the coming generation. China’s model will blossom outside of China, raising incomes and thus demand for Chinese products to replace stagnating markets in other parts of the world. Polluting industries, too, will be offloaded to other parts of the world. Rather than being at the periphery of the global economy, Central Asia will be at its core. And China’s form of authoritarian government will gain immense prestige, implying a large negative effect on democracy worldwide.

This does not mean, however, that the US and other Western governments should sit by complacently and wait for China to fail. The strategy of massive infrastructure development may have reached a limit inside China, and it may not work in foreign countries, but it is still critical to global growth.

The US used to build massive dams and road networks back in the 1950s and 1960s, until such projects fell out of fashion. Today, the US has relatively little to offer developing countries in this regard. President Barack Obama’s Power Africa initiative is a good one, but it has been slow to get off the ground; efforts to build the Fort Liberté port in Haiti have been a fiasco.

The US should have become a founding member of the AIIB; it could yet join and move China toward greater compliance with international environmental, safety, and labor standards. At the same time, the US and other Western countries need to ask themselves why infrastructure has become so difficult to build, not just in developing countries but at home as well. Unless we do, we risk ceding the future of Eurasia and other important parts of the world to China and its development model.

Vir: Francis Fukuyama, Project Syndicate

 

%d bloggers like this: